Jedro

Vprašanje, ali je tožnik sporno gorivo porabil za komercialni prevoz ali ne, dejansko v obravnavanem primeru niti ni relevantno, saj sta skladno s 6. členom Pravilnika o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen in komercialni prevoz kumulativno določeni predpostavki, naprej da je vračilo trošarine za gorivo, točeno na internem servisu, uveljavljal sam imetnik tega servisa, ter šele nadalje da je bilo gorivo dokazljivo porabljeno za industrijsko-komercialni namen ali komercialni prevoz. Ker v obravnavanem primeru, kot rečeno, tožnik ni imetnik spornega internega bencinskega servisa, temveč je to bila družba A., tudi po presoji sodišča ta prvi kumulativni pogoj v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen, zato bi bilo ugotavljanje, za kaj je tožnik sporno gorivo porabil, brezpredmetno.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski davčni organ je v zadevi vračila trošarine za komercialni prevoz za mesece marec-junij leta 2018 delno ugodil tožnikovim zahtevkom, delno pa je zahtevke za vračilo zavrnil. Pritožba ne zadrži izvršitve izpodbijanih odločb, tožnik sam trpi svoje stroške postopka, organu pa posebni stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve izpodbijanih odločb izhaja, da je tožnik uveljavljal vračilo trošarine za prej naštete mesece za plinsko olje, porabljeno kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz, ki ga je tožnik kupil pri različnih dobaviteljih, med drugim tudi pri družbi A.. d.o.o. iz .... Davčni organ citira 95. člen Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro-1), na podlagi katerega je tožnik vložil svoj zahtevek, in Pravilnik o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen in komercialni prevoz (v nadaljevanju Pravilnik). Davčni organ je inšpektoratu, pristojnemu za energetiko, predlagal preveritev vrste oskrbovalne postaje za preskrbo motornih vozil z gorivom družbe A.. Pri inšpekcijskem nadzoru je bilo ugotovljeno, da je tam postaja v lasti družbe A., slednja pa ima s tožnikom sklenjeno najemno pogodbo za pretakalno ploščad. Na tem servisu se toči gorivo za stranke, internega servisa družba A. ne uporablja za svoja vozila, saj jih ima parkirana drugje. Postaja izpolnjuje zahteve iz poglavja VI. Interni servis po Pravilniku 111/09, ne pa tudi po poglavju IV. Bencinski servis brez osebja. V inšpekcijskem postopku so bili izrečeni družbi A. ukrepi, da se prepoveduje točenje goriva v vozila, ki niso v lasti družbe A., do izpolnitve pogojev za bencinski servis brez osebja. Izvod zapisnika o inšpekcijskem nadzoru je bil vročen predstavnikoma družbe A. in tožnika.

3. O teh ugotovitvah je bil tožnik seznanjen in se je o njih pisno izrekel v skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Davčni organ je o zahtevku za vračilo trošarine odločal v posebnem ugotovitvenem postopku, tožnik pa je imel pravico udeležbe v tem postopku, zato ga je organ z dopisom seznanil s svojimi ugotovitvami in mu po 146. členu ZUP dal možnost, da se izreče. Inšpekcijski nadzor postaje je bil opravljen skupaj s predstavnikom tožnika, ki je s podpisom potrdil, da se strinja z zapisnikom. Glede na vrsto in značaj ugotovljenih nepravilnosti, ki izhajajo iz inšpekcijskega zapisnika, davčni organ utemeljeno predpostavlja, da so te obstajale tudi pred 15. 6. 2018. Davčni organ je vsa točenja v tovorna vozila na internem servisu družbe A. opredelil kot takšna, da ne morejo biti predmet vračila trošarine, z informacijo o količini tako točenega goriva pa je tožnik dobil ustrezno informacijo, in sicer za koliko litrov goriva vračilo ne bo odobreno, na spletnih straneh FURS pa so na voljo vsi potrebni podatki za izračun višine zneska trošarine. Izjava družbe A. ni potrebna, saj je za ugotovitev dejanskega stanja zadosten dokaz v zapisniku o inšpekcijskem nadzoru in v uporabnem dovoljenju, izdanem tožniku. Ker je tožnik kot dokazilo za ugotavljanje dejanskega stanja priložil račune družbe A. in ker je davčni organ ugotovil, da je točilno mesto interni servis, je davčni organ cenil dokaze na podlagi 6. člena Pravilnika, saj ta določa, kdo lahko uveljavlja vračilo, če gre za gorivo, ki je točeno na internem servisu. Davčni organ je zato tožnikove zahtevke obravnaval na podlagi 95. člena ZTro-1. Davčni organ je za utemeljitev ugotovitve, da je sporna postaja interni servis za točenje goriva, pridobil uporabno in gradbeno dovoljenje, ki ju je UE ... izdala tožniku; iz uporabnega dovoljenja izhaja, da je izdano za interni servis za točenje goriv, za katero je bilo izdano gradbeno dovoljenje (navedeno je, da je poleg parkirišča za kamione predvidena interna črpalka za gorivo za potrebe lastnega voznega parka). Tako je razvidno, da se postaja (last družbe A.), ki stoji na pretakalni ploščadi (ki jo družba A. najema), uporablja na podlagi uporabnega dovoljenja, ki se nanaša na interni servis. Zato je davčni organ ugotovil, da tožnik ni upravičen do vračila za olje, točeno na internem servisu družbe A.. Tožniku je bila po pooblaščencu poslana seznanitev v dopolnjenem ugotovitvenem postopku 23. 11. 2018, na kar se tožnik več ni odzval (niti v postavljenem roku niti do izdaje odločb).

4. Drugostopenjski davčni organ je postopke v zvezi s tožnikovimi pritožbami zoper izpodbijane odločbe združil ter pritožbe zavrnil kot neutemeljene, obenem pa je zavrnil tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Po njegovi presoji so izpodbijane odločbe pravilne in zakonite. V zadevi ni sporno, da je tožnik zahteval vračilo trošarine tudi za nabave pri družbi A., tam pa je šlo za interni servis, kot to izhaja iz inšpekcijskega zapisnika ter uporabnega in gradbenega dovoljenja. Tožnik je torej točil gorivo na internem servisu, ki ni njegov, s čimer niso izpolnjeni pogoji po 6. členu Pravilnika. Bistvena je ugotovitev, da gre za interni servis, zato tudi ni podlage za vračilo po 4. členu Pravilnika, čeprav naj bi bili po tožnikovih trditvah na računih družbe A. podatki, ki pomenijo bencinski servis. Ne glede na te podatke, pa to ne pomeni, da gre za točenje na bencinskem servisu brez osebja (saj to ni potrjeno z nobenim dokazom) in s tem aplikabilnost 4. člena Pravilnika. Prvostopenjski organ ni neupravičeno spremenil pogojev, ki jih je sam določil; prvostopenjski organ je sam ugotovil pravilni status bencinskega servisa; ker gre pri vračilu trošarine za ugodnost, je potrebna zožujoča razlaga, hkrati pa gre za postopek na zahtevo in je tožnik tisti, ki mora izkazati dejansko stanje. Prvostopenjski organ je očitno šele ob odločanju o zahtevkih iz tega postopka ugotovil, da je tožnik točil na internem servisu, s čimer je vračilo vezano na 6. člen Pravilnika (pri čemer pa je bil tudi za predhodna obdobja od januarja 2015 do februarja 2018 pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor in so bile predhodno izdane odločbe o vračilu predmet presoje v postopku obnove). V zadevi tudi ni šlo za davčni inšpekcijski nadzor, v katerem bi moral biti izdan zapisnik po 140. členu Zakona o davčnem postopku; tožnik je bil z ugotovitvami seznanjen z dopisi, s čimer je bilo zadoščeno pravilom o sodelovanju stranke po 9. in 146. členu ZUP, tožnik pa je imel tudi možnost podaje pripomb. Za postopek odločanja o vračilu trošarine je pomembno le, da gre za interni servis družbe A., za točenje na takšnem servisu pa se vrača trošarina le imetniku takšnega servisa (ob izpolnjevanju drugih pogojev). V tem postopku ni predmet presoje, kakšne druge nepravilnosti glede servisa, ki jih mora odpraviti imetnik servisa, so bile ugotovljene. S strani organa prve stopnje tudi ni bilo potrebno ponovno ugotavljanje statusa tega servisa; status je ugotovil pristojni inšpektor, da tožnik ni imetnik tega servisa, pa ni sporno. Da je bilo to tožniku tudi znano, organ ne dvomi; torej so obstajali indici, na podlagi katerih bi tožnik moral sklepati na nepravilnosti pri vloženih zahtevkih na podlagi računov družbe A.; da je slednja račune izdajala, kot jih je, pa še ne pomeni, da gre za poslovno neobičajne okoliščine na strani izdajatelja računov; lahko je razlog tudi v izigravanju trošarinskih predpisov v korist tožnika, saj bi samo družba A. lahko vlagala zahtevke, če bi izpolnjevala pogoje.

5. Tožnik vlaga tožbo zoper izpodbijane odločbe in navaja, da je v sistem vračila trošarin vključen že od julija 2009. Citira 54. člen ZTro in Pravilnik o vračilu trošarine za komercialni namen ter trdi, da se je že ob uveljavitvi sistema vračila trošarin izoblikovala sodna praksa, ki je razvidna iz mnogo sodnih odločb. Citira tudi predlog novele ZTro-H ter trdi, da je bistven pogoj za ugoditev zahtevkom poraba goriva za komercialni namen, pri čemer je sam gorivo dokazljivo porabil ravno za takšen namen, kar ni sporno. Z uveljavitvijo ZTro-1 se sistem vračil in pravne podlage glede izpolnjevanja pogojev niso spremenili. Toženka pa v postopku na prvi stopnji sploh ni ugotavljala dejanske porabe goriva, temveč le status bencinskega servisa. Meni, da ima legitimno pričakovanje, ki ga je ustvarilo dotedanje ravnanje toženke, da je za vračilo treba izkazati komercialni namen porabe goriva, zato ne more trpeti negativnih posledic, ko toženka spremeni pogoje, ki jih je sama določila. Izpodbijana odločba nima razlogov o uporabi prava, toženka pa se do zatrjevane kršitve načela legitimnega pričakovanja sploh ni opredelila. Tudi dejansko stanje je bilo nepravilno ugotovljeno, saj se statusa bencinskega servisa v lasti družbe A. v času izpodbijanih odločb sploh še ni ugotovilo. Toženka bi o tem statusu morala izvesti poseben ugotovitveni postopek in ugotoviti, ali gre za bencinski servis brez osebja ali interni servis ter ali je tožnik dolžan preverjati ta status. Toženka takšnega ugotovitvenega postopka ni opravila in ni ugotavljala, ali družba A. opravlja dejavnost internega servisa; toženka je to le domnevala na podlagi zapisnika inšpekcije, a bi to morala dokazati. Poleg tega ta inšpekcijski postopek v času izdaje prvostopenjskih odločb še ni bil končan, tožnik pa v inšpekcijskem postopku tudi ni imel položaja stranke, zato ugotovitve iz tistega postopka za tožnika ne morejo imeti pravnih posledic glede na načelo subjektivne pravnomočnosti. V dokaz svojih navedb se sklicuje na zahtevek za posredovanje podatkov iz leta 2019 ter zapisnik inšpektorata. Sodišču predlaga, naj izpodbijane odločbe odpravi in zadeve vrne prvostopenjskemu organu v nov postopek, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka.

6. Toženka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Navaja, da Pravilnik v 6. členu ureja točenje goriva na internem servisu, kar citira. Z zapisnikom o inšpekcijskem nadzoru z dne 15. 6. 2018 je bilo ugotovljeno, da je tožnik točil gorivo na internem servisu, saj je pri pregledu postaje inšpektor ugotovil, da niso izpolnjene zahteve za bencinski servis brez osebja, kjer gorivo lahko točijo tudi druge stranke. Ne drži, da je toženka neupravičeno spremenila pogoje, ki jih je sama določila. Toženka je na podlagi inšpekcije pristojnega inšpektorja ugotovila pravilni status spornega bencinskega servisa. Ker gre za interni servis, sta relevantna dva kumulativna pogoja (vračilo gre le upravičencu, ki je imetnik internega servisa in dokazljiva uporaba goriva za predpisan namen); ker pa prvi pogoj ni izpolnjen, ugotavljanje, ali je tožnik gorivo porabil za predpisan namen, ni bilo potrebno. Status spornega bencinskega servisa je bil v času izdaje izpodbijanih odločb že ugotovljen (zapisnik z dne 15. 6. 2018, odločbe so kasnejše), prav tako pa je bila pri inšpekcijskem nadzoru prisotna direktorica tožnika, ki je zapisnik tudi podpisala. Ugotavljanje statusa tega bencinskega servisa je v pristojnosti Inšpekcije za energetiko in rudarstvo. Za odločitev v teh zadevah je bistveno, da gre za interni servis, katerega imetnik ni tožnik, pogoji za servis brez osebja pa niso izpolnjeni, zato niso izpolnjeni pogoji za vračilo trošarine po 6. členu. Ne drži, da bi toženka morala ponovno izvesti ugotovitveni postopek glede statusa tega servisa; da ta izpolnjuje pogoje za interni servis, je ugotovil pristojni inšpektor, zato tudi ni pomembno, ali izpolnjuje pogoje za servis brez osebja; da tožnik ni imetnik tega internega servisa, pa ni sporno. Tudi sklicevanje na načelo legitimnega pričakovanja je neupravičeno, saj je tožnik pridobil gradbeno in uporabno dovoljenje, na istem naslovu pa ima tudi sam poslovne prostore, zato mu je nedvomno bilo znano, da gre za interni servis, ki je od 2009 dalje v lasti družbe A.; tožnik je indice glede nepravilnosti vlaganja zahtevkov za vračilo trošarine na podlagi računov družbe A. namerno ali iz malomarnosti spregledal. Toženka predlaga zavrnitev tožbe.

7. Tožnik v prvi pripravljalni vlogi dodatno pojasnjuje svoje navedbe, pri čemer, po lastnih besedah, ne navaja novih dejstev in ne predlaga nobenih novih dokazov, temveč podaja le dodatno pravno argumentacijo. Sklicuje se na 54. člen ZTro-1 in trdi, da ni pomembno, na kakšni vrsti bencinskega servisa je upravičenec kupil gorivo, temveč je relevantno, za kakšen namen ga je uporabil, saj je trošarina davek na porabo. Pravilnik pa dodatno omejuje pravico do vračila s tem, da predpisuje omejitev na imetnika internega servisa; ZTro-1 takšne omejitve ne pozna. Zato skladno z načelom hierarhije Pravilnik ne more poseči v zakonsko določen okvir in z njim ne morejo biti določeni pogoji za vračilo, ki jih ureja ZTro-1. Nadalje trdi, da je nesporno, da toženka pred izdajo izpodbijanih odločb ni vpogledala v upravno zadevo inšpektorata, pristojnega za infrastrukturo. Tako je tožnik pridobil kopijo celotnega njihovega spisa, iz katerega izhaja, da tožnik tam ni imel položaja stranke oz. stranskega udeleženca, ta položaj je imela le družba A., ki je bila tista, ki je bila kot zavezanec dolžna spoštovati relevantna določila, medtem ko na položaj in pravice tožnika sporni zapisnik nima nobenih vplivov. Tožnik je bil ob izdelavi zapisnika prisoten le zaradi lastništva zemljišča, pri čemer pa zaradi tega dejstva ni pridobil položaja stranke. V dokaz svojih navedb se je tožnik skliceval na uradni zaznamek, odločbo inšpekcije za energetiko ter njen odgovor.

8. Naknadno je tožnik vložil še eno pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da je pridobil nove dokaze. Toženka je zoper tožnika in njegovo zakonito zastopnico uvedla prekrškovni postopek, ki pa se je v postopku za sodno varstvo s sodbo sodišča ustavil, glede česar se tožnik sklicuje na obvestilo storilcu o prekršku, izjavi, odločbo o prekršku, zahtevi za sodno varstvo, sodbo sodišča ter zapisnike o zaslišanju storilke in priče, predlaga pa tudi zaslišanje svoje zakonite zastopnice ter priče B.B. iz družbe A.. Meni, da je sodišče vezano na ugotovitev neobstoja subjektivnih znakov očitanega prekrška (kaznivega dejanja) pri tožniku ter da je šele sodišče zaslišalo zakonitega zastopnika družbe A. kot pričo, ki je izpovedal o komercialnem namenu bencinskega servisa, česar toženka, kljub dokaznim predlogom tožnika v postopku na prvi stopnji, ni ugotavljala, prav tako pa ni izvedla nobenega dokaznega predloga, ki je bil podan z namenom popolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker izpodbijane odločbe temeljijo na istem dejanskem stanju, ki je bilo podlaga za uvedbo prekrškovnega postopka, je toliko bolj utemeljen zahtevek tožnika, hkrati pa je podana podlaga za odločanje v sporu polne jurisdikcije. Družba A. je uporabljala sporni servis kot servis brez osebja za prodajo goriv tretjim, ne pa kot interni servis, zato kupci goriva niso storili nobenih nepravilnosti, zaradi katerih ne bi bili upravičeni do vračila trošarine. Tožnik zato primarno predlaga, naj sodišče ugodi njegovim zahtevkom za vračilo trošarine za mesece marec, april, maj in junij 2018 ter odloči, da je toženka dolžna plačati temu ustrezne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa vztraja pri dosedanjem tožbenem predlogu.

9. Toženka v pripravljalni vlogi odgovarja, da iz sodbe v prekrškovni zadevi izhaja, da lahko za gorivo, točeno na internih servisih, uveljavlja vračilo trošarine le imetnik tega servisa, in sicer zgolj za gorivo, če je bilo ustrezno uporabljeno. Nadalje iz sodbe izhaja, da je tudi sodišče ugotovilo, da je tožnik gorivo točil na internem servisu, pri čemer pa lahko vračilo uveljavlja le imetnik takega servisa, zato sta tožnik in njegova odgovorna oseba po presoji sodišča vračilo zahtevala na podlagi neresničnih podatkov, saj je šlo za interni servis drugega lastnika. To pomeni, da tudi po presoji sodišča tožnik zahtevkov za vračilo ne bi smel vlagati, kar je bilo ugotovljeno tudi v upravnem postopku, v katerih se je odločalo o zahtevkih za vračilo trošarine. Je pa po presoji sodišča tožnik utemeljeno menil, da je za plačilo goriva mogoče zahtevati vračilo v smislu 95. člena ZTro-1, zato je zaključilo, da odgovorni osebi ni mogoče očitati, da ni ravnala s potrebno pazljivostjo in je postopek ustavilo. Dejstvo ustavitve postopka pa ne pomeni, da je s tem tožnik upravičen do vračila po trošarinskih predpisih; ni sporno, da je vlagal zahtevke za vračilo pri internem servisu v tuji lasti, v tem primeru pa jih sploh ne bi smel podati, kar je razvidno tudi iz cit. sodbe. Torej, tudi če se je prekrškovni postopek ustavil, to ne vpliva na upravni postopek, v katerem se je odločalo o tem, ali tožnik izpolnjuje pogoje za vračilo, ne pa njegova subjektivna oz. objektivna odgovornost, kot to zmotno trdi tožnik. Pri vračanju trošarine je bistveno, ali so izpolnjeni pogoji za vračilo v primeru točenja na internem servisu; v konkretni zadevi ti pogoji niso izpolnjeni, zato naj sodišče tožbo zavrne.

10. V zadevi je bila opravljena glavna obravnava, na kateri je sodišče vpogledalo v upravne spise, zlasti v zahtevke za vračilo trošarine, seznanitve tožnika, tožnikovo izjavo o dejstvih in okoliščinah z dne 17. 10. 2018, seznanitve tožnika v dopolnjenem ugotovitvenem postopku ter pritožbe tožnika (ki jih je vse v sodni spis vzelo v fotokopiji pod pod C1-C17). Na naroku je sodišče vpogledalo tudi v zahtevek za posredovanje podatkov (A3), uradni zaznamek (A9), odločbo (A10), odgovor (A11), obvestilo storilcu (A12), izjavi (A13 in A14), odločbo o prekršku (A15), zahtevi za sodno varstvo (A16 in A17), zapisnik o zaslišanju priče (A18), sodbo (A19) ter el. sporočilo (A20), enako pa tudi v dopis energetskega inšpektorja (B2) in sklep FURS (B3). Dokazni predlog za pridobitev zapisnika Inšpektorata RS za infrastrukturo z dne 7. 7. 2019 je tožnik na naroku umaknil, dokazni predlog za tožnikovo zaslišanje (tj. zaslišanje njegove zakonite zastopnice) in zaslišanje priče B.B. pa je sodišče zavrnilo, saj je bil le-ta, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, prepozen.

11. Tožba ni utemeljena.

12. Izpodbijane odločbe so bile izdane v zadevah vračila trošarine za komercialni prevoz za mesece marec - junij 2018. ZTro-1 v 95. členu določa med drugim, da imajo za plinsko olje, ki se dokazljivo porabi kot pogonsko gorivo za komercialni prevoz, kupci pravico do vračila dela plačane trošarine, pri čemer način vračila trošarine, vsebino zahtevka za vračilo in potrebna dokazila ter evidence, ki jih mora voditi upravičenec iz prvega odstavka tega člena, predpiše minister, pristojen za finance. Tako Pravilnik v 6. členu določa, da se lahko uveljavlja vračilo trošarine za gorivo, ki ga upravičenec toči na lastnem internem servisu za točenje goriv, določen v skladu s pravilnikom, ki ureja tehnične zahteve za gradnjo in obratovanje postaj za preskrbo motornih vozil z gorivom, a to velja le za upravičenca, ki je imetnik tega internega servisa za točenje goriv in je gorivo dokazljivo porabil v vozilih in napravah, ki jih je sam uporabljal za industrijsko-komercialni namen ali komercialni prevoz. Za gorivo, ki je bilo točeno v druga vozila in naprave ali ni porabljeno za predpisane namene, ne more uveljavljati vračila trošarine. Za primere, ko gorivo ni točeno na internem servisu za točenje goriv, pa Pravilnik v 4. in 5. členu predpisuje, da upravičenec vračilo uveljavlja z zahtevkom za vračilo trošarine, ki vsebuje med drugim tudi podatke o prodajalcu goriva, vrsti in količini plinskega olja, za katero se zahteva vračilo trošarine, po mesecih ter podatek o posameznem računu in količini točenega in porabljenega goriva po registrski oznaki vozila, v katero je bilo plinsko olje točeno, ter vrsti prevoza. Na računu o nakupu plinskega olja se poleg podatkov, ki jih zahtevajo drugi predpisi, navedejo med drugim tudi kraj ali druga identifikacija bencinskega servisa ali točilnega mesta.

13. Tožnik očita, da je toženka njegove zahtevke (delno) zavrnila, ne da bi sploh ugotavljala dejansko porabo goriva v njegovem primeru (tj. ali je šlo za porabo za komercialni prevoz), temveč je ugotavljala le status bencinskega servisa, na katerem je bilo gorivo točeno. Tožnik namreč meni, da ni pomembno, na kakšni vrsti bencinskega servisa je gorivo kupil, temveč je pomembno, za kakšen namen ga je porabil, pri čemer pa ZTro-1 v nasprotju s Pravilnikom, po tožnikovem mnenju, ne določa omejitve pravice do vračila le na imetnika internega servisa, če je gorivo točeno na takšnem servisu. Zato po njegovem mnenju 6. člen Pravilnika ne more poseči v zakonsko določen okvir ZTro-1. Sodišče te tožnikove navedbe zavrača iz razloga materialne neizčrpanosti. Tožnik namreč teh argumentov v upravnem postopku ni uveljavljal, in sicer niti na prvi stopnji (izjava o dejstvih in okoliščinah z dne 17. 10. 2018, C1) niti s pritožbami na drugi stopnji (C2, C6, C10 in C14), tako pa možnost rednega pravnega sredstva glede tega vprašanja v upravnem postopku po vsebini ni bila izčrpana.1 Na naroku za glavno obravnavo je tožnik v tej zvezi sicer dejal še, da s pravilnikom, ki se nanaša na tehnične lastnosti bencinskega servisa, ni mogoče poseči v pogoje, ki jih določa zakon. Vendar pa tudi tega, da bi bil pravilnik, ki ureja tehnične zahteve za gradnjo in obratovanje postaj za preskrbo motornih vozil z gorivom (tj. Pravilnik o tehničnih zahtevah za gradnjo in obratovanje postaj za preskrbo motornih vozil z gorivi, ULRS št. 111/09 in naslednji) v nasprotju z ZTro-1, tožnik v postopku pred izdajo izpodbijanih odločb ni uveljavljal. 14. Nadalje pa se tožnik sklicuje na načelo legitimnega pričakovanja, češ da je sam že od leta 2009 vključen v sistem vračila trošarin, sprva še na podlagi ZTro, nato pa na podlagi sedaj veljavnega zakona, pri čemer, kot zatrjuje, se sistem in pravne podlage z uveljavitvijo ZTro-1 niso spremenili, tudi po izoblikovani sodni praksi pa je bistvena poraba goriva za komercialni namen. Dosedanje ravnanje toženke je zato po tožnikovem mnenju privedlo do njegovega legitimnega pričakovanja, saj so bile v njegovo korist izdane odločbe o vračilu trošarin od začetka uveljavitve možnosti po ZTro. Tozadevno sodišče pritrjuje toženki, da dosedanje vračanje trošarin tožniku ob sedaj ugotovljenem dejstvu, da je tožnik točil gorivo na internem servisu, ne more biti merodajno, saj (ob gornji zavrnitvi tožnikovega stališča o posegu Pravilnika v zakonsko materijo) ni mogoče podpreti zahteve s strani tožnika, da bi organi poenotili svojo prakso tako, da bi še naprej odločali napačno. Tega ne spremeni niti zapisnik FURS z dne 15. 12. 2017 (B3), na katerega se je tožnik skliceval že v svojih pritožbah zoper izpodbijane odločbe, iz katerega sicer izhaja, da je bil postopek davčnega nadzora na področju trošarin, natančneje nad upravičenostjo vračila trošarine iz naslova komercialnih prevozov, začet pri tožniku, ustavljen, saj niso bile ugotovljene nepravilnosti. Namreč, kot to izpostavlja toženka, se v tistem postopku ni ugotavljalo statusa spornega bencinskega servisa družbe A..

15. Tožnik osporava tudi ugotovitve davčnega organa, da je točil gorivo na internem servisu, češ da bi toženka v tej zvezi morala izvesti poseben ugotovitveni postopek, ne pa tega le domnevati na podlagi inšpekcijskega zapisnika 15. 6. 2018. Sodišče tožniku tudi v tem oziru ne more dati prav. Iz upravnih spisov je razvidno, da je davčni organ tožnika s svojimi ugotovitvami (med drugim tudi z dejstvom, da je prek inšpekcije, pristojne za energetiko, preveril za kakšno vrsto postaje gre v primeru družbe A., inšpektor pa je ugotovil, da niso izpolnjene zahteve za bencinski servis brez osebja, zato je davčni organ ugotovil, da je tožnik gorivo točil na internem servisu družbe A.) seznanil prvič 9. 10. 2018 (C4, C8, C12 in C16), pri čemer je tožniku skladno s 146. členom ZUP dal možnost izjave. To je tožnik izkoristil in podal izjavo (C1), vsled katere pa je davčni organ nato ugotovitveni postopek, ki se nanaša na določitev vrste postaje za preskrbo z gorivom, dopolnil. Tako je 23. 11. 2018 tožnika seznanil v dopolnjenem ugotovitvenem postopku (C3, C7, C11 in C15), in sicer, da je z namenom utemeljitve, da gre za interni servis za točenje goriva, pridobil gradbeno in uporabno dovoljenje, obe izdani tožniku (prvo leta 2007, drugo leta 2009).; iz obeh omenjenih dokumentov izhaja, da sta bili izdani za interni servis za točenje goriv, s čimer se je davčni organ še dodatno prepričal, da je sporni del goriva bil nabavljen na internem servisu za točenje goriv. Davčni organ je tudi s tem drugim sklopom seznanitev tožniku izrecno dal možnost izjave, skladno s 146. členom ZUP. Vendar pa se tožnik, kot je to izpostavljeno v izpodbijanih odločbah in kot to izhaja tudi iz samih upravnih spisov, v katere je sodišče vpogledalo, na ta poziv k podaji izjave več ni odzval, s čimer je tozadevno zanj nastopila prekluzija. Zato tožnik, ki v tem upravnem sporu izpodbija le ugotovitve energetskega inšpektorja, ne pa tudi nadaljnjih ugotovitev samega davčnega organa iz tako dopolnjenega ugotovitvenega postopka, po presoji sodišča ne more biti uspešen (tudi ne v delu, ko zatrjuje, da v postopku energetskega inšpektorja ni imel položaja stranke, zato ugotovitve iz tistega postopka zanj ne morejo imeti posledic). Po presoji sodišča davčni organ izpodbijanih odločb ni izdal le na podlagi preveritve, ki jo je opravil prek energetskega inšpektorja, temveč je te ugotovitve, kot navedeno zgoraj, tudi dodatno utemeljil, takšnih dopolnitev pa tožnik nato ni osporaval. Zato so tožnikove trditve o vrsti njegove udeležbe v inšpekcijskem postopku pred energetskim inšpektorjem za rešitev tega upravnega spora brezpredmetne. Glede na to, da sta bili gradbeno in uporabno dovoljenje tožniku izdani za interni servis, družba A. pa ima sklenjeno s tožnikom kot lastnikom najemno pogodbo, kar je vse neprerekano, pa po presoji sodišča tožnikovega dvoma, ali gre res za interni servis, ki ga izraža v tem upravnem sporu, ni mogoče vzeti resno, saj je v nasprotju z njegovim poprejšnjim ravnanjem (venire contra factum proprium). Za nerelevantne se tako izkažejo tudi vsi dokazi, ki sta jih v zvezi z inšpekcijskim postopkom št. 067152-365/2018 v sodni spis vložila tožnik (A9, A10, A11) in toženka (B2).

16. Sodišče tako toženki pritrjuje tudi glede tega, da vprašanje, ali je tožnik sporno gorivo porabil za komercialni prevoz ali ne, dejansko v obravnavanem primeru niti ni relevantno, saj sta skladno s 6. členom Pravilnika kumulativno določeni predpostavki, naprej da je vračilo trošarine za gorivo, točeno na internem servisu, uveljavljal sam imetnik tega servisa, ter šele nadalje da je bilo gorivo dokazljivo porabljeno za industrijsko-komercialni namen ali komercialni prevoz. Ker v obravnavanem primeru, kot rečeno, tožnik ni imetnik spornega internega bencinskega servisa, temveč je to bila družba A., tudi po presoji sodišča ta prvi kumulativni pogoj v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen, zato bi bilo ugotavljanje, za kaj je tožnik sporno gorivo porabil, brezpredmetno.

17. Sklepno pa sodišče zavrača še tožnikovo stališče o vezanosti na ugotovitve drugega sodišča glede neobstoja subjektivnih znakov tožniku in njegovi odgovorni osebi očitanega prekrška iz zadeve št. ZSV 2884/2018. Kot to po presoji sodišča utemeljeno izpostavlja toženka, je bil predmet postopka z zahtevo za sodno varstvo preverjanje, ali sta tožnik in njegova direktorica C.C. storila prekršek po ZTro-1, natančneje po 8. točki prvega odstavka 104. člena ZTro-1 v zvezi s četrtim odstavkom cit. člena, ki se stori, če se vračilo trošarine zahteva na podlagi neresničnih podatkov, pri čemer po mnenju sodišča iz zadeve št. ZSV 2884/2018 ni dokazana njuna odgovornost za očitani prekršek (pri čemer se je vse skupaj nanašalo vračila trošarine v obdobju september 2017 - februar 2018). Tudi po presoji sodišča v tem upravnem sporu pa takšna sodba iz prekrškovne zadeve (A19) ne pomeni, da je tožnik zaradi nje upravičen do vračila trošarine po trošarinskih predpisih. V upravnih postopkih, v katerih so bile izdane izpodbijane odločbe, je bil predmet drug, in sicer, ali so v tožnikovem primeru izpolnjeni pogoji za vračilo trošarine (za mesece marec-junij leta 2018), ki, kot to izhaja iz izpodbijanih odločb, niso bili izpolnjeni, tega pa tožnik tudi v tem upravnem sporu ni uspel izpodbiti. Dokazi v zvezi s prekrškovnim postopkom in nadaljnjim postopkom za sodno varstvo v tej zvezi (A12-A20) se zato po presoji sodišča izkažejo za nerelevantne.

18. Tožnik je sicer v upravnem sporu zatrdil še, da je šele sodišče zaslišalo zakonitega zastopnika družbe A. kot pričo, ki je izpovedal o komercialnem namenu bencinskega servisa, česar toženka, kljub dokaznim predlogom tožnika v postopku na prvi stopnji, ni ugotavljala, prav tako pa ni izvedla nobenega dokaznega predloga, ki je bil podan z namenom popolne ugotovitve dejanskega stanja; predlagal pa je tudi zaslišanje svoje zakonite zastopnice in priče B.B.. Vendar pa sodišče te tožnikove navedbe ocenjuje za pavšalne, saj tožnik ne pojasni konkretno, katere (pravočasne) dokazne predloge je podal v upravnem sporu, pa naj ti dokazi neutemeljeno ne bi bili izvedeni. Tožnik zaslišanja teh dveh oseb, kot se je sodišče prepričalo z vpogledom v upravne spise, v upravnem postopku niti na prvi niti na drugi stopnji ni predlagal. Vprašan na naroku, zakaj je bil dokazni predlog za njuno zaslišanje podan šele sedaj, pa je dejal, da teh dokaznih predlogov niso podali prej iz razloga, ker so predložili kot dokaz tudi zapisnik o zaslišanju prič pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, kjer sta bila tako priča B.B. kot zakonita zastopnica C.C. opozorjena na posledice krive izpovedbe, zato ima po njegovem mnenju takšna izjava večjo dokazno težo kot sam dokazni predlog za zaslišanje. To po presoji sodišča ni opravičljivo v smislu 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1; novi dokazi se lahko upoštevajo le, med drugim, če jih stranka upravičeno ni mogla predlagati v postopku izdaje upravnega akta) in gre torej za nedopustno tožbeno novoto. Poleg tega pa to pojasnilo tudi ni logično, saj iz dokumenta A18 izhaja, da je bil priča B.B. zaslišan 25. 3. 2021, enako pa tudi zakonita zastopnica tožnika, kar predstavlja datum po izdaji izpodbijanih odločb. Zato tožnikovo pojasnilo, da pred izdajo izpodbijanih odločb teh dveh zaslišanj ni predlagal, ker je predložil zapisnik o zaslišanju dotičnih oseb, z vidika časovnega zaporedja dogodkov ni logično.

19. Izpodbijane odločbe so po navedenem pravilne in zakonite, tožbene navedbe so neutemeljene, sodišče samo pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma (ničnost), tudi ni ugotovilo, zato je tožbo na podlagi na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

20. Glede na to, da je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).

1 Prim. Dobravec Jalen, Mira, et al., Zakon o upravnem sporu s komentarjem, GV Založba, 2019, str. 56.