Jedro

S podpisom pogodbe je tožena stranka prevzela obveznost sklenitve pogodbe in tudi odgovornost, da takšno pogodbo sklene. Odgovornost tožene stranke je potrebno presojati po pravilih, ki veljajo za pogodbeno odškodninsko odgovornost. Dolžnik je na podlagi 263. člena ZOR prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. Zato je potrebno odgovoriti na vprašanje, ali bi v primeru izpolnitve pogodbene obveznosti, torej sklenitve pogodbe o tehničnem varovanju, gasilci hitreje intervenirali, v posledici hitrejše intervencije pa bi bila škoda manjša.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na toženo stranko J. razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne prvemu sodišču v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika s katerim je zahteval, da tožena stranka nerazdelno z drugimi toženimi strankami plača tožniku 160.770.442,20 SIT (sedaj 670.885,00 EUR), odločilo je tudi, da je tožnik dolžan plačati toženemu J. pravdne stroške v znesku 3.264.884,30 SIT (sedaj 13.624,12 EUR).

V tej pravdni zadevi je bilo že pravnomočno razsojeno. Zahtevek tožnika je bil zavrnjen. Po vložitvi revizije pa je Vrhovno sodišče RS revizijo zoper V. M. p.p. zavrnilo, reviziji v delu zoper pravnomočno odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper toženo J. pa je ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje v tem delu razveljavilo in vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je sedaj ponovno odločalo le o pritožbi tožnika v delu, ki se nanaša na odločitev glede tožene stranke J. Tožnik se pritožuje zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Prvemu sodišču očita, da ni ugotovilo, ali je vzrok za škodo v tem, da tožena stranka ni sklenila ustrezne pogodbe (2.b člen Pogodbe o upravljanju storitev in upravljanju stavbe). Sodišče tudi ni ugotovilo predmeta pogodbe o storitvah varovanja. Tožena stranka je z nesklenitvijo pogodbe kršila pogodbene obveznosti in je za škodo odgovorna in ne drži ugotovitev sodišča, da ni vzročne zveze med nastalo škodo in opustitvijo tožene stranke. To potrjuje strokovno mnenje Z. R. S. z. v. p. d. (mnenje z dne 19.7.1995), ki pravi, da je za redno vzdrževanje požarno javljalnega sistema na večjem objektu odgovoren upravljalec, ki mora poskrbeti, da se vse požarno varstvene naprave vzdržuje v predpisanih rokih. Čuvaj je zadolžen, da dežura pri požarno javljalni centrali, če ugotovi, da centrala ni popolna, mora o tem obvestiti predpostavljenega in to vpisati v dežurno knjigo. Naprave ne sme izključiti, kot je storil varnostnik. Pritožba tudi poudarja in navaja, kakšen je bil časovni potek dogodkov in izhaja iz mnenja izvedenca I. G. Ta pravi, da je ključno: v kolikor bi sistem avtomatskega javljanja požara deloval, bi bil požar odkrit v času 40 do 50 sekund po pojavu dima, zaradi česar bi gasilci intervenirali v času štirih do petih minut po nastanku požara, kar je manj kot kritičen čas za razvoj požara. Požarna škoda bi bila omejena na prostor nastanka požara. Po povedanem pritožba meni, da je opustitev tožene stranke še kako v vzročni zvezi z nastalo škodo in je nastala njena odškodninska odgovornost. Po povedanem tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče samo opravi obravnavo na drugi stopnji in s sodbo spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje in sicer drugemu sodniku posamezniku, ker se je sodnica v predmetni zadevi dvakrat že identično odločila in očitno stališče ne želi spremeniti, kot tudi ne upošteva napotkov pritožbenega sodišča. Sodišče je pritožbo vročilo toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Zavrača pritožbene navedbe tožeče stranke in predlaga, da pritožbeno sodišče potrdi sodbo sodišča prve stopnje vse s stroškovno posledico.

Pritožba je utemeljena.

Ni dvoma, da bi tožena stranka morala skleniti z zunanjimi izvajalci pogodbo o fizičnem varovanju – požarni varnosti poslovnega objekta (2 b člen Pogodbe o opravljanju storitev upravljanja stanovanjske hiše z dne 3.2.1992). S podpisom te pogodbe je tožena stranka prevzela obveznost sklenitve pogodbe in tudi odgovornost, da takšno pogodbo sklene. Odgovornost tožene stranke je potrebno presojati po pravilih, ki veljajo za pogodbeno odškodninsko odgovornost. Dolžnik je na podlagi 263. člena ZOR prost odgovornosti za škodo, če dokaže, da ni mogel izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogel preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti. ZOR v 1. odstavku 354. člena pa pravi, da obveznost preneha, če postane njena izpolnitev nemogoča zaradi okoliščin, za katere dolžnik ne odgovarja. V konkretnem primeru se postavi vprašanje, ali bi v primeru izpolnitve pogodbene obveznosti, torej sklenitve pogodbe o tehničnem varovanju, gasilci hitreje intervenirali, v posledici hitrejše intervencije pa bi bila škoda manjša. Prvo sodišče tega v dosedanjem postopku ni ugotavljajo, zato bo to moralo ugotavljati v ponovljenem postopku. Opredeliti se bo moralo tudi do navedb tožene stranke, da požarno varstveni sistem v času požara še ni bil dokončen, s tem pa naj bi bili lastniki prostorov seznanjeni in do vprašanj oziroma pomislekov, ki izhajajo iz revizijske odločbe Vrhovnega sodišča RS – tč. 7-10 (II Ips 78/200), na katero se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje. Po dopolnitvi dokaznega postopka v zgoraj nakazani smeri pa bo potrebno o zadevi ponovno odločiti.

Neutemeljena je pritožba oziroma predlog pritožnika, da bi o zadevi odločal drug sodnik posameznik. Zgolj dejstvo, da je sodeča sodnica o zadevi že dvakrat enako odločila ni vzrok za dodelitev zadeve drugemu sodniku.

Odločitev o stroških temelji na določbi 165/3 člena ZPP.