Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Z navedbo zneska plače in drugih prejemkov, za katerega naj bi bil revident prikrajšan zaradi predčasne razrešitve s položaja direktorja, revident ni izkazal izpolnjevanja vrednostnega pogoja za dovoljenost revizije, saj se v tej zadevi ne odloča o pravici oziroma obveznosti, izraženi v denarju.

Po presoji Vrhovnega sodišča revident z navedbami, da mu je zaradi izpodbijane odločbe o razrešitvi s položaja direktorja delovno razmerje za določen čas predčasno prenehalo in mu je zaradi tega nastala škoda v višini 37.318,08 EUR (znesek bruto plač za osem mesecev) in v višini 13.994,28 EUR (znesek mesečnega nadomestila plače za tri mesece po prenehanju mandata), upoštevaje trditveno in dokazno breme, obstoja zelo hudih posledic ni izkazal, saj v reviziji ni pojasnil, zakaj prenehanje delovnega razmerja zanj pomeni zelo hudo posledico. Zgolj navedba zneskov bruto plač in nadomestila plač, ki bi ju prejel, če ne bi bil predčasno razrešen s položaja direktorja, po presoji Vrhovnega sodišča sama po sebi še ne predstavljata zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Revident sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka – revident po odvetniku vložil revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 1. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša tudi stroške postopka.

2. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga zavrženje revizije, podredno pa njeno zavrnitev. Vsebinsko pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Vlade Republike Slovenije z dne 13. 5. 2010, s katero je ta v ponovljenem postopku s 13. 5. 2010 razrešila revidenta s položaja direktorja Agencije ... Republike Slovenije (v nadaljevanju Agencija).

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja (navaja, da gre za vrednost spora 40.001,00 EUR), je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. V obravnavani zadevi pa gre za odločanje o razrešitvi revidetna s položaja direktorja Agencije, torej ne gre za pravico ali obveznost stranke, izraženo v denarni vrednosti. Na drugačno odločitev ne more vplivati višina bodočih plač, ki bi jih revident sicer prejel kot direktor Agencije, če ne bi bil predčasno razrešen. Glede na to v obravnavanem primeru pogoj za dovoljenost revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revident tudi ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Ta določa, da je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi jih lahko Vrhovno sodišče presodilo, pa mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revident z navedbami, da mu je zaradi izpodbijane odločbe delovno razmerje, sklenjeno za določen čas do dne 12. 1. 2011, predčasno prenehalo z dnem 13. 5. 2010 in mu je zaradi tega nastala škoda v višini 37.318,08 EUR (znesek bruto plač za osem mesecev) in 13.994,28 EUR (znesek mesečnega nadomestila plače za tri mesece po prenehanju mandata), upoštevaje trditveno in dokazno breme, obstoja zelo hudih posledic ni izkazal. V reviziji namreč ni pojasnil, zakaj prenehanje delovnega razmerja zanj pomeni zelo hudo posledico. Zgolj navedba zneskov bruto plač in zneskov nadomestila plač, ki bi ju prejel, če ne bi bil predčasno razrešen s položaja direktorja, glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča sama po sebi še ne predstavljata zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz 1. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega ostavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.