Jedro

Gradnjo nadstrešnice (garaže) je treba smiselno obravnavati kot povečanje površin objektov, za katere je potrebno gradbeno dovoljenje, zato obstaja pravni temelj za obračun komunalnega prispevka v državnih in občinskih predpisih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ odločil, da se A.A. in B.B. (tožnika) obračuna komunalni prispevek za poseg v prostor na območju urejanja prostora v naselju k.o. ..., na zemljišču parc. št. 34/6 za novogradnjo nadstreška za osebna vozila v višini 1.719,74 EUR, ki jih mora investitor plačati na tam naveden transakcijski račun Mestne občine Ptuj v enkratnem znesku ali v 6 mesečnih obrokih. Če prvi obrok komunalnega prispevka ni plačan v roku, odločba o odmeri preneha veljati in se prispevek na ponovno vlogo investitorja odmeri na na novo.

V obrazložitvi svoje odločbe prvostopni organ navaja, da je bila predmetna odločba izdana na podlagi obvestila Uprave enote Ptuj o vodenju postopka za izdajo gradbenega dovoljenja. Predmetno zemljišče se po določilih Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Mesta Ptuj (odlok o PUP), Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje Občine Ptuj izven mesta Ptuj (Odlok o PUP izven mesta Ptuj), ter tam navedenih prostorskih družbenih planov, nahaja na območju urejanja prostora v naselju k.o. ... Za poseg v prostor je investitor dolžan plačati komunalni prispevek za novogradnjo nadstrešnice za osebna vozila. Pri izračunu višine odmerjenega komunalnega prispevka so bili upoštevani naslednji osnovni podatki: lokacija obravnava novogradnjo nadstrešnice za osebna vozila na ureditvenem območju k.o. .., obračunskega območja cone II, v skladu s 5. členom Odloka o programu opremljanja zemljišč za gradnjo na območju Mestne občine Ptuj; cene opremljanja zemljišča za gradnjo, kot jih določa 5. člen Odloka o programu opremljanja zemljišč za gradnjo na območju Mestne občine Ptuj; neto tlorisna površina objekta iz projekta št. 53-44-10-109, maj 2010, izdelovalca projektne dokumentacije C. d.o.o., znaša 72,40 m2; parcela se v izračunu ne upošteva, saj je na njej obstoječi objekt in se smatra, da je bil komunalni prispevek za samo parcelo že poravnan. Komunalni prispevek po izračunu na podlagi 5. člena Odloka o komunalnem prispevku znaša 1.719,74 EUR.

Drugostopni organ v svoji odločbi, s katero je zavrnil tožničino pritožbo kot neutemeljeno, navaja, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka po tretjem odstavku 2. člena Odloka o komunalnem prispevku investitor oz. lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo. Po 1. alinei prvega odstavka 4. člena navedenega Odloka se komunalni prispevek izračuna in odmeri za vsak novi objekt, za katerega je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje. Komunalni prispevek se zavezancu odmeri glede na stroške opremljanja s komunalno infrastrukturo na območju, kjer leži objekt, glede na dva kriterija: površino stavbnega zemljišča (parcele zavezanca) in neto tlorisno površino objekta. Merodajen kriterij za odmero komunalnega prispevka v obravnavanem primeru je neto tlorisna površina načrtovanega objekta, saj se šteje, da je za zemljišče komunalni prispevek že plačan ob plačilu dajatev pri gradnji stanovanjskega objekta. Neto tlorisna površina objekta se za novogradnje in druge posege, za katere se izdaj gradbeno dovoljenje, izračuna v skladu s standardom SIST ISO 9836 (tretji dostavek 5. člena Odloka o komunalnem prispevku). Navedeno določilo je v odlok umeščeno na podlagi tretjega odstavka 5. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 95/07), ki določa, da je neto tlorisna površina objekta seštevek vseh tlorisnih površin objekta in se izračuna po navedenem standardu. Veljavna zakonodaja predpisuje odmero komunalnega prispevka vselej, ko se gradi objekt in sicer glede na neto tlorisno površino objekta. V zvezi s pritožbenim ugovorom, da se nameravan objekt ne bo priključeval na nobeno komunalno infrastrukturo in da zaradi tega naj ne bi bil predmet plačila komunalnega prispevka, je treba ugotoviti, da vprašanje odmere komunalnega prispevka v primeru, ko se objekt ne priključuje oz. se ne more priključiti na posamezno javno infrastrukturo, ureja 5. člen Odloka o programu opremljanja zemljišč za gradnjo na območju Mestne občine Ptuj, ki v drugem odstavku določa, da se v primeru, ko se objekt na območju ne more priključiti na določeno vrsto infrastrukture, komunalni prispevek ne obračuna v celoti, ampak se zmanjša za znesek infrastrukture, ki je na območju ni. Za grajeno javno dobro lokalnega pomena se komunalni prispevek vedno obračuna.

Tožnica v tožbi navaja, da nastopi obveznost plačila komunalnega prispevka po Zakonu o graditvi objektov (ZGO-1) pred pridobitvijo gradbenega dovoljenja, torej preden se gradnja sploh lahko prične. Po Odloku o komunalnem prispevku je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost. Iz 4. člena Odloka o komunalnem prispevku izhaja, da se v primeru, ko o plačilu komunalnega prispevka ne obstaja dokumentacija, šteje, da so lastniki vseh zgradb, zgrajenih pred letom 1967 in vseh zgradb, ki jim je bilo gradbeno dovoljenje izdano do uveljavitve citiranega odloka, že plačali komunalni prispevek za vso komunalno infrastrukturo. Na predmetni parceli posega št. 34/6 k.o. ... je legalno zgrajena stanovanjska hiša po gradbenem dovoljenju z dne 22. 1. 1982 z vsemi komunalnimi priključki na javno gospodarstvo infrastrukturo, torej je bil komunalni prispevek že poravnan pred uveljavitvijo Odloka o komunalnem prispevku. Objekt nadstrešnice po predmetnem projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja predstavlja manj zahteven objekt, ki ne zahteva komunalnih priključkov, niti takšnih pogojev za tovrstne objekte ne zahteva prostorski izvedbeni akt. Zato je treba tožnico obravnavati kot stranko, ki je do uveljavitve Odloka o komunalnem prispevku že plačala komunalni prispevek. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in samo odloči oz. podrejeno, da zadevo vrne občinskemu organu v ponovno odločanje.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da nasprotuje tožbenim navedbam. Ker je pritožnica v pritožbi navedla zgolj to, da nadstrešek ne bo priključen na vodo in elektriko, se je lahko drugostopni organ v upravnem postopku opredelil le do tega ugovora. Zato predstavljajo ostale tožbene navedbe tožbeno novost po določbah 52. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Treba je upoštevati, da se je v predmetnem postopku komunalni prispevek odmeril za novogradnjo objekta in ne za že obstoječ stanovanjski objekt. Tožbeni ugovor, da gre za gradnjo manj zahtevnega objekta, ki se ne bo priključeval na komunalno gospodarsko infrastrukturo, je neutemeljen. Pritožnica že sama priznava, da se bo objekt priključeval na cesto. Po veljavnem Odloku o programu opremljanja zemljišče se za grajeno javno dobro lokalnega pomena komunalni prispevek vedno obračuna. Tako je bil tudi za predmetni objekt obračunan komunalni prispevek za to vrsto gospodarske javne infrastrukture, medtem ko za vodovodno infrastrukturo ni bil obračunan. Ne glede na dejstvo, da nov objekt sicer ne bo imel samostojnega priključka, pa je potrebno v tem primeru uporabiti analogijo povečanja neto tlorisne površine obstoječega objekta. Takšno stališče je zavzelo tudi Ministrstvo za okolje in prostor v svojem mnenju št. 35206-69/2009/2 z dne 28. 8. 2009. Prav tako je neutemeljeno tožničino sklicevanje na določbo drugega odstavka 4. člena Odloka o komunalnem prispevku, saj v obravnavanem primeru ne gre za obstoječ objekt, ki bi bil zgrajen pred uveljavitvijo navedenega odloka, ampak za novogradnjo. Kot je razvidno iz prvostopne odločbe, se komunalni prispevek za samo parcelo ni obračunal, ker se šteje, da je bil poravnan že za obstoječ objekt. Ob odmeri komunalnega prispevka se je upoštevala zgolj neto tlorisna površina same novogradnje. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da ni jasno, kdo je sploh zavezanec za plačilo komunalnega prispevka, saj je skladno z tretjim odstavkom 2. člena Odloka o komunalnem prispevku zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor, ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost. Določbe občinskega odloka so v celoti usklajene z nadrejeno zakonodajo. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen obračun komunalnega zemljišča za nadstrešnico - garažo v izmeri 72,40 m2, za izgradnjo katere je potrebno gradbeno dovoljenje po določbah 74.a do 74. č člena ZGO-1. V zvezi z obravnavano problematiko iz določb 66. člena ZGO-1 (pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja) res izhaja, da mora pristojni upravni organ še pred izdajo gradbenega dovoljenja preveriti, če so plačane z zakonom določene dajatve in prispevki oz. na drug zakonit način izpolnjene investitorjeve obveznosti (5. točka prvega odstavka), vendar pa je za gradnjo nezahtevnega objekta potem v členih od 74.a do 74.č določen poenostavljen postopek pridobitve gradbenega dovoljenja, v katerem predhodno plačilo komunalnega prispevka ni pogoj za njegovo izdajo. To pa še ne pomeni, da komunalnega prispevka v teh zadevah ni treba plačati.

Iz določb Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) glede komunalnega prispevka izhaja, da je komunalni prispevek plačilo dela stroškov gradnje komunalne opreme, ki ga zavezanec plača občini. Zavezanec je investitor, ki se na novo priključuje na komunalno opremo ali povečuje neto tlorisno površino objekta (80. člen). Komunali prispevek se določi na podlagi programa opremljanja glede na površino in opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo, neto tlorisno površino objekta in njegovo namembnost. Podrobnejša merila predpiše minister, občina pa lahko skladno z njimi predpiše še svoja podrobnejša merila (83. člen). Iz Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka izhaja, da se komunalni prispevek odmeri z odločbo na zahtevo zavezanca ali po uradni dolžnosti (3. člen). Merila za odmero komunalnega prispevka se navedejo v programu opremljanja (površina stavbnega zemljišča, neto tlorisna površina objekta, opremljenost stavbnega zemljišča s komunalno opremo, namembnost objekta), konkretna višina komunalnega prispevka pa je odvisna od tega, na katero komunalno opremo lahko zavezanec priključi svoj objekt in ali mu je omogočena uporaba določene vrste komunalne opreme iz 3. točke prvega odstavka 71. člena ZPNačrt (ceste, parkirišča in druge javne površine). Zavezancu, ki spreminja neto tlorisno površino objekta, se komunalni prispevek odmeri kot pozitivna razlika med površinami pred spremembo in po njej (5. in 6. člen). Iz določb občinskega Odloka o komunalnem prispevku in Odloka o programu opremljanja zemljišč za gradnjo pa izhaja, da se komunalni prispevek odmeri za vsak nov objekt, za katerega je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje in da se v primeru, ko se objekt na območju ne more priključiti na določeno vrsto infrastrukture, komunalni prispevek ne obračuna v celoti, ampak se zmanjša za znesek manjkajoče infrastrukture.

V obravnavanem primeru ni sporno, da tožnica gradi nov objekt ( nadstrešek za osebna vozila - garažo), zato je neutemeljeno tožbeno sklicevanje na tiste določbe predpisov, ki urejajo plačilo komunalnega prispevka za starejše objekte, ki so bili zgrajeni še pred uveljavitvijo sedaj veljavnih občinskih predpisov o komunalnem prispevku oz. celo pred letom 1968. Prav tako so neutemeljeni tožbeni ugovori v smislu katerih v obravnavanem primeru, ko tožnica gradi manj zahteven objekt kot samostojno stavbo, ne gre za povečevanje neto tlorisnih površin oz. da je bil komunalni prispevek že plačan ob izgradnji osnovnega objekta. Gradnjo predmetne nadstrešnice (garaže) je treba smiselno obravnavati kot povečanje površin objektov, za katere je potrebno gradbeno dovoljenje, zato obstaja pravni temelj za obračun komunalnega prispevka v že navedenih državnih in občinskih predpisih.

Samemu konkretnemu izračunu komunalnega prispevka tožnica ne ugovarja, saj meni, da prispevek sploh ne bi smel biti odmerjen, pa tudi sicer iz dokumentacije izhaja, da je bil odmerjen pravilno, ob upoštevanju konkretnih okoliščin zadeve.

V ostalem sodišče sledi utemeljitvi, ki sta jo v zvezi z izpodbijano odločitvijo navedla upravna organa prve in druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnica v obravnavanem primeru v sporu ni uspela, zato je dolžna sama nositi svoje stroške postopka.