Jedro

Za izpolnitev tožbenega zahtevka ne šteje le izpolnitev, ki je identična tistemu, kar se v tožbenem zahtevku oz. tožbi zahteva. Odločilno je, da je bil tožnici izpolnjen zahtevek za pridobitev zahtevane stvarne pravice in da se je tožnica zadovoljila z izpolnitvijo in v posledici izpolnitve umaknila tožbo, zato je tožnica upravičena do povrnitve pravdnih stroškov.

Izrek

Pritožbo se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se zaradi umika tožbe ustavi pravdni postopek (1. tč. izreka) in da je toženka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 2.175,22 EUR v roku 15 dni od prejema sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dneva dalje (2. tč. izreka).

Toženka je s pritožbo izpodbijala sklep sodišča prve stopnje glede stroškovne odločitve, vsebovane v 2. tč. izreka sklepa in pri tem uveljavljala pritožbena razloga nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava (2. in 3. tč. I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP) ter predlagala, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da naj tožnica toženki povrne njene pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude. Podredno pa je predlagala, da naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje. Navajala je, da izjema po I. odst. 158. čl. ZPP v konkretnem primeru ne pride v poštev, ker navedena zakonska določba zahteva, da sta izpolnjena dva pogoja, in sicer izpolnitev tožbenega zahtevka in umik tožbe takoj po izpolnitvi tožbenega zahtevka. Po mnenju toženke nobeden od teh pogojev v konkretnem primeru ni izpolnjen. Tožnica je v tožbi postavila tožbeni zahtevek, v katerem je zahtevala priznanje služnostne pravice na dovozni poti, ki naj bi jo tožnica od dneva vložitve tožbe tudi uporabljala. Tekom pravdnega postopka je res bilo govora o tem, da je toženka pripravljena tožnici zagotoviti drugo traso dostopa, vendar iz tega ni bilo nič, saj so nato pogovori začeli teči v drugi smeri, in sicer da bi lokalna skupnost tožnici zagotovila dostop do njene nepremičnine in to se je kasneje tudi dejansko zgodilo. Vsi dogovori o tem so potekali med O. Ž. in V. M. ter M. kot novima lastnikoma nepremičnin, ki so bile prej v lasti toženke. Tako ni mogoče govoriti, da je tožnica (verjetno prav: toženka) na kakršen koli način izpolnila tožbeni zahtevek. Izpolnitev tožbenega zahtevka bi predstavljalo dejstvo, da je toženka tožnici priznala služnostno pravico po trasi, ki je navedena v tožbenem zahtevku, tega pa toženka nikoli ni storila. Tožnica je dostop do svoje nepremičnine pridobila po popolnoma drugi trasi in s strani tretje osebe in ne toženke oz. njenih pravnih naslednikov. Tako je zaključek, da je toženka pripoznala oz. celo izpolnila tožbeni zahtevek, v celoti zagrešen. Dejstvo je, da tožnica v predmetni zadevi ni izkazala utemeljenosti tožbenega zahtevka v delu prvotne trase, tožbeni zahtevek v tej fazi je bil po toženkini oceni povsem neutemeljen. Zaradi eventuelnega novega postopka, ki bi sledil tej neuspešni pravdi (zaradi določitve nujne poti) in nezadnje zaradi medsosedskih odnosov in pripravljenosti krajevne skupnosti, sta nova lastnika nepremičnin, preko katerih poteka nova trasa, soglašala in dovolila izgradnjo nove trase. S tem je odpadel pravni interes tožnice na predmetni pravdi, glede tožbenega zahtevka pa je bila vprašljiva njegova utemeljenost. Izpodbijani sklep pa ne vsebuje niti časovnega pogoja, to je, da je tožba umaknjena takoj, ko je tožbeni zahtevek izpolnjen. Tožnica je nadomestno traso dobila že konec leta 2006, tožbo pa je umaknila šele na naroku 28. 12. 2009, kar je tri leta po domnevni realizaciji tožbenega zahtevka in to dejstvo ne predstavlja izpolnitve drugega pogoja izjemen, torej da tožnica umakne tožbo takoj po izpolnitvi tožbenega zahtevka. Ob pravilni uporabi cit. zakonske določbe bi moralo sodišče prve stopnje s sklepom naložiti povrnitev pravdnih stroškov tožnici, saj je ta tožbo umaknila v okoliščinah, ki ne utemeljujejo uporabe izjeme iz I. odst. 158. čl. ZPP.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja dejstva: da je tožnica vložila tožbo zaradi ugotovitve obstoja služnostne pravice na dovozni poti v lasti toženke, da je toženka izrecno izjavila pripravljenost zagotoviti tožnici dostop do njene parcele in pokazala traso poti, da je tožnica soglašala s pokazano traso (kot nadomestno traso za zahtevano traso) s pogojem, da bo ta najmanj v enaki izvedbi kot obstoječa trasa in ne bo poslabšala voznih razmer, da je toženka z vlogo sporočila sodišču, da je z izročilno pogodbo z dne 20. 12. 2006 (torej v teku pravdnega postopka) prenesla lastninsko pravico na nepremičninah, ki so predmet tega postopka, na V. M. in V. M., da V. M. in V. M. po pozivu sodišča na toženkin predlog nista hotela vstopiti v pravdo namesto toženke, da je toženka podala ponudbo za nadomestno traso dovozne poti, da sta stranki dosegli dogovor glede ureditve dovozne poti po nadomestni trasi in je toženka tožnici zagotovila dostop do njenih nepremičnin tako, da je zagotovila izvedbo nadomestne trase, ki jo je tožnica v sporazumu s toženko sprejela, da sta zakonca V. z O. Ž. sklenila menjalno pogodbo, po kateri je O. Ž. postala lastnica nepremičnin, po katerih poteka nova trasa dovozne poti, da je tožnica na naroku 28. 12. 2008 umaknila tožbo in zahtevala povrnitev stroškov postopka.

Na podlagi tako ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje sprejelo zaključek, da je tožnica v sporazumu s toženko sprejela drugo traso dovozne poti (od s tožbo zahtevane) kot nadomestno spolnitev in da dejstvo, da je sedaj lastnik nepremičnin, po katerih poteka nova trasa dovozne poti, O. C., ne vpliva na sporno razmerje in je zato šteti, da je toženka izpolnila tožničin tožbeni zahtevek in ji mora povrniti potrebne stroške postopka.

Pritožba ne izpodbija zgoraj povzetih po sodišču prve stopnje ugotovljenih dejstev, izpodbija le zgoraj povzete zaključke sodišča prve stopnje.

Zmotno je pritožbeno stališče, da šteje za izpolnitev tožbenega zahtevka le izpolnitev, ki je identična tistemu, kar se v tožbenem zahtevku oz. s tožbo zahteva. Tožnica je s tožbo zahtevala ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje po obstoječi poti preko toženkinih nepremičnin in izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis te služnostne pravice v korist svoje nepremičnine in v breme toženkinih nepremičnin. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je toženka ponudila zahtevano služnostno pravico po drugi trasi in med strankama je teklo dogovarjanje o morebitni sodni poravnavi. Nato pa je svoje nepremičnine toženka odtujila, njena pravna naslednika, ki nista hotela vstopiti v pravdo, pa sta s svojim aktivnim delovanjem omogočila, da je tožnica po tej drugi (po toženki ponujeni) trasi pridobila služnostno pravico hoje in voženj v korist svoje nepremičnine in da je ta bila tudi vpisana v zemljiško knjigo. Odločilno je, da je bil tožnici izpolnila zahtevek za pridobitev zahtevane stvarne pravice, da se je tožnica z izpolnitvijo zadovoljila in v posledici izpolnitve umaknila tožbo.

Toženka sicer navaja v pritožbi, da je tožnica pridobila stvarno pravico s strani tretje osebe. Vendar ob neizpodbijanih ugotovitvah, da je toženka (oziroma sta njena pravna naslednika) zagotovila izvedbo nadomestne služnostne trase po zemljišču, ki je bilo med tekom te pravde s pravnim poslom med pravnima naslednikoma toženke in O. Ž. prenešeno na O. Ž., je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka izpolnila tožbeni zahtevek.

Pravno nerelevantna je pritožbena navedba o neizkazani utemeljenosti tožbenega zahtevka glede na dejstvo, da je toženka tožnici omogočila pridobiti zahtevano služnostno pravico dostopa do tožničinih nepremičnin.

Tudi ne drži pritožbena navedba, da tožnica ni tožbe umaknila takoj po izpolnitvi zahtevka. Tožnica je v vlogi z dne 25. 11. 2009 sporočila sodišču, da je z vpogledom v zemljiško knjigo dne 20. 11. 2009 ugotovila, da je njena pridobljena stvarna pravica že vpisana v zemljiško knjigo in da je pripravljena umakniti tožbo s pogojem, da ji toženka povrne stroške postopka. Zaradi toženkinega upiranja tožničinemu stroškovnemu zahtevku (v vlogi z dne 7. 12. 2009) je sodišče razpisalo narok za glavno obravnavo za dne 28. 12. 2009, na katerem je tožnica tožbo umaknila, sodišče pa sprejelo izpodbijani sklep.

Nikakor ne drži pritožbena navedba, da je bila zahtevek izpolnjen že konec leta 2006, saj je tožnica zahtevala s tožbo tudi izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis služnostne pravice v zemljiško knjigo. Toženka pa ni prerekala tožničinih navedb o dejstvu, da je za vpis služnosti izvedela 20. 11. 2009, zato je z umikom tožbe z dne 28. 12. 2009 izpolnjen tudi časovni pogoj iz I. odst. 158. čl. ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča je dober mesec po vpisu iztoževane služnostne pravice v zemljiško knjigo umaknjena tožba bila umaknjena takoj po izpolnitvi tožbenega zahtevka v smislu določbe I. odst. 158. čl. ZPP. Pritožba ni izpodbijala višine stroškov postopka, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da sklep sodišča prve stopnje ni obremenjen s katero od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP). Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče sprejelo zaključek, da je pritožba neutemeljena in jo je zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. tč. 365. čl. ZPP v zv. s I. odst. 366. čl. ZPP).

Toženka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odst. 165. čl. ZPP v zv. s I. odst. 154. čl. ZPP).