Jedro

Če je sklenitev pogodbe prepovedana samo eni stranki, ostane pogodba v veljavi, razen če v zakonu za posamezen primer ni določeno kaj drugega, stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne posledice (drugi odstavek 86. člena OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z opr. št. VL 76980/2012 s 30.5.2015 v celoti v veljavi (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo 256.629,52 EUR tožeči stranki skupaj z zamudnimi obrestmi od navedenega zneska, ki tečejo od 31.5.2012 dalje do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 6.708,00 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Pritožuje se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da so nične kreditne pogodbe, na katere tožeča stranka opira svoj tožbeni zahtevek. Na ničnost skladno z 92. členom OZ pazi sodišče po uradni dolžnosti. Pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne. Tožeča stranka je šele na naroku 26.11.2014 v spis vložila pogodbo o kratkoročnem kreditu št. 1181/09 in dogovor o zavarovanju denarne terjatve za ustanovitev hipoteke na nepremičnini št. 1181/09-3. Tožena stranka je prosila za rok, da se bo lahko izjasnila glede prejetih dokazov. Sodišče je sprejelo sklep, s katerim je toženi stranki dodelilo 15 dni, da se opredeli do tega dne prejetih dokaznih listin, kar je tožena tudi storila. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z 20.10.2014 je razvidno, da je tožena stranka že na naroku navajala, da je pred sodiščem v Zagrebu vložena tožba na ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe, vendar je do naroka tožena ni uspela pridobiti. Poleg tega je iz zapisnika z 20.10.2014 razvidno, da se je prvi narok prestavil na 26.11.2014, zato je imela tožena stranka možnost podaje navedb tudi na naroku 26.11.2014, saj je bil to še vedno prvi narok. Sodišče pa ne na naroku 20.10.2014, ne na naroku 26.11.2014 toženi stranki ni odobrilo roka za vložitev odgovora na vlogo. Tožena stranka zato ni imela na voljo primernega roka za vložitev nove vloge. S tem je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, tožena stranka pa je kršitev uveljavljala že na samem naroku.

Sodišče se ni opredelilo do navedb tožene stranke, ki se je sklicevala na ničnost, pač pa je zaključilo, da se tožena stranka sklicuje samo na drugi odstavek 51. člena OZ. Sodišče je dolžno pravo poznati in ni vezano na pravno podlago, ki jo navajajo stranke. Materialnopravno napačno je utemeljevanje sodišča, da pri pogodbi o pristopu k dolgu ne gre za spremembo ali dopolnitev kreditne pogodbe in je zato ni potrebno skleniti v obliki notarskega zapisa. Pravna posledica pristopa k dolgu je, da upniku za izpolnitev obveznosti odgovarjata prvotni dolžnik in pristopnik. Že iz tega je jasno razvidno, da ne gre za samostojno pogodbo, ki bi bila neodvisna od obligacijskega razmerja med prvotnim upnikom in dolžnikom. Pogodba o pristopu k dolgu bi zato morala biti sklenjena v obliki notarskega zapisa. Tožena stranka je navajala, da je kreditna pogodba nična tudi iz razlogov drugega odstavka 55. člena OZ, vendar se sodišče do njenih navedb ni opredelilo. 39. člen OZ določa, da mora imeti vsaka pogodbena obveznost dopustno podlago. Podlaga je nedopustna, če je v nasprotju z Ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka ni imela dovoljenja Banke Slovenije za opravljanje bančnih storitev na območju Republike Hrvaške, nato pa zaključilo, da tudi če bi sodišče z uporabo ZBan prišlo do zaključka, da tožeča stranka ne bi smela skleniti kreditne pogodbe v RH, to ne bi imelo za posledico ničnost pogodbe. Taka razlaga je v nasprotju z zakonskim določilom tretjega odstavka 81. člena ZBan.

Sodišče je zavrnilo navedbe tožene stranke, da je bila pri sklepanju pogodbe o pristopu k dolgu zavedena. Tožena stranka je v zvezi s tem predlagala zaslišanje, vendar ga sodišče ni izvedlo, zaradi česar je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Tožena stranka je bila prepričana, da je sklenitev pogodbe o pristopu k dolgu zgolj formalne narave, saj naj bi bil kredit dovolj zavarovan z drugimi instrumenti zavarovanja. Zaključek sodišča, da taki ugovori tožene stranke pomenijo kvečjemu napako volje in izpodbojnost pogodbe, je napačen. Volja pogodbenih strank je bila dejansko zavarovanje dolga, pri čemer je za tožečo stranko vseeno, ali bi sklenila s toženo stranko poroštvo ali pristop k dolgu, saj so pravni učinki zanjo enaki, za toženo stranko pa so v primeru pristopa k dolgu mnogo slabši, kar ni zanemarljvo, ko gre za toženo stranko, ki je fizična oseba in laična stranka. Sodišče se do teh navedb ni opredelilo.

Napačno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da novo sklenjena kreditna pogodba, ki jo je tožeča stranka sklenila s kreditojemalcem, poroki in zastaviteljem, ne more vplivati na veljavnost predhodno sklenjenih pogodb. Z refinanciranjem dolga se je položaj tožene stranke bistveno poslabšal. Obrazložitev sodišča, da kasnejša ravnanja tožene stranke ne morejo vplivati na veljavnost predhodno sklenjenih pogodb in da gre za rizik v sferi tožene stranke, če se je z nadaljnjimi ravnanji tožeče stranke spremenil položaj tretjih oseb, je v nasprotju sama s sabo.

Sodišče je tudi obrazložilo, da tožena stranka ni jasno in konkretno navedla, kdo, na kakšen način in kdaj naj bi vtoževani dolg po obravnavani kreditni pogodbi morda izpolnil, niti ni predložila nobenega dokaza. Tožena stranka je v svoji prvi pripravljalni vlogi navedla, da je ugotovila, da je tožeča stranka pričela z izvršilnim postopkom, v katerem bo kot upnik poplačana s prodajo zastavljenih nepremičnin, nato pa je bil izvršilni postopek ustavljen in z zastaviteljem sklenjena nova kreditna pogodba. Tožena stranka je sodišču predložila izpiske iz zemljiške knjige in predlagala naj tožeča stranka predloži listine, ki so podlaga za vknjižbo novih hipotek. Tožena je torej dala sodišču na razpolago vsa dokazila za svoje navedbe, vendar sodišče ni sledilo njenemu predlogu in ni pozvalo tožeče stranke k predložitvi listin. Tožeča stranka je sicer naknadno v spis predložila pogodbo o kratkoročnem kreditu in dogovor o zavarovanju denarne terjatve za ustanovitev hipoteke, vendar v hrvaškem jeziku. Toženi stranki pa ni bilo omogočeno, da bi se o teh listinah izjavila. S tem je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 9. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Prvostopenjsko sodišče je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo. Ugotovilo je, da se je toženec s pogodbo o pristopu k dolgu izrecno zavezal tožeči stranki, da bo izpolnil njeno terjatev do kreditojemalca, to je družbe M., d.o.o., da je stopil v zavezo poleg kreditojemalca in sprejel solidarno odgovornost za izpolnitev vseh obveznosti do tožeče stranke po kreditni pogodbi. Tožeča stranka vtoževane terjatve ni prejela plačane niti od glavnega dolžnika niti od koga drugega (kar med pravdnima strankama ni sporno). Tožena stranka je zato kot solidarni dolžnik dolžna tožeči stranki plačati njeno terjatev iz naslova kreditne pogodbe s spremembami.

6. Sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe odgovorilo na trditve tožene stranke o tem, da je pogodba o pristopu k dolgu nična zato, ker ni bila sklenjena v notarski obliki; da je pogodba o pristopu k dolgu nična zato, ker nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom in moralnim načelom; in da je pogodba o pristopu k dolgu nična zato, ker je bila tožena stranka pri sklepanju pogodbe zavedena. Pravilno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da pogodbe o pristopu k dolgu ni mogoče šteti kot spremembo ali dopolnitev kreditne pogodbe. Prvostopenjsko sodišče je na ugovore tožene stranke argumentirano odgovorilo v točkah od 13 do 19 obrazložitve sodbe. Pritožbeno sodišče razloge prvostopenjskega sodišča v celoti sprejema ter se nanje sklicuje, da jih ne bi bilo potrebno ponavljati.

7. Prvostopenjsko sodišče je obširno odgovorilo tudi na ugovorne navedbe tožene stranke o tem, da je tožeča stranka kasneje s kreditojemalcem, poroki in zastaviteljem sklenila novo kreditno pogodbo, s katero je dolg po sporni kreditni pogodbi refinancirala, s tem pa naj bi poslabšala položaj tožene stranke. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da kasnejše ravnanje tožeče stranke ne vpliva na veljavnost predhodno sklenjenih pogodb in da bi lahko tožena stranka, če meni, da jo je tožeča stranka s takim ravnanjem oškodovala, postavila pobotni ugovor oziroma nasprotni zahtevek. Sodišče je tudi ugotovilo, da ne glede na navedbe tožene stranke o tem, da naj bi bil kasneje dolg z novo kreditno pogodbo refinanciran, tožena stranka ni izkazala, da bi bil konkretni dolg poravnan. Še celo več, nesporno je bilo ugotovljeno, da tožeča stranka vtoževane terjatve ni dobila plačane (primerjaj 11. tč. obrazložitve). Tožeča stranka je namreč naknadno izrecno navedla, da še vtoževani dolg po kreditni pogodbi s strani nobenega od solidarnih dolžnikov ni bil poravnan. Obrazložitev sodišča ni v nasprotju sama s seboj, kot zatrjuje pritožba.

8. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti s tem, ko toženi stranki ni dodelilo roka za odgovor na navedbe v tretji pripravljalni vlogi tožeče stranke. Prvostopenjsko sodišče je na prvem naroku za glavno obravnavo stranke opozorilo, da lahko le na tem naroku navajajo dejstva in predlagajo dokaze, saj kasnejših navedb in dokaznih predlogov ne bo upoštevalo. Toženi stranki je na istem naroku dovolilo, da se lahko v roku 15 dni izjavi o spremenjenem delu tožbenega zahtevka. Zmotno je stališče tožene stranke v pritožbi, da je prvi narok za glavno obravnavo trajal (tudi) še 26.11.2014, ko je bil opravljen naslednji (drugi) narok. Prvi narok je bil opravljen 20.10.2014 in se je takrat tudi končal, kar je razvidno iz zapisnika (primerjaj zapisnik na l. 202 – l. 205). Naslednji narok, ki ga je sodišče opravilo 26.11.2014, ni bil več prvi narok za glavno obravnavo. Zato se navezujejo določbe o prekluziji po 286. čl. ZPP na prvi narok, ki je bil opravljen 20.10.2014 (takoj po poravnalnem naroku).

9. Tožena stranka je v roku, ki ga je določilo sodišče, vložila pripravljalno vlogo (druga pripravljalna vloga), tožeča stranka pa je nanjo odgovorila s svojo pripravljalno vlogo (tretja pripravljalna vloga tožeče stranke). Tej tretji pripravljalni vlogi tožeča stranka ni predložila nobenih listin, niti jih ni predložila na naroku 26.11.2014, kot zmotno zatrjuje tožena stranka v pritožbi (primerjaj zapisnik na l. 215 do l. 217 in tretjo pripravljalno vlogo tožeče stranke na l. 211-214)(1). Sodišče na naroku 26.11.2014 toženi stranki ni dodelilo posebnega roka (za katerega je zaprosila tožena stranka) za odgovor na navedbe v tretji pripravljalni vlogi tožeče stranke, saj je ocenilo, da v vlogi ni nič novega glede odločilnih dejstev, da bi bilo potrebno toženi odobriti poseben rok. Je pa toženi stranki dovolilo, da si vzame nekaj minut in se z vlogo seznani. Postopanje sodišča, ko toženi stranki ni dodelilo posebnega roka, za odgovor na navedbe iz zadnje pripravljalne vloge tožeče stranke, pač pa ji je odobrilo čas, da se z vlogo seznani in nanjo odgovori, ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in kršitve načela kontradiktornosti. Tako postopanje omogoča sodišču določilo 286. a čl. ZPP. Sodišče je pravilno ocenilo, da v zadnji pripravljalni vlogi tožeče stranke ni navedeno nič takega, da bi bilo potrebno toženi stranki dodeliti poseben rok za odgovor.

10. Poleg tega pa je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe odgovorilo tudi na trditve tožene stranke o tem, da naj bi bile nične kreditne pogodbe s 16.3.2009 z vsemi dodatki in da naj bi bila nična pogodba o pristopu k dolgu zato, ker je tožeča stranka sklenila kreditno pogodbo v tretji državi (prim. 5., 17. in 18. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Če je sklenitev pogodbe prepovedana samo eni stranki, ostane pogodba v veljavi, razen če v zakonu za posamezen primer ni določeno kaj drugega, stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved pa zadenejo ustrezne posledice (drugi odstavek 86. člena OZ). Sodišče prve stopnje je citirano določilo pravilno uporabilo. Sodišče je tudi dodelilo toženi stranki poseben rok, da odgovori na navedbe, s katerim je bila na naroku 20.11.2014 prvič seznanjena.

11. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na določilo drugega odstavka 55. člena Obligacijskega zakonika(2) in sodišču očita, da se ni opredelilo do trditve tožene stranke o tem, da je pogodba nična (tudi) na podlagi določila drugega odstavka 55. člena OZ. Po citiranem določilu je nična pogodba, ki ni sklenjena v dogovorjeni obliki, če sta se stranki dogovorili, da je pogoj za njeno veljavnost posebna oblika. Pogoj za veljavnost pogodbe je torej dogovor o posebni obliki. Tožena stranka ni zatrjevala sklenitve dogovora o tem, da mora biti pogodba o pristopu k dolgu sklenjena v notarski obliki. Navedla je, da volja tožene stranke ni bila izjavljena v dogovorjeni obliki in na način, iz katerega bi bilo mogoče zanesljivo sklepati, da obstoji. Že na podlagi trditev tožene stranke torej ni mogoče zaključiti, da sta se stranki dogovorili, da je pogoj za veljavnost pogodbe njena sklenitev v notarski obliki. Poleg tega pa je v Pogodbi o pristopu k dolgu v 7. členu določeno, da je pogodba veljavna z dnem podpisa obeh pogodbenih strank. Poleg tega, se je sodišče prve stopnje opredelilo do trditve tožene stranke v 14. točki obrazložitve sodbe. Uveljavljani pritožbeni razlog torej ni podan.

12. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem(3), s katerim je tožena stranka želela dokazovati trditve o tem, da je bila zavedena pri sklepanju pogodbe o pristopu k dolgu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da bi navedbe tožene stranke o tem, da je bila pri sklepanju pogodbe zavedena, lahko pomenile le napako volje ene od pogodbenih strank, ki ima za posledico izpodbojnost pogodbe (94. čl. OZ) in ne ničnost. Tožena stranka ni zatrjevala, da bi s sodbo dosegla razveljavitev pogodbe, niti ni takega zahtevka postavila v tej pravdi (primerjaj obrazložitev pod tč. 19 sodbe). Sodišče se zato do navedb o tem, kaj je toženec mislil pri sklepanju pogodbe, ni opredeljevalo, niti ni bilo potrebno izvesti dokaza z zaslišanjem. Sodišče je zavrnitev dokaza obrazložilo (primerjaj 6. točko obrazložitve sodbe). Zatrjevana kršitev ni podana.

13. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člena Zakona o pravdnem postopku(4)).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve, zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tožeča stranka je vložila listine (A58-A70) na prvem naroku za glavno obravnavo. Večini listin, ki so bile v tujem jeziku, so bili priloženi overjeni prevodi. Sodišče listine, ki niso bile v slovenskem jeziku, oziroma uradno prevedena, ni upoštevalo (6. tč. obrazložitve sodbe).

Op. št. (2): Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji, v nadaljevanju OZ Op. št. (3): Pritožba konkretno ne navede, čigavo zaslišanje bi bilo potrebno izvesti.

Op. št. (4): Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji, v nadaljevanju ZPP