Jedro

Vojne razmere je kot razlog za upravičeno odsotnost možno upoštevati le, dokler je vojna trajala. Od konca vojne v Bosni in Hercegovini pa do tožnikovega povratka v Republiko Slovenijo je v letu 2007 minilo 11 let, to pa je zelo dolgo obdobje in v tako dolgem času bi se lahko tožnik vrnil v Slovenijo, če bi bil njegov namen, da si življenje ponovno uredi v Republiki Sloveniji. V tem obdobju bi morala biti izkazana določena aktivnost, da si je prizadeval za vrnitev v Slovenijo.

Obrazložitev

Tožba se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji po Zakonu o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFJR v Republiki Sloveniji (Uradni list RS št. 61/99 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUSDDD). Tožena stranka je ugotovila, da je imel tožnik na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče od dne 12. 10. 1980 do dne 26. 2. 1992. Na dan 23. 12. 1990 je imel na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in bi moral v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje v skladu z določilom 1. člena ZUSDDD dokazati, da od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi. V upravnem postopku je tožnik na zaslišanju povedal, da se je julija 1992 odpravil na dopust v Bosno in Hercegovino, kjer je preživel dva tedna, se konec meseca julija 1992 vrnil, ko je bil še samozaposlen. Ponovno je zapustil Republiko Slovenijo dne 9. 8. 1992 z namenom obiska domačih. Konec meseca avgusta 1992 se je nameraval vrniti v Republiko Slovenijo, vendar mu je bil na Hrvaški meji vstop zavrnjen, ker so potekali boji. Potem se je zopet poskušal vrniti v Republiko Slovenijo čez tri dni, vendar brez uspeha. Kasneje se v Republiko Slovenijo ni mogel vrniti zaradi vojnih razmer v Bosni in Hercegovini in položaja, v katerem se je znašel s svojo družino. V mesecu avgustu 1992 se je v Bosni in Hercegovini prijavil tudi na Zavodu za zaposlovanje. Od leta 1994 do leta 1996 je bil mobiliziran v vojsko Republike Srbske. V septembru 1995 je zaradi vojnih razmer zapustil dom in zbežal v Banja Luko. Žena je odšla skupaj z otrokoma v Bor. V marcu 1996 se je ponovno vrnil v svoj dom v Gornjo Previjo. Žena je nekaj časa živela v Črni Gori, potem pa se je v avgustu ali septembru 1996 vrnila v Bosno in Hercegovino, kjer je potem skupaj z družino živel vseskozi do njegovega odhoda v Republiko Slovenijo v letu 2007. V obdobju od leta 1992 do leta 2007 je v Bosni in Hercegovini opravljal priložnostna dela, ukvarjal se je s sečnjo dreves. V Republiko Slovenijo se do leta 2007 ni vrnil iz razloga, ker ni imel vstopnega vizuma, niti denarnih sredstev za potovanje, dovoljenje za prebivanje tujca v Republiki Sloveniji pa si do leta 2007 ni poskušal urediti iz razloga, ker ni imel prijateljev, ki bi mu lahko pomagali pri urejanju le-tega, prav tako pa tudi ni imel denarnih sredstev za potovanje. Tožena stranka tako ugotavlja, da je tožnik dne 9. 8. 1992 prostovoljno zapustil Republiko Slovenijo z namenom obiska družine. Iz fotokopije delovne knjižice je razvidno, da je bil v Republiki Sloveniji zaposlen. Na koncu je opravljal samostojno avtoprevozniško dejavnost. Iz delovne knjižice je prav tako razvidno, da je bil zaposlen tudi v Bosni in Hercegovini, in sicer od 1. 3. 1997 do 24. 7. 2003, prav tako pa tudi od 2. 4. 2007 do 19. 12. 2007. V obdobju od leta 1994 do 1996 je bil vključen v vojsko Republike Srbske kot vojaški obveznik. V predmetni zadevi je odločilno dejstvo, da je meseca avgusta leta 1992 za dalj časa prekinil dejansko življenje v Republiki Sloveniji zaradi razlogov na njegovi strani. Tožena stranka meni, da kljub vojnim razmeram v Bosni in Hercegovini, na katere se sklicuje in ki naj bi mu preprečevale vrnitev v Republiko Slovenijo, ni imel resnega namena živeti v Republiki Sloveniji, saj se je takoj po prihodu v Republiko Slovenijo prijavil kot begunec iz Republike Slovenije, prijavil se je tudi na Zavodu za zaposlovanje, kasneje pa je s svojimi zaposlitvami v Bosni in Hercegovini jasno pokazal, da Republika Slovenija ni več središče njegovih življenjskih interesov. Tako je bil iz Republike Slovenije odsoten v neprekinjenem trajanju petnajst let, in sicer od leta 1992 do leta 2007. Njegovo življenje v Bosni in Hercegovini je rezultat njegove svobodne odločitve in nedvomno izkazuje, da je bilo središče njegovih življenjskih interesov v matični državi. Tožena stranka se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003, ko je ustavno sodišče zavzelo stališče, da gre pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev dejanskega življenja iz 1. člena ZUSDDD za nedoločen pravni pojem, katerega pomen mora pristojni upravni organ ugotavljati v vsakem konkretnem primeru posebej glede na dejanske okoliščine primera. Z vidika načel pravne države in glede na poseben položaj oseb, katerim je dne 26. 2. 1992 prenehala prijava stalnega prebivališča v registru stalnega prebivalstva, odsotnost do enega leta ne bi smela pomeniti, da pogoj dejanskega prebivanja ni izpolnjen. Tožena stranka je prošnjo tožnika obravnavala z vseh vidikov, pomembnih za opredelitev dejanskega življenja. V primeru tožnika je bilo ugotovljeno, da pogoj dejanskega življenja za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje ni izpolnjen, ker je tožnik za dalj časa prekinil življenje v Republiki Sloveniji zaradi okoliščin, ki so bile na njegovi strani. Od avgusta 1992 do leta 2007 med njim in Republiko Slovenijo ne obstajajo dejanske in trajne povezave, saj ga na Republiko Slovenijo ne veže niti zaposlitev niti družina. V tem času je opravljal življenjske aktivnosti v Bosni in Hercegovini, kjer je živel in se v Republiko Slovenijo ni vračal. Petnajstletno neprekinjeno odsotnost iz Republike Slovenije je treba šteti za prekinitev dejanskega življenja, saj je navedena odsotnost že tako dolgo obdobje, da se ne more več smatrati za dejansko življenje v Republiki Sloveniji. Dne 24. 1. 2007 mu je bilo izdano dovoljenje za prvo prebivanje tujca v Republiki Sloveniji kot napotenemu delavcu. Za njegovo odsotnost z območja Republike Slovenije niso opravičljivi razlogi navedbe o tem, da za potovanje v Republiko Slovenije ni imel denarnih sredstev, saj je iz delovne knjižice in njegove izpovedi razvidno, da je vseskozi opravljal priložnostna dela in se ukvarjal s s sečnjo dreves v gozdu, bil pa je tudi redno zaposlen. Razlogi za njegovo dolgotrajno odsotnost niso takšni, ki bi bili izven njegove sfere, na katere nikakor ne bi mogel vplivati. Tožniku je bila tudi skladno z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji, ZUP) dana možnost, da brani, zavaruje in uveljavi svojo pravico in z zakonom zavarovano korist. Seznanjen je bil z ugotovitvami v postopku in z dejstvom, da bo prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje zavrnjena. Njegova pooblaščenka je toženi stranki sporočila, da nova dejstva in okoliščine v predmetni zadevi, ki bi lahko vplivale na sklep o tem, ali je v Republiki Sloveniji dejansko živel od 23. 12. 1990 dalje, ne obstajajo. Obenem je poudarila, da njegova odsotnost nikakor ni prostovoljna odločitev, saj Republike Slovenije ni nameraval trajno zapustiti. V letu 1992 je šel zgolj na obisk družine. Ob zaključku vojne je moral poskrbeti za razseljeno družino in porušeno hišo. Teh navedb tožena stranka ni mogla upoštevati, saj ta dejstva niso takšna, ki bi utegnila vplivati na drugačno odločitev.

Tožnik v tožbi navaja, da je imel v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče na dan 23. 12. 1990, da je bil dne 26. 2. 1992 izbrisan iz registra stalnih prebivalcev, da je odšel na krajši dopust v Bosno in Hercegovino, se vrnil v Slovenijo, ponovno odpotoval v BiH, ko pa se je želel vrniti nazaj, mu je bilo to zaradi bojev onemogočeno. Spoznal je, da vrnitev v Slovenijo ne bo več mogoča, zato se je prijavil kot begunec, prav tako pa se je prijavil na zavodu za zaposlovanje. V letu 1994 je bil mobiliziran in v vojski preživel dve leti in šest mesecev. Družina je bila zaradi vojnih razmer prisiljena zbežati in zapustiti dom. Vrnila se je šele avgusta ali septembra 1996. Hiša je bila poškodovana in izropana, situacija je bila še toliko težja, ker takrat ni bil zaposlen, temveč se je preživljal s priložnostnimi deli. Ker je bil brez sredstev za preživljanje, se v Slovenijo ni mogel vrniti. Od leta 1997 do 2003 je sicer bil zaposlen, vendar je bil njegov dohodek izredno nizek, delodajalec pa mu ni plačeval prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. V tem času si ni mogel urediti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji, saj ni imel kontaktov s potencialnimi delodajalci, ki bi ga lahko zaposlili. V Slovenijo se mu je uspelo vrniti šele leta 2007. V tem trenutku ima urejeno dovoljenje za začasno prebivanje na podlagi zaposlitve. Tožena stranka napačno sklepa, da Republika Slovenija ni več središče njegovih življenjskih interesov. Vrnitev v Slovenijo mu je preprečilo objektivno dejstvo, na katerega ni imel vpliva. Razlog za dolgoletno odsotnost ni v njegovi sferi oziroma ni rezultat njegove svobodne volje. Res je, da je bil razlog za zapustitev Slovenije osebne narave, vendar pa ni odhajal z namenom, da bi Slovenijo trajno zapustil. Odšel je le na obisk k svoji družini. V Bosno in Hercegovino tudi ni odpeljal kombija, kar dodatno dokazuje, da je imel namen vrniti se v Slovenijo. Prečkanje ozemlja BiH ter Hrvaške od leta 1992 dalje je bilo življenjsko nevarno ter fizično nemogoče. Tožnik zaradi nezakonitega izbrisa ni imel več urejenega statusa v Republiki Sloveniji, urediti bi si moral vizo, za dolgoročnejše bivanje pa dovoljenje za začasno prebivanje. V obeh primerih so bila za to potrebna finančna sredstva, ki jih preprosto ni imel. Za dolgoročno bivanje v Republiki Sloveniji bi potreboval delodajalca, ki bi ga bil pripravljen zaposliti. V Slovenijo se je namreč hotel vrniti na zakonit način, kar pa ni bilo mogoče. Iz odločbe ustavnega sodišča št. Up-211/04 z dne 2. 3. 2006 izhaja, da bi po oceni ustavnega sodišča „navedbe pritožnika o nezmožnosti vrnitve zaradi vojnih razmer oziroma zaradi zavrnitve na meji lahko predstavljale take okoliščine, ki bi mogle utemeljiti, da je bil pritožnik dlje časa odsoten zaradi okoliščin izven njegove sfere“. V primeru takšne odsotnosti tožniku pogoja dejanskega bivanja v Sloveniji ni potrebno izpolnjevati. Če bi bil status stalnega prebivalca priznan samo tistim izbrisanim, ki so v Sloveniji ostali brez urejenega zakonitega prebivanja, ne pa tistim, ki tega pogoja iz objektivnih razlogov ne izpolnjujejo, bi prišlo do kršitve ustavnega načela enakega varstva pravic. Tožena stranka je zakon uporabila tako, da ni upoštevala zgoraj navedenega stališča ustavnega sodišča. Vojne razmere in posledične nezmožnosti vrnitve v Slovenijo utemeljujejo daljšo odsotnost posameznika zaradi okoliščin izven njegove sfere. Do leta 2007 bi se tožnik v Slovenijo lahko vrnil le ilegalno, kar pomeni, da vseh naštetih elementov ne bi mogel izpolnjevati. Od tožnika ni mogoče zahtevati, da bi nezakonito bival v Sloveniji, da bi se mu priznal status stalnega prebivalca. Že vrsto let je prisiljen živeti zunaj Slovenije, zato si je zunaj nje ustvaril tudi nekatere pogoje za življenje, to pa še ne pomeni, da svojih življenjskih interesov ni želel uresničevati v Republiki Sloveniji. Popolnoma nepomembno je, koliko časa je bil iz Slovenije odsoten, saj so bili ti razlogi izven njegovega vpliva. Od leta 1992 do 1999 so bili pogoji za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje enaki, kot so jih morali izpolnjevati drugi tujci, ki nikoli niso bili državljani nekdanje Jugoslavije. Za tožnika je prva možnost vrnitve v Republiko Slovenijo nastopila šele leta 2007, ko je izvedel za agencijo, ki je urejala dovoljenja za delo v Sloveniji, ter je to možnost tudi izkoristil. Tožena stranka mu neupravičeno očita, da je opravljal delo v BiH in s tem v Sloveniji ni opravljal bistvenih življenjskih aktivnosti, saj ne drži, da se v Slovenijo ni vračal zaradi dela v Bosni in Hercegovini. Dela je bil v tej državi prisiljen opravljati, da je preživljal sebe in družino. Poleg nezmožnosti vrnitve zaradi objektivnih okoliščin bi moralo biti tudi pomembno, da je tožnik imel namen in željo živeti v Republiki Sloveniji in da je svoj namen in željo uresničil takoj, ko je bilo to možno. Ker tožena stranka trdi, da je tožnik po lastni volji zapustil Slovenijo in se zaposlil v BiH, je s tem na osnovi ugotovljenih dejstev napravila napačen sklep o dejanskem stanju. Na Slovenijo ga vežejo mnoge vezi, saj je živel tu od leta 1975 dalje, se tu zaposlil in tu odprl celo svojo obrt, tu se je poročil in rodila sta se mu otroka. Ustvaril si je socialno mrežo prijateljev in znancev. Če mu stalno prebivanje ne bo izdano, bo prepuščen trenutni negotovi situaciji delavcev z začasnim dovoljenjem za zaposlitev. Tožnik predlaga, naj sodišče izvede glavno obravnavo in izpodbijano odločbo spremeni tako, da prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca ugodi, podrejeno pa, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi strani v ponovno odločanje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo ugotovljeno, da so bili razlogi, zaradi katerih je tožnik zapustil Slovenijo in se vanjo ni vrnil, na njegovi strani in niso takšni, ki bi bili izven njegove sfere, na katero nikakor ni mogel vplivati. Okoliščine izselitve tožnika in njegove družine iz Republike Slovenile kažejo na to, da kljub razmeram v Bosni in Hercegovini oziroma zavrnitve na hrvaški meji, ni imel resnega namena živeti v Republiki Sloveniji, saj se je takoj ob vrnitvi v Bosno in Hercegovino prijavil kot begunec iz Republike Slovenije, meseca 1992 se je prijavil tudi na Zavodu za zaposlovanje, kasneje pa s svojimi zaposlitvami v Bosni in Hercegovini jasno pokazal, da Republika Slovenija ni več središče njegovih življenjskih interesov, v katerih je do meseca avgusta 1992 uresničeval svoje potrebe. Odsoten je bil v neprekinjenem trajanju petnajst let, kar je šteti kot prekinitev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji v smislu določbe 1. člena ZUSDDD, taka ugotovitev pa je skladna tudi s stališčem Ustavnega sodišča RS v odločbi št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZUSDDD v 1. členu določa, da se državljanu druge države naslednice nekdanje SFRJ, ki je na dan 23. 12. 1990 imel na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje tudi neprekinjeno živi, ne glede na določila Zakona o tujcih izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, izpolnjene v tem zakonu. Sodišče ugotavlja, da ni sporno, da je imel tožnik na dan 23. 12. 1990 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče. Sporen pa je naslednji pogoj, to je, ali je od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živel. Ustavno sodišče RS se je v svoji odločbi št. U-I-246/02-28 z dne 3. 4. 2003, objavljeni v Uradnem listu RS št. 36/03 z dne 16. 4. 2003, med drugim opredelilo tudi do tega, kaj lahko pomeni pojem, da nekdo dejansko živi v času po izbrisu iz registra prebivalstva (točka b citirane odločbe). Gre za nedoločen pravni pojem, katerega pomen mora pristojni upravni organ ugotavljati v vsakem primeru posebej glede na dejanske okoliščine primera. Ustavno sodišče ugotavlja, da bi moral zakon določiti čas odsotnosti, po katerem pogoj dejanskega življenja ni izpolnjen. Z vidika načela enakosti odsotnost do enega leta ne bi smela pomeniti, da pogoj dejanskega prebivanja ni podan.

Sodišče v konkretnem primeru pritrjuje ugotovitvam tožene stranke, da je tožnik prostovoljno zapustil Republiko Slovenijo, ko je odšel na obisk k sorodnikom v Bosno in Hercegovino. Vendar pa sodišče tudi meni, da so vojne razmere tak razlog, ki so tožniku proti njegovi volji onemogočale, da bi se vrnil nazaj v Republiko Slovenijo in da je to razlog, ki je izven njegove sfere. Kljub temu pa je v konkretnem primeru treba upoštevati tudi to, da je možno upoštevati vojne razmere kot razlog za upravičeno odsotnost le, dokler je vojna trajala. Od konca vojne v Bosni in Hercegovini pa do njegovega povratka v Republiko Slovenijo v letu 2007 je minilo 11 let, to pa je zelo dolgo obdobje in v tako dolgem času bi se lahko tožnik vrnil v Slovenijo, če bi bil njegov namen, da si življenje ponovno uredi v Republiki Sloveniji. Ker je v tem času imel tudi zaposlitve v Bosni in Hercegovini, bi v tako dolgem obdobju lahko pridobil tudi sredstva za pot. Po mnenju sodišča bi morala biti v tem obdobju izkazana določena aktivnost, da si je prizadeval za vrnitev v Slovenijo. Na zaslišanju v upravnem postopku pa je sam povedal, da na Veleposlaništvu Republike Slovenije nikoli ni bil in nikoli ni zaprosil za vizum. Sodišče torej meni, da je dolgoletna odsotnost tožnika izven Republike Slovenije tudi v njegovi sferi, to pa predvsem iz razloga, ker je od konca vojne pa do leta 2007 minilo 11 let, v tako dolgem obdobju bi bilo tudi možno urediti bivanje v Republiki Sloveniji, če bi bil dejansko njegov interes, da se vrne. Zaradi tega sodišče meni, da niso bile ves čas podane okoliščine, ki so mu preprečile nadaljnje bivanje v Sloveniji. Te okoliščine bi morale biti ves čas podane, da bi bilo možno zastopati stališče, da so bili razlogi za odsotnost izven njegove sfere. Petnajstletna odsotnost iz Republike Slovenije, pri čemer 11 let ni bilo vojnih razmer, so tako dolgo obdobje, da ga ni več mogoče smatrati kot dejansko življenje v Republiki Sloveniji. Ker je tako dolgo časovno obdobje tožnik prebival v tujini tudi po koncu vojne v Bosni in Hercegovini, sodišče ocenjuje, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da v tem primeru ni mogoče trditi, da tožnik od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji ves čas tudi dejansko živi oziroma da je imel v tem času ves čas tudi namen dejansko živeti v Sloveniji.

Iz navedenih razlogov zato ni mogoče slediti tožbenim navedbam, da bi mu vrnitev v Slovenijo preprečilo objektivno dejstvo, na katerega ni imel vpliva ter da razlog za dolgoletno odsotnost ni v njegovi sferi oziroma ni rezultat njegove svobodne volje, saj vseh 15 let njegove odsotnosti take okoliščine, ki bi mu preprečile prihod, niso bile podane. Tožena stranka po mnenju sodišča ni ravnala v nasprotju s stališčem ustavnega sodišča, kot je navedeno v tožbi, saj je v obsežni obrazložitvi upoštevala vojne razmere in tožnikovo mobilizacijo, vendar so bile podane tudi druge okoliščine, ki so kazale na to, da pogoj dejanskega bivanja ni bil izpolnjen, te okoliščine pa so v obrazložitvi odločbe zelo podrobno pojasnjene. Sodišče meni, da bi lahko tožnik v Slovenijo prišel že tudi pred letom 2007 in da ni bilo možno to šele tega leta, saj je od konca vojne v Bosni in Hercegovini minilo že enajst let in ni mogoče, da v tem času ni bilo nobene možnosti vstopa v Slovenijo in ureditve bivanja v njej.

Sodišče je odločilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06, dalje ZUS-1). Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, ker je ocenilo, da dejansko stanje ni sporno, ampak je v celotni zadevi sporna le dokazna ocena. Tožeča stranka bi morala navesti, kateri dokazi naj se izvedejo ter konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem dokazov mogoče ugotoviti ter v čem in kako naj bi izvedba dokazov vplivala na odločitev.