Jedro

Tožeča stranka ni imela pravice sama oblikovati ceno storitev čiščenja odpadnih voda. Upoštevaje, da omenjena storitev ne predstavlja obvezne javne službe ter, da sta pravdni stranki sodelovali na podlagi sklenjene pogodbe, pomeni, da tožeča stranka ni imela pravne podlage za enostransko spreminjanje cene. Pogodba je namreč dvostranski pravni posel, predpostavka za njeno veljavno sklenitev, kot tudi za vse njene nadaljnje spremembe, pa je, da se stranki sporazumeta o vsebini medsebojnih pravic in obveznosti, ki bodo s sklenitvijo pogodbe nastale.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: v 1. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku opr. št. Ig 74/2007 z dne 12. 03. 2007 razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka in se tožbeni zahtevek zavrne, v 2. točki izreka pa tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v znesku 2.126,90 € v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

II.

2. Tožeča stranka sama nosi stroške odgovora na pritožbo, dolžna pa je toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 351,14 € v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kamniku opr. št. Ig 74/2007 z dne 12. 03. 2007 v celoti vzdrži v veljavi v 1. in 3. točki izreka, tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v znesku 9.378,75 € s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter izvršilne stroške v znesku 223,01 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 03. 2007 dalje do plačila (1. tč. izreka). Sklenilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.935,21 € (2. tč. izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter toženi stranki prizna vse pravdne in pritožbene stroške, oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru pravno razmerje med strankama temeljilo na pogodbi z dne 22. 10. 1982 (B2, v nadaljevanju pogodba), kot je pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče. Prav tako je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da storitve čiščenja industrijskih odpadnih voda ne predstavljajo storitev obvezne javne službe, saj iz določbe drugega odstavka 2. člena Pravilnika o odvajanju in čiščenju komunalne odpadne in padavinske vode (Uradni list RS, št. 105, 5.12.2002, v nadaljevanju pravilnik) izhaja, da se odvajanje in čiščenje tehnološke odpadne vode ne šteje za storitev javne službe in to ne glede na to, če se takšna voda odvaja v javno kanalizacijo in čisti v komunalni ali skupni čistilni napravi. Pravilnost takšnega stališča je potrdilo tudi Ustavno sodišče RS v sklepu U-I-10/03-18 z dne 15. 12. 2005. Na podlagi povedanega pritožbeno sodišče soglaša s pravilnim zaključkom prvostopnega sodišča, da se cena za storitve čiščenja odpadnih voda določa po tržnih principih.

Ne soglaša pa pritožbeno sodišče s stališčem prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka imela pravico sama oblikovati ceno storitev čiščenja odpadnih voda. Upoštevaje, da omenjena storitev ne predstavlja obvezne javne službe ter, da sta pravdni stranki sodelovali na podlagi sklenjene pogodbe, po prepričanju pritožbenega sodišča pomeni, da tožeča stranka ni imela pravne podlage za enostransko spreminjanje cene. Pogodba je namreč dvostranski pravni posel, predpostavka za njeno veljavno sklenitev, kot tudi za vse njene nadaljnje spremembe, pa je, da se stranki sporazumeta o vsebini medsebojnih pravic in obveznosti, ki bodo s sklenitvijo pogodbe nastale (15. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Brez tega soglasja poslovno obligacijsko razmerje ne more nastati oziroma se spremeniti, zato enostranske spremembe pogodbe druge stranke ne morejo zavezovati. Vse dokler pogodba med strankama velja, sta jo stranki torej dolžni izpolnjevati tako, kot je bila med njima sporazumno dogovorjena.

Glede na povedano so za odločitev v obravnavani zadevi irelevantne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je skupščina lastnikov tožeče stranke potrdila dvig cen storitev čiščenja odpadnih voda, ter, da je o tem tožeča stranka obvestila vse svoje pogodbene partnerje. Kar je pomembno, je zgolj dejstvo, da je tožena stranka takšni enostranski spremembi pogodbe nasprotovala, tožeča stranka pa ni uspela dokazati, da je bila sprememba cene obravnavane storitve posledica soglasja volj obeh pravdnih strank.

Prav tako se pritožbeno sodišče ne strinja z zaključkom prvostopnega sodišča, da je tožena stranka s tem, ko je po obvestilu tožeče stranke še naprej odvajala svoje odpadne vode v javno kanalizacijo in s tem v čistilno napravo tožeče stranke, izrazila svoje tiho soglasje k dvigu cen. Kot pravilno opozarja pritožba, tožena stranka s takšnim ravnanjem ni konkludentno privolila v spremembo pogodbe, temveč je zgolj nadaljevala z izvrševanjem njune obstoječe pogodbe.

Po prepričanju pritožbenega sodišča tožeča stranka torej ni imela pravne podlage za enostransko spremembo pogodbe oziroma pravice enostransko oblikovati cene storitev, zaradi česar tudi ne drži zaključek prvostopnega sodišča, da je bila tožena stranka neupravičeno obogatena. Tožbeni zahtevek tožeče stranke je tako neutemeljen, posledično pa je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna. Pritožbeno sodišče je zato, ob pravilni uporabi materialnega prava, pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (5. alineja 358. čl. ZPP).

Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo odločitve o pravdnih stroških (2. odst. 165. čl. ZPP). Ker je tožena stranka v pravdi uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene pravdne stroške (1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 500 točka za ugovor zoper sklep o izvršbi, 500 točk za pripravljalno vlogo z dne 17. 06. 2009, 125 točk za obravnavo 30. 06. 2009, 100 točk urnine, 120 točk točk za odsotnost iz pisarne, 65,76 € kilometrine (Lj – Krško - Lj), 375 točk za pripravljalno vlogo z dne 09. 11. 2009, 500 točk za obravnavo 08. 12. 2009, 120 točk točk za odsotnost iz pisarne, 66,83 € kilometrine (Lj – Krško – Lj), 250 točk za pripravljalno vlogo z dne 20. 01. 2010, 250 točk za obravnavo 26. 01. 2010, 120 točk za odsotnost iz pisarne, 50 točk urnine, 68,78 € kilometrine (Lj – Krško – Lj), 2% materialnih stroškov, 20% DDV, 46,89 € sodne takse za ugovor ter 187,57 € sodne takse za pritožbo, kar skupaj znaša 2.126,90 €. Kar je tožena stranka zahtevala več, ji pritožbeno sodišče ni priznalo, saj za to ni našlo podlage v veljavni Odvetniški tarifi.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je tožeča stranka dolžna povrniti njene pritožbene stroške, tožeča stranka pa je sama dolžna nositi stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 154. čl. v povezavi z 2. odst. 165. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo 625 točk za sestavo pritožbe, 2% materialnih stroškov ter 20% DDV, kar skupaj znaša 351,14 €. Kar je tožena stranka zahtevala več, ji pritožbeno sodišče ni priznalo, saj za to ni našlo podlage v veljavni Odvetniški tarifi.