Jedro

Zdravnik član invalidske komisije ali zdravnik izvedenec zavoda, ki mu je bila na podlagi 140. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju zaupana izdelava mnenja je uradna oseba iz 3. točke drugega odstavka 126. člena KZ.

Izrek

Pritožba zagovornice obd. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obd. je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer povprečnino v višini 150.000,00 (sto petdeset tisoč 00/100) SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po drugem odstavku 267. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter mu na podlagi 50. člena KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo tri meseca zapora s preizkusno dobo treh let. Obdolženemu je bila izrečena še stranska - denarna kazen v višini 300.000,00 SIT, ki jo mora plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe. Končno, obdolženemu je bilo v posledici obsodilne sodbe na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) naloženo plačilo stroškov kazenskega postopka, ki zajemajo stroške v zvezi s prihodom prič in povprečnino.

Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko 371. člena ZKP in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja iz 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, v zvezi s 373. členom istega zakona.

Pritožbenemu sodišču predlaga, da le-to napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Zakaj je sodišče prve stopnje obdolženega štelo za uradno osebo je obrazloženo na peti strani napadene sodbe. Obrazložitev je elementarna, vendar še zmeraj zadostna, saj v svojem bistvu pove, da gre pri obdolženemu za uradno osebo iz 3. točke drugega odstavka 126. KZ. S takšnim stališčem se pritožbeno sodišče strinja. Obdolženi v obravnavanem primeru ni nastopal kot zdravnik posameznik temveč kot član invalidske komisije oziroma kot izvedenec zavoda, ki mu je bilo na podlagi 140. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ) zaupana podaja mnenja o tem, ali je bila upravičencu potrebna stalna pomoč in postrežba za opravljanje vseh ali pa le večine življenjskih potreb. V primerjavi s svojimi stanovskimi kolegi in nasproti tistim, ki jih je podano mnenje zadevalo je obdolženi nedvomno nastopal kot uradna oseba. Njegovega dela zato ni mogoče razumeti kot "golega" strokovnega opravila, temveč kot uradno dejanje, ki ga je obdolženi opravil znotraj uresničevanja uradnih pravic.

Nasprotja, ki jih pritožnica uveljavlja kot kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP se v resnici nanašajo na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ki ga pritožnica prav tako uveljavlja. Sodišče prve stopnje je namreč vsebino listin oziroma vsebino izpovedb prič v razlogih sodbe korektno povzelo, medtem ko gre pri "nasprotjih", na katere opozarja pritožnica za protislovja - razhajanja v dokazih, katerih del je sodišče prve stopnje zaznalo in se do njih ustrezno opredelilo. Pritožbeno sodišče sicer ne more zanikati določenih razlik, ki izhajajo iz pritožničine primerjave izpovedb prič, vendar hkrati ugotavlja, da se razlike ne nanašajo na odločilna dejstva, sploh pa se po medsebojni povezavi in po povezavi z ostalimi dokazi izkažejo za manj pomembne, kar vse pomeni, da jih sodišče prve stopnje niti ni bilo dolžno obrazložiti.

Skratka, uveljavljana kršitev določb kazenskega postopka, na katero pritožbeno sodišče pazi tudi po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) v nobenem izmed navedenih primerov ni podana in zato pritožničini pritožbi v tem delu ni bilo mogoče ugoditi.

Tudi dejansko stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo popolno in pravilno. Izvedeni dokazi so, kljub obdolženčevemu zanikanju in nekaterim zgoraj omenjenim razhajanjem potrdili zatrjevana odločilna dejstva, zaradi česar je sodišče prve stopnje obdolženega upravičeno obsodilo. Pritožbeno sodišče zato povzema tehtno obrazloženo dokazno oceno sodišča prve stopnje, k pritožbenim navedbam pa dodaja: Pritožnica zaide v nasprotja, ko na eni strani zatrjuje, da je obdolženi odločil, da je bil potreben pomoči in postrežbe za čas od

18.10.2002 izključno na podlagi določil ZPIZ-a in medicinskih indikacij, saj pred tem datumom imenovani zaradi hospitalizacij do dodatka za pomoč in postrežbo ni bil upravičen, razen tega pa je bil navedeni datum na nek način potrjen z ugotovitvijo zdravnika - internista. Zakonski zadržek iz šestega odstavka 169. člena ZPIZ, ki ga pritožnica napačno tolmači in medicinske indikacije sta dve različni stvari. Prvo je pravno vprašanje, drugo je dejansko vprašanje. Če je zakonski zadržek podan, potem upravičencu, kljub nastali potrebi po pomoči in postrežbi (dejansko vprašanje) dodatek ne gre. Ugotavljanje navedene potrebe pred 18.10.2002 se v primeru pritožničinega tolmačenja navedenega zakonskega določila izkaže za odvečno, medicinsko indiciran nastop potrebe z dne 18.10.2002 pa, ob predhodno zbranih podatkih za izrazito dvomljivega.

Po šestem odstavku 169. člena ZPIZ se dodatek za pomoč in postrežbo ne izplača upravičencu za obdobje, ki ga je preživel v bolnišnici ali v kakšnem drugem stacionarnem zavodu, in sicer za čas nad 6 mesecev takšne oskrbe. Ker hospitalizacija v nobenem primeru ni presegla zakonsko določene meje, je jasno, da je bil isti upoštevaje prvi odstavek 169. člena ZPIZ upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo že pred 18.10.2002, s tem da je morala biti predhodno ugotovljena potreba po takšni pomoči in postrežbi in pa seveda datum njenega nastanka. Po istem zakonskem določilu je namreč višina dodatka za pomoč in postrežbo premosorazmerna s potekom časa od nastale potrebe in o tem je obdolženi s svojimi ugotovitvami - mnenjem praktično odločal. Ko je to enkrat znano se obdolženčevo ravnanje, kot ga je s pomočjo navedenih prič ugotovilo sodišče prve stopnje izkaže za logično in do neke mere celo za pričakovano, pritožničine ugotovitve o maščevalnih nagibih prič pa za neutemeljene, zaradi česar je bilo treba njeno pritožbo tudi v tem delu zavrniti.

Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je podana v obdolženčevo korist po 386. členu ZKP obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo še v tem delu. Preizkus je pokazal, da ni prav nobenih razlogov, da bi bila obdolženemu izrečena milejša kazenska sankcija oziroma, da sodišče prve stopnje k izrečeni pogojni obsodbi ne bi smelo izreči še navedene stranske kazni. Višina obeh ni čezmerna, tako da izrečeni kazenski sankciji v njeni celoti tudi po presoji pritožbenega sodišča ustrezata teži kaznivega dejanja in obdolženčevi krivdi.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče po preostalem preizkusu iz

383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo, tako kot izhaja iz izreka te sodbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku

95. člena ZKP v zvezi z 98. členom ZKP, povprečnina pa je bila odmerjena upoštevaje merila iz tretjega odstavka 92. člena istega zakona.