Jedro

V skladu z ustaljeno sodno prakso zastaralni rok začne teči, ko bi oškodovanec glede na okoliščine konkretnega primera mogel in moral vedeti za predpostavke iz prvega odstavka 352. člena OZ, ne pa kdaj je za njih dejansko izvedel. Kdaj je tožnik na delodajalca naslovil zahtevek za plačilo, je lahko pomembno le za vprašanje teka zamudnih obresti, ne pa tudi za samo zapadlost (dospelost) tožnikove terjatve in posledično za zastaranje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 12.178,94 EUR z zamudnimi obrestmi od 30.9.2011 dalje in ji povrniti vse pravdne stroške v znesku 453,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka do plačila, vse v roku 15 dni.

2. Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožila toženka in najprej navedla, da je sodišče bistveno kršilo pravila o objektivnih mejah pravnomočnosti iz 319. člena ZPP. Sodišče v izpodbijani sodbi ni presojalo, ali je bila tožba vložena prepozno ali ne, ampak je sodbo utemeljilo s presojo ugovora zastaranja v pravdni zadevi VII Pg 11/2010 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Sodišče ne more presojati že pravnomočne odločitve, lahko bi presojalo ali je škoda, ki je nastala tožniku le posledica ravnanja toženke ali tudi z ravnanja nove pooblaščenke tožnika. Sodišče tudi ni presodilo trditev toženke, da škoda ni nastala že s samo vložitvijo tožbe, ampak s sklenitvijo sodne poravnave. Z vložitvijo tožbe o tožbenem zahtevku še ni bilo odločeno, zato ji je škoda lahko nastala šele s pravnomočno odločitvijo o tožbenem zahtevku. Tožnik je po novi pooblaščenki toženki odvzel možnost, da v pravdnem postopku s svojim znanjem in izkušnjami pravno utemelji pravočasnost vložene tožbe. S sklenitvijo sodne poravnave v nižjem znesku je tožnik prostovoljno privolil v prikrajšanje. Bistveno za presojo je, ali je terjatev na podlagi 92. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) čista odškodninska terjatev za premoženjsko škodo, ki se presoja izključno po določbah OZ, ali gre za regresno terjatev Zavoda za povračilo plačila zdravstvenih storitev na podlagi zakonske pravne podlage po specialni določbi ZZVZZ zaradi ravnanj delodajalca. Tožnikovo pravico do povrnitve škode urejajo specialne določbe ZZVZZ. V 92. členu je določeno, da Zavod, ko ugotovi, da je nastala škoda, zahteva od delodajalca, da jo povrne v določenem roku. Šele, če jo delodajalec ne plača v roku, Zavod lahko vloži tožbo na sodišče. Toženka je vložila tožbo na podlagi tega člena, ki določa predhodni postopek pri tožeči stranki pred vložitvijo tožbe zoper delodajalca. Terjatev Zavoda do delodajalca je vezana na posebno okoliščino in sicer, da je delodajalec kršil predpise ukrepov varstva pri delu. Besedna razlaga 92. člena ZZVZZ je jasna in dospelost terjatve veže na ugotovitev kršitev delodajalca in ne samo na trenutek nastanka materialne škode. V trenutku, ko je bil izdan račun za posamezne zdravstvene storitve, ga je bil Zavod dolžan plačati iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja na podlagi samega zakona tudi, če je šlo za poškodbo na delu, ker je šlo za poškodbo zavarovane osebe. Šele v trenutku, ko je Zavod izvedel, da je bolezen poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica delodajalčeve opustitve ukrepov varstva pri delu, je bil znan storilec v smislu 92. člena ZZVZZ. Odločilno je, kdaj je Zavod izvedel za to odločilno dejstvo, ne pa, kdaj bi lahko izvedel. Šele od trenutka ugotovitve, lahko zahteva od delodajalca povrnitev sredstev v določenem roku.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta imeli od 4.3.2008 do 4.3.2010 sklenjeno Pogodbo o opravljanju odvetniških storitev. Tožnik od toženke zahteva plačilo odškodnine, ker je slednja prepozno vložila tožbo v eni izmed zadev, ki jih je prevzela 15.10.2008 (priloga A2), pri čemer je bila izrecno opozorjena, da zastaranje nastopi marca 2009. Tožba je bila vložena 22.6.2009, tožena stranka S., d.o.o., je v pravdi VII Pg 11/2010 ugovarjala zastaranje, nova pooblaščenka tožnika pa je v nadaljevanju za zastarani del zahtevka umaknila tožbo. Povračilo istega zneska sedaj tožnik uveljavlja od toženke v obliki odškodnine.

6. V skladu z 87. členom Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZZVZ) ima zavod pravico zahtevati, da povzročeno škodo povrne delodajalec, če je bolezen, poškodba ali smrt zavarovane osebe posledica tega, ker niso bili izvedeni ustrezni higiensko sanitarni ukrepi, ukrepi varstva pri delu ali drugi ukrepi, predpisani ali odrejeni za varnost ljudi. V 92. členu je nadalje določeno, da če zavod ugotovi, da je nastala škoda, zahteva od zavarovane osebe ali delodajalca, da jo povrne v določenem roku. Če škoda ni povrnjena v določenem roku, uveljavlja zavod odškodninski zahtevek pri pristojnem sodišču (drugi odstavek 92. člena ZZVZZ). Glede zastaranja ZZVZZ v drugem odstavku 93. člena določa, da terjatve zastarajo v treh letih od vsakokratnega izplačila posamičnega zneska (1).

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje kršilo pravila o objektivnih mejah pravnomočnosti iz 319. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je za presojo utemeljenosti predmetnega tožbenega zahtevka moralo ugotavljati, ali bi tožnik v sporu zoper delodajalca lahko uspel s celotnim zahtevkom, glede na to, da je bil z nasprotne strani podan ugovor zastaranja. Pritožnica zmotno meni, da je sodišče prve stopnje s tem presojalo pravnomočno odločitev. Ugotavljalo je ravno tisto, za kar pritožnica zmotno trdi, da ni, in sicer, ali je škoda tožniku nastala zaradi ravnanja toženke (prepozno vložene tožbe) ali ravnanja nove pooblaščenke (umik tožbe za zastarani del zahtevka in sklenitev sodne poravnave za nižji znesek).

8. Odločilno vprašanje je torej, kdaj je začelo teči zastaranje regresnega zahtevka tožnika do delodajalca (S., d.o.o.), ki je bil obravnavan v postopku VII Pg 11/2010 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo dejstvo, da vsako plačilo, ki ga zavod opravi izvajalcem zdravstvenih storitev, še ne predstavlja škode, ampak mora biti izpolnjen tudi nadaljnji pogoj iz VI. poglavja ZZVZZ, v konkretnem primeru, da je škoda nastala zaradi delodajalčeve opustitve ukrepov za varstvo pri delu. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da za začetek teka zastaralnega roka ni pomembno, kdaj je zavod izvedel, da je škoda nastala zaradi opustitev delodajalca, ampak kdaj bi te podatke lahko pridobil. Dejanske ugotovitve sodišča, da bi zavod za to okoliščino lahko vedel že ob prvem izplačilu (2. 3. 2006) pritožnica ne izpodbija, trdi le, da je za tek zastaralnega roka odločilen trenutek, ko je zavod dejansko izvedel za opustitev delodajalca, to pa je bilo šele v letu 2007, kar bi pomenilo, da je bila tožba vložena pravočasno. Tako stališče pa je zmotno, saj v skladu z ustaljeno sodno prakso zastaralni rok začne teči, ko bi oškodovanec glede na okoliščine konkretnega primera mogel in moral vedeti za predpostavke iz prvega odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika, ne pa kdaj je za njih dejansko izvedel. 9. Zaradi navedenega ne more biti utemeljeno niti pritožbeno stališče, da je za začetek teka zastaralnega roka bistveno, kdaj je tožnik na delodajalca naslovil zahtevek za plačilo (prvi odstavek 92. člena ZZVZZ). To bilo lahko pomembno le za vprašanje teka zamudnih obresti (2), ne pa tudi za samo zapadlost (dospelost) tožnikove terjatve in posledično na zastaranje.

10. Tožnik v sporu z delodajalcem za sporne zneske, glede katerih je bilo ugovarjano zastaranje, torej ne bi uspel, zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da mu je škoda nastala zaradi neskrbnega ravnanja toženke, ki kljub izrecnemu opozorilu tožbe ni vložila pravočasno. Iz istih razlogov procesna dejanja nove pooblaščenke niso mogle pretrgati vzročne zveze. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Ni sporno, da je tožnik prva izplačila izvršil 2.3.2006. (2) V konkretnem primeru ni relevantno, ker tožnik zahteva zamudne obresti od izplačanih zneskov od 15.6.2008, zahtevek za povračilo pa je delodajalec nesporno prejel 31.5.2008.