Jedro

Upravni organ mora dejansko stanje in razloge, ki glede na dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v izreku odločbe (2. odst. 209. člena ZUP) razložiti v obrazložitvi odločbe. Tožena stranka v izpodbijani odločbi o zavrnitvi zahteve za odpis dohodnine ni navedla dejstev, ki utemeljujejo njeno odločitev ter ni navedla, iz katerih dokazov sklepa, da s plačilom dohodnine ne bi bilo ogroženo preživljanje tožeče stranke in njenih družinskih članov. Pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločbe pomeni bistveno kršitev pravil postopka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Izvršnega sveta skupščine občine z dne 24.2.1994 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi 107. člena zakona o dohodnini, zavrnila tožničino prošnjo za odpis doplačila dohodnine za leto 1992 v znesku 116.803.- SIT. Izpodbijana odločba v obrazložitvi navaja, da po 107. členu zakona o dohodnini lahko Izvršni svet občinske skupščine na obrazložen predlog davčnega organa odloči, da se zavezancu davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo spravilo v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov. V postopku preverjanja upravičenosti vloge zavezanke je bila upoštevana zakonsko določena višina zajamčene plače 25.000.- SIT na člana družine, ki je veljala v času dovoljenega roka za pritožbo, ter zavezančino lastništvo na nepremičnem in premičnem premoženju, ki ga je pridobila v zadnjih letih. Ker tožnica ne izpolnjuje navedenih pogojev, je tožena stranka odločila, da se obveznost ne odpiše. Tožnica navaja, da je prodala stanovanje (garsonjero) in je leta 1991 dobila 10.000.- DEM. Od tega je takoj plačala davkariji 5000.- DEM. Sedaj bi morala plačati z obrestmi 150.000.- SIT. Živi pri bratu, vdovcu, samohranilcu dveh mladoletnih otrok. Je ekonomistka, rojena 1953, sama se preživlja iz penzije v višini 25.000.- SIT, občasno je socialni problem, pomoč dobi tudi pri Rdečem križu, da lahko preživi. Je pa psihični bolnik in se zdravi pri psihiatru. Ostanek kupnine 5000.- DEM je vložila v staro bratovo hišo, da ji je uredil sobo. Plača lahko le z zaporom, da odsluži to obilje. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka poleg navedb iz obrazložitve izpodbijane odločbe v odgovoru na tožbo še navaja, da je bilo v postopku o upravičenosti vloge ugotovljeno, da je tožnica prodala stanovanje s pogodbo z dne 19.2.1992. Z odločbo je bil ugotovljen dobiček iz kapitala v višini 1.110.300.- SIT, obračunan in plačan davek po stopnji 20 % v znesku 220.000.- SIT. Na višino ugotovljene osnove za odmero davka od dobička iz kapitala se tožnica ni pritožila. Ker je ustvarila dobiček, ni bilo pogojev za odpis davčnega dolga.

Tožba je utemeljena.

Zakon o dohodnini (Uradni list RS štev. 48/90, 34/91 in 14/92, prečiščeno besedilo, Uradni list RS štev. 14/92) je do spremembe zakona v letu 1992 v 107. členu, v času izdaje izpodbijane odločbe pa v 1. odstavku 114. člena določal, da Izvršni svet skupščine občine lahko na obrazložen predlog davčnega organa odloči, da se zavezancu davčni dolg v celoti ali deloma odpiše, če bi se z izterjavo spravilo v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov. Za odpis davka po določbi 114. člena zakona o dohodnini torej ne bi bilo pogojev, če z izterjavo davka ne bi bilo spravljeno v nevarnost nujno preživljanje zavezanca in njegovih družinskih članov. Ocena, ali bi nastopila nevarnost za preživljanje davčnega zavezanca in njegovega družinskega člana, je odvisna od ugotovitve takšnih dejstev in okoliščin, ki so po naravi stvari lahko podlaga za opredelitev socialnega položaja prosilca. Zakon o dohodnini za potrebe ugotavljanja dejstev in okoliščin iz 1. odstavka 114. člena istega zakona nima kriterijev.

Po 1. odstavku 159. člena ZUP se dejstva, ki so podlaga za odločitev, ugotovijo z dokazi. Pristojni organ mora dejansko stanje in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločitev, navedeno v izreku odločbe (2. odstavek 209. člena ZUP), razložiti v obrazložitvi odločbe oziroma upravnega akta. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka povzela le vsebino 114. (prejšnjega 107.) člena zakona o dohodnini in navedla le okoliščine, ki so po veljavnih predpisih pomembne za odpis dohodnine, ni pa navedla dejstev, ki utemeljujejo njeno odločitev. Tožena stranka ni navedla, iz katerih dokazov sklepa, da s plačilom dohodnine ne bi bilo ogroženo preživljanje zavezanke in morebitnih njenih družinskih članov, prav tako pa ne pravne podlage za svojo odločbo v zvezi s sklicevanjem na zakonsko določeni znesek zajamčenega osebnega dohodka, ne da bi tožničini prejemki sploh bili ugotovljeni. Pomanjkljiva obrazložitev izpodbijane odločbe pomeni bistveno kršitev pravil postopka.

Po povedanem je sodišče spoznalo, da ne more rešiti spora, ker so dejanske okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene, ker niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, kar vse bi lahko vplivalo na odločitev o stvari. Zato je tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ štev.4/77, 60/77 in Uradni list RS štev. 55/92), ki se enako kot ZUP, po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS štev. 1/91-I), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.