Jedro

Ker tožnica zahteva plačilo prejemkov iz naslova delovnega razmerja za obdobje po prenehanju delovnega razmerja pri toženki, je sodišče prve stopnje njen zahtevek pravilno zavrnilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek tožnice za plačilo regresa za leto 2019 v višini 1.714,49 EUR, nadomestila za neizkoriščeni letni dopust za leto 2019 v višini 4.927,80 EUR, nagrade za leto 2018 in 2019, in sicer za vsako leto v višini 1.300,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in tožnici naložilo, da toženki povrne stroške postopka v višini 987,10 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je ves čas trdila, da je bila zaposlena pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 10. 2011, po spremembi notranje organizacije pa po pogodbi z dne 17. 7. 2015 na delovnem mestu aktuar v Službi A. Ves čas sodnega postopka, ki traja od januarja 2017, je bil njen zahtevek glede reintegracije enak. Zato predlaga, da sodišče sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), in sicer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica je s tožbo, ki jo je vložila dne 3. 1. 2020, zahtevala plačilo plače od 4. 1. 2017 dalje, regres za leto 2017, 2018 in 2019, nadomestilo za neizkoriščeni letni dopust za leto 2017, 2018 in 2019, nagrado za leto 2017, 2018 in 2019, variabilni del plače za leto 2017, nagrado za projektno delo za leto 2017 in denarno povračilo namesto reintegracije. Sodišče prve stopnje je s pravnomočnim sklepom z dne 21. 2. 2020 zavrglo tožbo za plačilo plače za leto 2017, nagrade za leto 2017, regresa in nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2017 in 2018, nagrade za poslovno uspešnost za leto 2017, nagrade za projektno delo in denarno povračilo namesto reintegracije, ker je bilo o teh zahtevkih že pravnomočno odločeno s sodbo I Pd 752/2018 v povezavi s sodbo Pdp 404/2019. Tožnica je namreč v postopku I Pd 752/2018 izpodbijala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga in zahtevala reintegracijo, podredno pa plačilo denarnega povračila, ter plačilo denarnih prejemkov iz naslova delovnega razmerja. Sodišče je tako primarni kot podredni zahtevek pravnomočno zavrnilo. Glede na navedeno je bilo pravnomočno razsojeno, da je tožnici delovno razmerje pri toženki zakonito prenehalo dne 4. 1. 2017. 7. Tožnica uveljavlja, da traja postopek od leta 2017 in ves čas zahteva reintegracijo. Predmetni postopek se je začel v letu 2020, tožnica pa je uveljavljala plačilo denarnih prejemkov iz naslova delovnega razmerja. V vlogah je podajala tudi navedbe glede nezakonitosti redne odpovedi iz krivdnega razloga in plačila denarnega povračila namesto reintegracije, vendar je bilo to predmet postopka I Pd 752/2018, tožničin zahtevek s tem v zvezi je bil pravnomočno zavrnjen, zato se sodišče prve stopnje do teh navedb utemeljeno ni opredeljevalo.

8. Ker tožnica ni več zaposlena pri toženki od 4. 1. 2017, je posledično neutemeljen njen zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2019, nadomestila za neizrabljen dopust za leto 2018 in nagrade za leti 2018 in 2019. Delavcu namreč pripada letni dopust ter regres za letni dopust le v primeru, če je zaposlen pri delodajalcu (prvi odstavek 131. člena v povezavi s prvim dostavkom 159. člena Zakona o delovnih razmerjih; ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Če delavec ni zaposlen, mu letni dopust ne pripada in posledično ne nadomestilo za neizkoriščen letni dopust iz 164. člena ZDR-1. Enako velja za plačilo plače za delovno uspešnost, saj mora delodajalec zagotoviti plačilo le v času trajanja delovnega razmerja (44. člen ZDR-1). Ker tožnica zahteva plačilo prejemkov iz naslova delovnega razmerja za obdobje po prenehanju delovnega razmerja pri toženki, je sodišče prve stopnje njen zahtevek pravilno zavrnilo.

9. Ker pritožba ni utemeljena, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zoper izpodbijano sodbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Svoje stroške pritožbenega postopka pa nosi tudi toženka, saj odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi (prvi odstavek 155. člena ZPP).