Jedro

Upravni organ bi moral upoštevati čas podržavljenja in nato ugotoviti ali je bil v tem času jugoslovanski državljan in pri tem upoštevati podlago 9. oziroma 10. člena ZDen. Ker je osnovni kriterij za pridobitev statusa upravičenca do denacionalizacije jugoslovansko državljanstvo v času podržavljenja, je nepotrebno posebno ugotavljanje državljanstva v času smrti upravičenca.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Predlog tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo potrdila odločbo Upravne enote A. Organ prve stopnje je ugotovil, da AA, roj. 26. 11. 1908 v B, umrl 31. 8. 1976 v C, Italija, ob smrti ni bil jugoslovanski državljan in s tem tudi ne državljan Republike Slovenije. Organ prve stopnje je v ponovljenem postopku ugotovil, da je AA živel v B do 24. 10. 1956 in to je razvidno iz kartona gospodinjske kartoteke stalnega prebivalstva, iz potrdila o stalnem bivanju Občine Dolina. Iz potrdila o državljanstvu Italije pa je razvidno, da je imel prijavljeno stalno prebivališče na območju Italije od 10. 11. 1956 dalje do svoje smrti. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da gre za ugotavljanje državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije in da AA ni vpisan v evidenco o državljanstvu. Navaja, da je AA kot državljan Italije dne 15. 9. 1947 v skladu s 6. členom Stalnega statuta Svobodnega tržaškega ozemlja postal državljan Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) in je hkrati zgubil svoje dotedanje italijansko državljanstvo. Že od vsega začetka je bilo STO razdeljeno v dve coni in sicer cono A (Trst z okolico), ki je bila pod vojaško upravo angloameriških čet in cono B (tako imenovana Koprščina v SR Sloveniji in Bujščina v SR Hrvaški), ki je bila pod vojaško upravo JLA. Nadalje še navaja, da je Memorandum o soglasju med vladami Italije, Združenega kraljestva, ZDA in Jugoslavije o STO z dne 5. 10. 1954 - Londonski memorandum, ki je stopil v veljavo 26. 10. 1954, v 8. točki dal možnost avtohtonim prebivalcem z ozemlja STO, ki so imeli na dan 10. 6. 1940 domicil na tem ozemlju in so bili do 15. 9. 1947 italijanski državljani, da so se v roku enega leta po parafiranju memoranduma lahko preselili iz ene cone v drugo cono in obratno ter tam uživali vse pravice kot ostali prebivalci tega območja. To pomeni, da so se tisti, ki so izkoristili to ugodnost preselitve, zavestno odločili, da bodo živeli na tem ozemlju, kar v smislu 8. točke memoranduma pomeni "kvalificirano opcijo". Rok za prenos prebivališča (pristojnosti) je bil na podlagi izmenjave not med vladama Italije in Jugoslavije nekajkrat podaljšan in je bil kot skrajni rok za preselitev določen 5. 7. 1957. V smislu 3. člena Zakona o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katerega se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava Jugoslavije, so postali izenačeni v pravicah in dolžnostih z jugoslovanskimi državljani vsi tisti avtohtoni prebivalci, ki so imeli na dan 26. 10. 1954 stalno prebivališče na ozemlju iz 1. točke tega člena in so bili pred uveljavitvijo mirovne pogodbe z Italijo državljani Italije. Od tega pa so bili izvzeti vsi tisti, ki so se v smislu 8. točke memoranduma do 5. 7. 1957 izselili (optirali) v cono A STO in tako niso postali izenačeni v pravicah in dolžnostih z jugoslovanskimi državljani. Tožena stranka nadalje navaja, da AA nesporno spada v tisto kategorijo oseb, ki niso postale izenačene v pravicah in dolžnostih z jugoslovanskimi državljani v smislu 3. člena Zakona o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katerega se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava Jugoslavije, čeprav je imel stalni domicil na dan 10. 6. 1940 in 26. 10. 1954 na ozemlju, navedenem v 21. členu mirovne pogodbe z Italijo in je bil pred uveljavitvijo te mirovne pogodbe državljan Italije, vendar se je leta 1956 v smislu 8. točke memoranduma preselil v Trst, Italija, tem ugotovitvam tožnica tudi ne oporeka, to pa je opredeljeno za kvalificirano opcijo. Londonski memorandum sicer ne govori ničesar o državljanstvu prizadetega prebivalstva, pač pa daje možnost preselitve iz ene cone v drugo in obratno. Tudi Zakon o veljavi ustave, zakonov in drugih zveznih pravnih predpisov na ozemlju, na katerega se je z mednarodnim sporazumom razširila civilna uprava Jugoslavije, v 3. členu ne ureja državljanstva teh oseb, pač pa jih le izenačuje v pravicah in dolžnostih z jugoslovanskimi državljani. Nadalje še navaja, da je bilo ob uveljavitvi Zakona o jugoslovanskem državljanstvu dne 1. 1. 1965 zavzeto stališče, da so v 1. odstavku 22. člena zajeti tudi prebivalci bivše cone B STO, ki so imeli do takrat le status jugoslovanskih državljanov in do posebnega predpisa o državljanstvu oseb bivše cone B STO zato ni prišlo. Organ prve stopnje se v ponovnem postopku ni opredelil do potrdila Občine A št... z dne 29. 1. 1986. Vendar, ker gre za takšno pomanjkljivost, ki ne vpliva na morebitno drugačno odločitev, tožena stranka sama odpravlja to pomanjkljivost. Iz citiranega potrdila izhaja, da je AA državljan SRS in SFRJ. Tožena stranka navaja, da je mogoče razbrati iz nadaljevanja, da je bilo potrdilo o državljanstvu izdano na podlagi nepravilno navedenega dejstva v uradni evidenci. Iz državljanske knjige Črni Kal sicer izhaja, da je bil AA vpisan v to knjigo, vendar za vpis očitno ni bilo ustrezne pravne podlage. V upravnem postopku je bilo namreč ugotovljeno, da se je 5. 7. 1957 preselil iz cone B v cono A, zato ni mogel postati izenačen v pravicah in dolžnostih z jugoslovanskimi državljani, zato gre pri AA za napačen vpis v državljansko knjigo. V državljanski knjigi v rubriki "Opombe" je med drugim tudi navedeno, da je bil imenovani pomotoma vpisan in da je leta 1956 pobegnil in da ima status optanta. Tožena stranka poudarja, da posameznik pridobi državljanstvo v skladu s predpisi, ki urejajo to področje in ne z vpisom v državljansko knjigo oziroma drugo uradno evidenco o državljanstvu. Če neka oseba ni vpisana v evidenci državljanov, se za posameznika izda ugotovitvena odločba o tem ali neka oseba je ali ni državljan Republike Slovenije. V tem postopku pa ugotovitvena odločba organa prve stopnje sanira nepravilnosti do katerih je prišlo pri vpisu v državljansko knjigo dne 21. 2. 1968, ko je bil izvršen vpis. V postopku je bilo ugotovljeno, da AA v skladu z navedenimi predpisi ni postal jugoslovanski državljan in da tega državljanstva tudi ni imel ob svoji smrti.

Tožnica v tožbi navaja, da je bilo izdano potrdilo z dne 29. 1. 1986, iz katerega izhaja, da je oče tožnice državljan Slovenije. V tem primeru ni bila izdana nobena odločba o prenehanju državljanstva, izbris ni bil izvršen in tudi ni bil mogoč. Odločba organa prve stopnje o tem nima nobenega razloga in navedbe. Tožena stranka pa v zvezi s tem navaja, da to ni tako pomembno vprašanje in je tožena stranka to pomanjkljivost sama odpravila. Pri tem pa tožena stranka ni izvedla nobenega dokaza zakaj dejstvo, da je tožničin oče še vedno vpisan v knjigo državljanstva Slovenije, ne more vplivati na morebitno drugačno odločitev tožene stranke. Pri tem pa tožnici ni predočila dokazov v spisu in ji ni dala možnosti, da se o vsem tem izjavi in je tudi ni zaslišala. Tožnica poudarja, da je bil njen oče vpisan v državljansko knjigo in do tega je prišlo le na podlagi pravnomočne odločbe pristojnega organa in takšno stanje je trajalo vse do njegove smrti. Tožena stranka našteva predpise in mednarodne pogodbe, ki urejajo vprašanje državljanstva na območjih, ki so bila pripojena Sloveniji po drugi svetovni vojni. Tožena stranka pa ne pove ničesar o tem kako je to konkretno vplivalo na državljanstvo tožničinega očeta in je dejstvo, da je bil prav na podlagi teh predpisov vpisan v knjigo državljanstva v D. Tožnica predlaga, da se odločbi organa prve stopnje in tožene stranke spremenita tako, da se odloči, da je bil AA na dan svoje smrti državljan SFRJ in Slovenije, hkrati zaznamuje stroške postopka in predlaga, da se ji ti povrnejo z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da meni, da je njena odločba pravilna in zakonita, zato predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Iz upravnih spisov izhaja, da je organ prve stopnje uvedel postopek ugotovitve državljanstva za AA, roj. 26. 11. 1908 v B in umrlega dne 31. 8. 1976 v Italiji. Upravni organ je ta postopek uvedel na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nadaljnji, v nadaljevanju ZDen), zato bi moral upravni organ izhajati iz določila 9. oziroma 10. člena tega zakona. Upravni organ bi moral upoštevati čas podržavljenja in nato ugotoviti ali je bil AA v tem času jugoslovanski državljan in pri tem upoštevati podlago 9. oziroma 10. člena ZDen. Ker je osnovni kriterij za pridobitev statusa upravičenca do denacionalizacije jugoslovansko državljanstvo v času podržavljenja, je nepotrebno posebno ugotavljanje državljanstva v času smrti upravičenca.

Tožnica je predložila potrdilo o državljanstvu dne 29. 1. 1986, tožena stranka se je pri svoji obrazložitvi oprla na dopis Upravne enote Koper z dne 4. 12. 1996, kjer je navedeno, da je bil AA črtan iz državljanske knjige in je v rubriki "Opombe" vpisano, da je bil pomotoma vpisan v državljansko knjigo. V ponovljenem postopku je potrebno pribaviti te podatke in se tako opredeliti do vsebine potrdila o državljanstvu z dne 29. 1. 1986, pri tem pa mora upravni organ spoštovati določila 8. člena in 3. odstavka 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, ki se uporablja na podlagi 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02). Šele po tako dopolnjenem postopku bo lahko upravni organ zaključke o državljanstvu strnil v izrek svoje odločbe in tudi, ob morebitni ugotovitvi jugoslovanskega in slovenskega državljanstva, to tudi časovno opredelil. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. in 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), ker je ugotovilo, da dejansko stanje ni bilo popolnoma ugotovljeno in da se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka in je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve.

K 2. točki izreka: Tožnica zahteva povrnitev zaznamovanih stroškov. Vendar v danem primeru, ko je sodišče odločalo le o zakonitosti izpodbijanega akta tožene stranke, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS), zato je ta zahtevek sodišče zavrnilo.