Jedro

Ker niti s stopnjo verjetnosti ni bila izkazana predpostavka dobre vere tožnika, ta pa sodi med eno izmed materialnopravnih predpostavk priposestvovanja, ki morajo biti podane kumulativno, je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana predpostavka obstoja verjetnosti terjatve iz prvega odstavka 272. člena ZIZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožnik je dolžan v 15 dneh od prejema tega sklepa, plačati tožencu 560,00 € izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik zahteval, da se tožencu prepoveduje odtujitev in obremenitev nepremičnin k.o. ..., parcele 169/4, 169/1 in 169/2 (točka 1 izreka). Predmetna začasna odredba se realizira z vpisom prepovedi odtujitve in obremenitve v zemljiški knjigi pri navedenih nepremičninah, stopi v veljavo takoj in traja še 30 dni po pravnomočnem koncu predmetnega pravdnega postopka in ugovor zoper sklep o začasni odredbi ne zadrži njene izvršitve (točke 2, 3 in 4 izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške zavarovanja oziroma stroške v zvezi z izdajo začasne odredbe (točka 5 izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščenki, pritožuje tožnik, zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi tožnik najprej navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravico do enakega obravnavanja, zlasti pravico do izjave in sicer v zvezi z očitkom, da tožnik ni odgovoril na navedbe toženca v njegovem odgovoru na tožbo oziroma na predlog za izdajo začasne odredbe. Sodišče je pooblaščenki tožnika vročilo dne 11. 7. 2023 sklep in mu naložilo, da je dolžan v roku 15 dni vložiti pripravljalno vlogo, pri tem pa prezrlo 83. člen Zakona o sodiščih in prezrlo, da ta rok še ni potekel do izdaje izpodbijanega sklepa. Sodišče je neutemeljeno sledilo materialnopravni presoji toženca, ki se sklicuje na določilo sodne poravnave Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 11. 9. 2012 in sicer na prvi odstavek 6. člena, po kateri se stranke zavezujejo, da bodo tožencu najpozneje do vključno 3. 12. 2012 prepustile v izključno posest vse nepremičnine in premičnine, ki so predmet zapuščine po zapustniku, z izjemo kamnoloma. Navedeni dogovor v sodni poravnavi izključuje nadaljnje določilo 7. člena poravnave, v katerem pravdni stranki soglašata, da na dan podpisa te poravnave tožnik uživa njivo kot del parcele 169/1, 169/2 in 169/4, vse k.o. ... v že navedenem obsegu, ki je zamejen z jablanami. Stranki sta se izrecno dogovorili, da se takšno uživanje izvaja nemoteno do drugačnega dogovora. Vse od sklenitve sodne poravnave v letu 2012 med strankama ni prišlo do drugačnega dogovora. Tožnik še navaja, da je njegov oče v času, ko je tožniku podaril parcelo 169/3 izrecno izjavil, da bo po izvršeni parcelaciji, ko bo to dopuščala pozitivna zakonodaja, njemu v last prenesel del navedenih parcel, ki jih je tožnik v dobri veri pričel uporabljati in bil v posesti le-teh. Sklicevanje toženca na že citirani zapis v sodni poravnavi tako ne izključuje dobre vere tožnika, slednje tudi ne izključuje določilo člena 7 iste sodne poravnave. Tožnik predlaga, da se pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno vrne sodišču v novo odločanje z napotili, da izvede kontradiktorni postopek.

3. V obsežnem odgovoru na pritožbo toženec navaja razloge, zaradi katerih meni, da je tožnikova pritožba neutemeljena. Zato predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z 239. in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ1, v zvezi z tretjim odst. 1. člena Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1, je sodišče druge stopnje s smiselno uporabo 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, uradni preizkus pa opravilo s prilagojeno uporabo tega določila naravi postopka zavarovanja. V skladu s četrto alinejo petega odst. 6. člena ZIZ je v zadevi odločal senat. 6. Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da niso podane uradoma upoštevane bistvene kršitve določb postopka. Neutemeljene so tudi navedbe tožnika v pritožbi, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev pravice do izjavljanja, ker bi naj odločilo in izdalo obravnavani sklep pred potekom 15 dnevnega roka, ki ga je dodelilu tožniku s sklepom z dne 10.7.2023. Pravilno toženec v odgovoru na pritožbo poudarja, da tožnik v pritožbi sam priznava, da v postavljenem roku ni vložil nobene pripravljalne vloge in da so zmotne njegove razlage 83. člena Zakona o sodiščih. Peta točka tretjega odstavka tega člena namreč jasno določa, da sodijo postopki zavarovanj med nujne zadeve in da v teh zadevah procesni roki tečejo (drugi odstavek). Iz navedenih razlogov je očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka neutemeljen.

7. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje tudi glede njegovega materialnopravnega zaključka, da tožnik ni dokazal primarnega objektivnega pogoja iz prvega odstavka 272. člena ZIZ in sicer verjetnega obstoja terjatve ali njenega nastanka. Sodišče prve stopnje je takšno razlago sprejelo na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja. Stranki tega postopka in drugi sodediči so dne 11. 9. 2012 razdružili dediščinsko skupnost s sklenitvijo sodne poravnave. V tej sodni poravnavi je bil sklenjen dogovor, da parc. št. 169/1, 169/2 in 169/4, vse k.o. ..., pridobi v last toženec. V 6. členu je zapisano, da se stranke te sodne poravnave, pod pretnjo izvršbe, solidarno zavežejo, da bodo A. A. ml. najkasneje do vključno 3. 12. 2012 prepustile v izključno posest vse nepremičnine in premičnine, ki so predmet zapuščine po zapustniku (z izjemo kamnoloma). V 7. členu pa sta se tožnik in toženec dogovorila, da na dan podpisa te poravnave B. B. uživa njivo kot del parc. št. 169/1, 169/2 in 169/4 k.o. ..., katerih del je zamejen z jablanami, A. A. ml. pa uživa v zameno tako imenovano X njivo. Takšno uživanje se nemoteno izvaja do drugačnega dogovora.

8. Vsebina tega dogovora je dovolj jasna in v zvezi z izrekom začasne odredbe, ki jo tožnik zahteva, nezdružljiva. Tožnik namreč s predlagano začasno odredbo posega v upravičenja iz lastninske pravice toženca, ki mu zagotavljajo upravičenje razpolaganja2 in mu to skuša preprečiti. Povedano nekoliko drugače, dogovor o začasni prepustitvi posesti zapisan v 7. členu poravnave, ne more preprečiti tožniku, da realizira upravičenje (pravico) do razpolaganja, torej tudi prodaje ali obremenitve navedenih nepremičnin. Iz 7.člena namreč jasno in določno izhaja, da gre samo za začasno dogovorjeno prepustitev posesti in ničesar drugega3, v ničemer pa se toženec ni odrekel že navedenim razpolagalnim upravičenjem.

9. Vendar je za odločitev v tem primeru bistveno, da materialnopravna predpostavka dobre vere pri priposestvovanju pomeni, da mora biti priposestvovalec v opravičljivi zmoti in ob tem še izkazati ustrezno skrbnost glede prepričanja o tem, da je lastnik nepremičnine4. Tožnik, ki je sodeloval pri sklenitvi sodne poravnave, torej vsaj od leta 2012 ve, da je toženec izključni lastnik navedenih treh nepremičnin in tudi vknjižen v zemljiško knjigo, zato tudi to njegovo vedenje izključuje njegovo dobro vero5. Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje opredeljuje kot napačne navedbe tožnika v pritožbi, da citirani zapis v sodni poravnavi "ne izključuje dobre vere tožnika, slednje tudi ne izključuje določilo člena 7. iste sodne poravnave.". Sicer pravno nepomembno, vendar še toliko manj gredo v prid tej tožnikovi tezi trditve o očetu, ki bi naj tožniku obljubljal, da bo takoj "ko bo to dopuščala pozitivna zakonodaja, prenesel v last tožniku del parcele 1691 in 196/4, obe k.o... ter 169/2 k.o...". Tožnik je torej ves čas vedel, da ni lastnik teh parcel, zatorej so trditve o njegovi "dobri veri", tudi za čas pred sklenitvijo sodne poravnave, pravno povsem nepomembne, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje (str. 7. obrazložitve).

Zato, ker niti s stopnjo verjetnosti ni bila izkazana predpostavka dobre vere tožnika, ta pa sodi med eno izmed materialnopravnih predpostavk priposestvovanja, ki morajo biti podane kumulativno6, je povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ni podana predpostavka obstoja verjetnosti terjatve iz prvega odstavka 272. člena ZIZ.

10. Stališča tožnika v pritožbi o kršitvah kontradiktornosti postopka in "prejudiciranju" zadeve prezrejo, da je postopek zavarovanja posebne vrste nepravdni postopek, kjer je navedeno konvencijsko in ustavno varovano procesno jamstvo prilagojeno naravi tega postopka7. Za odločitev v tej zadevi je bistveno, da je v tej zadevi "že na prvi pogled jasno, da je (predlog) neutemeljen"8, ker niti z nižjo stopnjo prepričanja (izkazanost oziroma verjetnost obstoja terjatve) terjatev ni podana.

11. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. člena ZPP).

12. Toženec je v tem postopku priglasil stroške odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe in stroške odgovora na pritožbo. Sodišče druge stopnje je o teh stroških odločilo, saj je z odločitvijo sodišča druge stopnje postopek zavarovanja pravnomočno zaključen. Materialnopravne določbe, ki se v teh postopkih uporabljajo in sicer tudi v primerih, ko je predlog za izdajo začasne odredbe izdan ob ali med uvedbo pravdnega postopka (266. člen ZIZ) so določbe ZIZ, saj gre za vrsto izvršilnega (nepravdnega) postopka. 239. člen ZIZ določa, da se njegove določbe "smiselno" uporabljajo tudi postopek zavarovanja. ZIZ pa v 38. členu vsebuje več splošnih določb o stroških postopka (obstajajo še posebne v drugih členih), med njimi je tudi osmi odst., katerega uvodni del se glasi:"Če zakon ne določa drugače, se mora povrnitev izvršilnih stroškov zahtevati takoj...". Gre za pravilo, kot izhaja iz razlage te določbe: "Obveznosti strank, da takoj zahtevajo povrnitev stroškov, ustreza dolžnost sodišča, da (v vsakem sklepu, ki ga izda v izvršbi) o priglašenih stroških tudi odloči (npr. dovolitev izvršbe, ugovorni postopek, pritožbeni postopek)."9 Ker je sodišče prve stopnje v tem postopku pred odločitvijo o predlogu tožencu dalo možnost, da odgovori nanj in ker tudi v tem postopku velja, da ima toženec pravico do kontradiktornega postopka, se torej izjaviti o predlogu (pred ali izdajo sklepa sodišča prve stopnje, pa tudi v pritožbenem postopku, saj je sodišče druge stopnje v presojo vključilo tudi del njegovih navedb), je sodišče druge stopnje del priglašenih stroškov priznalo kot potrebnih za ta postopek. Kot takšne je priznalo 250 točk za odgovor na predlog (druga alineja 8.tč. tar.št. 31), 2% materialnih stroškov in DDV ter za odgovor na pritožbo 500 točk (7. tč. tar. št. 31), 2 % materialnih stroškov in DDV, skupno torej 560,00 €, skupno z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ostali priglašeni stroški pa so delno priglašeni napačno delno pa ne sodijo med samostojne vrste (165. in 313. člen ZPP).

1 Sodišče druge stopnje je obdržalo poimenovanje obeh strank, kot je bilo uporabljeno v postopku pred sodiščem prve stopnje (tožnik in toženka), čeprav gre za postopek zavarovanja, ki je del izvršilnega in ne pravdnega postopka (upnik in dolžnik). 2 37. člen SPZ:"(1) Lastninska pravica je pravica imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati. Omejitve uporabe, uživanja in razpolaganja lahko določi samo zakon.". 3 Tak dogovor ima lahko svoj materialnopravni temelj v institutu prekarija (26. člen SPZ); podrobneje Vrenčur R., SPZ s komentarjem, Ljubljana 2004, str. 168,169; VSRS II Ips 2/2014 z dne 20.2.2014. 4 VSRS sklep II Ips 154/2013 z dne 28.5.2015, tč. 13. 5 VSRS sodba II Ips 318/2013 z dne 9.7.2015, tč. 8. 6 43. člen SPZ:"(2) Dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku desetih let.". 7 Glej odločbo USRS Up-419/10 z dne 2. 12. 2010; Up-498/08 z dne 15. 4. 2008, tč. 6. 8 Pogorelčnik N., Začasne odredbe v civilni sodnih postopkih, Ljubljana 2022, str. 22-29. 9 A.Galič/M.Jan/H.Jenull, ZIZ s komentarjem, Ljubljana 2002, str. 125.