Jedro

Za izdajo začasne odredbe v pravdi, v kateri se uveljavlja spregled pravne osebe, je treba prvič, verjetno izkazati terjatev do družbe in drugič, verjetno izkazati tudi to, da za družbo odgovarja toženec, torej obstoj pogojev/pogoja za spregled pravne osebe. Obstoj terjatve do družbe je predhodno vprašanje, vendar ga lahko reši pravdno sodišče samo, in sicer v postopku zavarovanja z začasno odredbo do stopnje verjetnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški so kot vsi stroški postopka zavarovanja nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor toženca zoper svoj sklep o začasno odredbi, s katero mu je prepovedalo odtujiti ali obremeniti njegove nepremičnine, kot so označene v tožničinem predlogu.

2. Zoper sklep se pritožuje toženec, in sicer iz vseh formalnih pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da ugovoru ugodi in sklep o začasni odredbi razveljavi ter predlog tožnice zavrne. Opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške. Ponavlja svoje ugovorne argumente, in sicer vztraja pri tem, da bi moralo sodišče prekiniti postopek, dokler ne bi bila rešena pritožba družbe M., d. o. o., v davčnem postopku, da bi bilo dokončno jasno, ali terjatev, za katero naj bi toženec odgovarjal, sploh obstoji. Meni, da sodišče tega predhodnega vprašanja ne bi smelo samo reševati niti do stopnje verjetnosti. Vztraja pri tem, da bi moral davčni organ upoštevati njegove stroške, sodišče pa se do tega sploh ni opredelilo, zato očita kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Vztraja tudi pri nasprotovanju temu, da bi sam odgovarjal za obveznosti navedene družbe po pravilih o spregledu pravne osebe. Meni namreč, da po teh pravilih ne more odgovarjati za obveznosti stare (že imenovane), pač pa kvečjemu za obveznosti novoustanovljene družbe. Še vedno zanika, da bi s premoženjem družbe razpolagal kot z lastnim; tožnica bi po njegovem morala dokazati, na kakšen način je sicer ravnal tako. Dokazati bi morala, da je bila kupnina za prodano blago last družbe, to pa tako, da bi dokazala, da je bilo blago sámo nabavljeno s sredstvi družbe. Toženec negativnih dejstev ne more dokazovati. Tudi ni dokazano, trdi, da bi bilo na M. t., d. o. o., preneseno konkretno premoženje M. , d. o. o. Končno meni, da je bil dodatni razlog, na katerega se je sodišče oprlo, namreč neznatna škoda za dolžnika, zatrjevan samo pavšalno, in sicer v odgovoru na ugovor, do česar pa se sploh ni mogel opredeliti.

3. Odgovora na tožbo tožnica ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno opravo, kršitev določb postopka ni storilo, relevantna dejstva pa so tudi izkazana z zadostno stopnjo verjetnosti.

6. Pritožba neutemeljeno vztraja, da tožnica ni izkazal verjetnosti obstoja terjatve, kot to zahteva 1. odst. 270. čl. Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Resničnost tožbenih trditev in posledično utemeljenost zahtevka bo stvar dokaznega postopka glavne obravnave in končne odločitve o glavni stvari, za izkaz verjetnosti terjatve pa zadošča, kar tožnica navaja in predlaga v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe. Verjetnost, ki se po določbah ZIZ uporablja kot dokazni standard, potreben za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, je podana, kadar so razlogi za resničnost močnejši in številčnejši, kot pa razlogi, ki govorijo za neresničnost. Ob upoštevanju nekontradiktornosti postopka za izdajo začasne odredbe je temu dokaznemu standardu zadoščeno, kadar predlagatelj v potrditev svojih navedb, ki so materialnopravno sklepčne, predloži takšne dokaze, ki bi, če bi v nadaljevanju postopka uspeli, dokazovali resničnost njegovih navedb in torej narekovali zanj ugodno odločitev.

7. V konkretnem primeru, ko se uveljavlja spregled pravne osebe, je bilo treba prvič, verjetno izkazati terjatev do družbe in drugič, verjetno izkazati tudi to, da za družbo odgovarja toženec, torej obstoj pogojev/pogoja za spregled pravne osebe. Prvostopenjsko sodišče je to zaznalo in se tega lotilo povsem pravilno. Ocenilo je, da je terjatev tožnice do družbe M., d. o. o., iz naslova neplačanih davkov z izvršljivo odločbo Davčnega urada Ljubljana verjetno izkazana, za kar ni bilo nobene potrebe prekinjati tega postopka zavarovanja (1) do odločitve o pritožbi v davčnem postopku. Res gre za predhodno vprašanje, vendar ga lahko sodišče samo reši; prekinitev ni obligatorna (1. tč. 206. čl. ZPP). V obravnavanem primeru tudi pritožbeno sodišče ocenjuje kot ustrezno, da je predhodno vprašanje do stopnje verjetnosti rešilo sodišče prve stopnje.

8. Predhodnega vprašanja se tiče tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni upoštevalo ugovorov davčnega dolžnika, češ da davčni organi napačno ni upošteval njegovih stroškov. Gre za vprašanje, ki sicer lahko vpliva na višino ali celo tudi na obstoj dolga, vendar se sodišču prve stopnje v postopku zavarovanja, kjer torej zadošča verjetnost izkazane terjatve, za le-to podrobneje ni bilo treba ukvarjati s pritožbenimi ugovori davčnega dolžnika. Utemeljeno se je v izkaz verjetnega obstoja davčne terjatve do družbe zadovoljilo z odločbo pristojnega davčnega organa. Očitana kršitev pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP) s tem ni podana.

9. Nadalje pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da je verjetno izkazano, da je toženec s premoženjem te družbe razpolagal kot s svojim, s tem pa vedel, da bo zmanjšal njeno premoženje in povzročil, da ne bo sposobna poplačati svojih obveznosti. Na ta način so verjetno izkazani pogoji po 3. in 4. alineji 8. čl. Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Navedeno izhaja iz ugotovitve, da je toženec kot direktor družbe M. njeno poslovanje prenesel na družbo M. t., prezaposlil oba zaposlena pri prvi družbi v drugo in v novi družbi ohranil večinskega dobavitelja ter klientelo stare družbe. S tem je stari družbi odvzel glavni dohodek, kot direktor pa moral poznati njeno poslovanje oz. premoženje ter vedeti, da zato ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti. Še bolj konkretno (oz. dodatno) pa je dejanski stan iz 3. in hkrati 4. alineje 8. čl. ZGD-1 verjetno izkazan s tem, da je verjetno izkazano, da je toženec prejel kupnino za blago, ki ga je družba M. prodala ter ga ni položil na njen račun, s čimer je verjetno izkazano, da je s tem denarjem v nasprotju z zakonom razpolagal kot s svojim oz. na ta način hkrati tudi zmanjšal premoženje družbe. Ugovor, da bi morala tožnica izkazati, s katerim denarjem je bilo to blago nabavljeno oz. da bi morala najprej ona izkazati, da je bil to denar družbe, češ da toženec negativnih dejstev ne more dokazati, je neutemeljen. Ne gre za negativno dejstvo, ki ga toženec ne bi mogel dokazovati, pač pa ga toženec z golim zanikanjem njegovega verjetno izkazanega ravnanja samo prikazuje kot takega. On bi bil tisti, ki bi moral navesti, da v konkretnem primeru ni šlo za premoženje družbe, pač pa za premoženje nekoga drugega, in to koga, ter da kupnino je prenesel v premoženje družbe. To dvoje oboje sta trditvi, ki ju je možno tudi dokazati, kot to ustrezno pojasnjuje že sodišče prve stopnje.

10. Končno pritožbeno sodišče soglaša tudi z oceno, da je verjetno izkazana nevarnost otežene oz. onemogočene uveljavitve tožničine denarne terjatve zaradi toženčevega v to usmerjenega ravnanja (2. odst. 270. čl. ZIZ), in sicer s pravkar opisanimi ravnanji ter še z indici, da je toženec zaposlenemu v družbi M. prodal svoje osebno vozilo Mercedez benz ter z zakonsko partnerko sklenil sporazum o razdelitvi skupnega premoženja. Očitki, da naj se zoper zaključek, da z izdano odredbo sam ne bo utrpel nobene škode (pogoj iz 3. odst. 270. čl. ZIZ), ni mogel braniti, so zato brezpredmetni. Pogoj po 3. odst. 270. čl. ZIZ lahko le nadomešča pogoj iz 2. odst. 270. čl. ZIZ; če pa je izpolnjen že slednji, je vprašanje obstoja še drugih okoliščin brez odločilnega pomena.

11. Izkaže se, da je pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).

12. Odločitev o stroških temelji na 151. čl. ZPP. Stroški v zvezi z začasno odredbo vedno delijo usodo vseh (drugih) stroškov postopka glede na končno odločitev.

(1) S tem ni rečeno, da sodišče ne bo prekinilo, postopka odločanja o glavni stvari; niti tožnica temu ne nasprotuje.