Jedro

Prvostopenjski organ je ugotovil, da objekti ne ustrezajo več zahtevam, kot jih je vseboval elaborat. Zato je napačen zaključek, da objekti na kovinski konstrukciji soglasja sploh nimajo. Prvostopenjski organ, če meni, da kovinske konstrukcije niso ustrezne, bi lahko tožeči stranki kvečjemu očital, da so objekti postavljeni v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja, ali da se uporabljajo v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja.

Ni ustrezno obrazloženo načelo sorazmernosti. V kolikor je prvostopenjski organ menil, da kovinska konstrukcija, na katerih so objekti za oglaševanje, niso v skladu s soglasjem zato, ker objekti niso na betonski nogi, bi lahko uporabil milejši ukrep, to je odreditev, da se odpravijo nepravilnosti, če kovinska konstrukcija po njegovem mnenju ni ustrezna. V odločbi pa ni navedeno, zakaj se je odločil prav za najstrožji ukrep.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Inšpektorata RS za infrastrukturo št. 06102-150/2020/12 z dne 3. 8. 2020 odpravi ter se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22% DDV, v roku 15 dneh od vročitve te sodbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožeči stranki naložil, da mora odstraniti tri objekte za obveščanje in oglaševanje, ki so postavljeni v območju državne ceste – regionalne ceste II. reda R2-444, odsek 1473 Vipava – Ajdovščina v območju km 0,300 levo, v naselju Vipava, v varovalnem pasu ceste, na parceli številka 1111, k. o. ...

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je inšpektorica začela postopek po uradni dolžnosti, pri čemer je bilo ugotovljeno, da so postavljeni trije objekti za obveščanje in oglaševanje. Prvi objekt za oglaševanje sestavlja jeklen okvir na treh nogah, drugi objekt sestavlja jeklen okvir na dveh nogah, tretji objekt pa prav tako jeklen okvir na dveh nogah. Direkcija RS za infrastrukturo je posredovala odgovor, da je bilo izdano soglasje za postavitev treh reklamnih panojev v varovalnem pasu regionalne ceste. Soglasje je bilo izdano za tri objekte za oglaševanje na betonski nogi, ki so bili kasneje odstranjeni, za postavljene panoje na kovinski konstrukciji pa direkcija ni izdala soglasja. Tožeči stranki je bila dana možnost do izjave v inšpekcijskem postopku. Pojasnila je, da so predmetni objekti postavljeni skladno s pridobljenim soglasjem direkcije. Postavljeni so v skladu s pogoji, ki jih določa soglasje. Novega soglasja ni bilo potrebno pridobiti, ker so prvotno postavljene objekte, pritrjene na betonsko nogo, odstranili na podlagi odločbe Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, saj je bilo potrebno za objekte z betonsko nogo, ker niso spadali med enostavne objekte, pridobiti gradbeno dovoljenje. Da bi zadostili pogojem gradbene inšpekcije, so postavili objekte za obveščanje in oglaševanje z jeklenim okvirjem na kovinski konstrukciji. Pridobili so tudi soglasje lastnika zemljišča. 3. Prvostopenjski organ se sklicuje na to, da je bilo soglasje izdano na podlagi predloženega elaborata, v katerem je bila predvidena postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje, pri katerih so panoji pritrjeni na betonski steber - nogo. Novo postavljeni objekti pa niso v skladu z elaboratom. Ni mogoče šteti, da izdano soglasje velja tudi za novo postavljene objekte. Konstrukcija enega od objektov tudi ni bila dovolj stabilna, saj je bil v času izrednega inšpekcijskega pregleda prevrnjen. ZCes-1 v 6. točki prvega odstavka 118. člena določa, da pristojni inšpektor za ceste z opozorilom, če oceni, da je to zadosten ukrep, ali z odločbo, odredi odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je v območju ceste postavljen brez soglasja ali v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja, ali se uporablja v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja.

4. Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. 5. Tožeča stranka v tožbi nasprotuje ugotovitvi, da je bil objekt postavljen brez soglasja. Predmetni objekti še vedno izpolnjujejo pogoje za postavitev, kot jih določa soglasje z dne 12. 10. 2012, saj je postavitev reklamnih panojev v skladu z občinskim odlokom in s prostorskim aktom, kjer je določena namenska raba predmetnega zemljišča. Da bi bila taka postavitev v nasprotju z občinskimi akti, prvostopenjski organ sploh ni ugotavljal. Soglasje z dne 12. 10. 2012 še vedno velja, saj postavljeni objekti izpolnjujejo vse pogoje iz izdanega soglasja. Prilagoditev objektov na istem mestu na izdano soglasje ne more vplivati. Prvotno postavljeni objekti v skladu z Zakonom o graditvi objektov, ki je veljal v času postavitve, niso predstavljali enostavnih objektov, zaradi česar je bilo za njihovo postavitev v obliki, kot so bili prvotno postavljeni, treba pridobiti gradbeno dovoljenje. Tožeča stranka je morala objekte prilagoditi v skladu z odločbo Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor. Tožeča stranka je objekte spremenila tako, da jih je postavila na kovinske konstrukcije. Navedeno bo lahko potrdil zastopnik tožeče stranke A. A. Soglasje za nekaj več (betonsko nogo) vključuje tudi soglasje za nekaj manj (kovinsko konstrukcijo), zato izvedena dela ne morejo biti v škodo tožeče stranke. Položaj spornih objektov je ostal nespremenjen in v skladu z odmero po izdanem soglasju z dne 12. 10. 2012. Iz pogojev izdanega soglasja z dne 12. 10. 2012 ne izhaja, da bi se morali na parceli nahajati zgolj objekti za obveščanje in oglaševanje z betonsko nogo. Poleg tega je prvostopenjski organ dejansko stanje napačno ugotovil tudi s tem, ko je napačno navedel dimenzije spornih objektov. Ker je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje, je prišlo posledično tudi do napačne uporabe materialnega prava. Organ prve stopnje je na podlagi 6. točke prvega odstavka 118. člena ZCes-1 izrekel inšpekcijski ukrep odstranitve objektov. Pri tem pa ni ravnal v skladu z načelom sorazmernosti. Določbe ZCes-1 v primeru ugotovitve nepravilnosti pri postavljanju objektov inšpektorju dopuščajo možnost izreči ne samo inšpekcijski ukrep odstranitve, ampak tudi ukrep odprave nepravilnosti po 1. točki prvega odstavka 118. člena ZCes-1. Prvostopenjski organ je imel v konkretnem primeru možnost izreči drugačen, blažji ukrep, to je opozorilo, oziroma ukrep odprave nepravilnosti in določitev roka za odpravo nepravilnosti. Glede na težo kršitve bi moral prvostopenjski organ izbrati tak ukrep, ki ima za tožečo stranko ugodnejše posledice. Z odstranitvijo objektov bo tožeči stranki onemogočeno pridobivanje najemnine. Nepremoženjska škoda ji bo nastala tudi zaradi zmanjšanja ugleda in izgube svojih strank – naročnikov. Odstranitev objektov ni nujen ukrep, saj izpodbijana odločba ne vsebuje razlogov o tem, zakaj je potrebno sporni objekt odstraniti. Pristojni organ je s tem, da je izdal soglasje, že opravil presojo, ali so s predlaganim posegom v varovalnem pasu prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej. Odločba prvostopenjskega organa je tudi pomanjkljivo razložena, saj je v obrazložitvi ukrepa odstranitve objektov ta odločba popolnoma neobrazložena. Prvostopenjski organ v luči zatrjevanja nesorazmernosti ukrepa ne pojasni, na podlagi česa se je odločil ravno za ukrep odstranitve.

6. Tožeča stranka zahteva, naj sodišče odloči na glavni obravnavi, saj zatrjuje zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Zaslišanje zastopnika tožeče stranke bo lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja. S tem v zvezi se tožeča stranka sklicuje tudi na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice „Mirovni inštitut proti Sloveniji“. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka trditve v tožbi in vztraja pri argumentih za svojo odločitev.

**K točki I izreka:**

8. Tožba je utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je bil inšpekcijski ukrep izrečen na podlagi 6. točke prvega odstavka 118. člena ZCes-1. Ta določa, da pristojni inšpektor za ceste z opozorilom, če oceni, da je to zadosten ukrep, ali z odločbo odredi odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje, ki je v območju ceste postavljen brez soglasja ali v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja, ali se uporablja v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja.

10. V obravnavani zadevi ni sporno vprašanje, da je bilo tožeči stranki že izdano soglasje za postavitev objektov z dne 12. 10. 2012. Sporno pa je vprašanje, ali bi morala tožeča stranka ponovno pridobiti soglasje po tem, ko je postavila objekte s kovinsko konstrukcijo namesto na betonski podlagi.

11. Iz prvostopenjske odločbe smiselno izhaja, da bi morala tožeča stranka pridobiti novo soglasje zato, ker je pri izdanem soglasju navedeno, da se postavitev lahko izvede po predloženem elaboratu, iz katerega izhaja, da morajo imeti objekti betonsko podlago. Po presoji sodišča ni pravilno stališče, da za objekte s kovinsko konstrukcijo soglasje z dne 12. 10. 2012 ne velja več. Lahko bi šlo (le) za to, da postavljeni objekti niso več skladni z izdanim soglasjem, ker ne stojijo več na betonski podlagi. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi odločbe navedel, da so predmetni objekti za oglaševanje postavljeni in se uporabljajo brez predhodno pridobljenega soglasja za postavitev in jih je zato treba odstraniti. Sodišče se ne strinja s prvostopenjskim organom glede tega očitka. Prvostopenjski organ je ugotovil, da objekti ne ustrezajo več zahtevam, kot jih je vseboval elaborat. Zato je po presoji sodišča napačen zaključek, da objekti na kovinski konstrukciji soglasja sploh nimajo. Prvostopenjski organ, če meni, da kovinske konstrukcije niso ustrezne, bi lahko tožeči stranki kvečjemu očital, da so objekti postavljeni v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja, ali da se uporabljajo v nasprotju s pogoji iz izdanega soglasja. Zato je utemeljen tožbeni očitek napačno uporabljenega materialnega prava, konkretno 6. točka prvega odstavka 118. člena ZCes-1, glede na besedilo tega določila in glede na ugotovljeno dejansko stanje.

12. Sodišče se tudi strinja s tožečo stranko glede tega, da ni ustrezno obrazloženo načelo sorazmernosti. V 5. alineji 1. točke prvega odstavka 118. člena ZCes-1 je določeno, da lahko pristojni inšpektor za ceste z opozorilom ali z odločbo odredi, da se v roku, ki ga določi, odpravijo nepravilnosti, ki jih ugotovi v zvezi z gradnjo in rekonstrukcijo stavb in objektov, postavljanjem kakršnihkoli drugih objektov in naprav ter izvajanjem kakršnihkoli del na pripadajočih zemljiščih v varovalnem pasu javne ceste v nasprotju s soglasjem. V kolikor je prvostopenjski organ menil, da kovinska konstrukcija, na katerih so objekti za oglaševanje, niso v skladu s soglasjem zato, ker objekti niso na betonski nogi, bi lahko uporabil milejši ukrep, to je odreditev, da se odpravijo nepravilnosti, če kovinska konstrukcija po njegovem mnenju ni ustrezna. V odločbi pa ni navedeno, zakaj se je odločil prav za najstrožji ukrep. Sodišče se zaradi tega tudi strinja s tožbenim očitkom, da je prvostopenjska odločba pomanjkljivo obrazložena.

13. Glede na zgoraj navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo zaradi napačne uporabe materialnega prava in zaradi kršitve pravil postopka (pomanjkljive obrazložitve). Ker je sodišče odločbo odpravilo že iz zgoraj opisanih razlogov, se do vseh tožbenih navedb ni opredeljevalo.

14. Tožeča stranka je tudi predlagala, naj sodišče o zadevi odloči po opravljeni glavni obravnavi, ker je dejansko stanje sporno. Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo in vrnilo zadevo prvostopenjskemu organu v novo odločanje na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov bilo očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom. V zvezi s sklicevanjem na sodbo ESČP v zadevi „Mirovni inštitut proti Sloveniji“ pa sodišče pojasnjuje, da obravnavana zadeva ni primerljiva z zadevo, na katero se sklicuje tožeča stranka. V primeru sodbe ESČP je šlo za to, da je sodišče tožbo zavrnilo (v obravnavani zadevi pa ji je ugodilo), poleg tega iz navedene sodbe ESČP ne izhaja, da bi bilo vedno potrebno razpisati glavno obravnavo. Iz sodbe izhaja, da se sodišče dobro zaveda, da domača zakonodaja ne zahteva vedno, da se pred upravnim sodiščem opravi obravnava. Sodišče je v obrazložitvi te sodbe navedlo, da obstajajo postopki, v katerih ustne obravnave ni mogoče zahtevati. Razlog, da je ESČP pritožbi ugodilo, je bil v tem, ker ni bilo navedenih razlogov za zavrnitev predloga za razpis glavne obravnave. V obravnavani zadevi pa je sodišče pojasnilo, zakaj ni opravilo glavno obravnavo, poleg tega je tožbi ugodilo, v tem primeru pa ima na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 izrecno zakonsko pooblastilo, da lahko v takem primeru odloči tudi brez glavne obravnave, če v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

**K točki II izreka:**

15. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožeča stranka v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičena do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu z drugim odstavkom 3. člena navedenega pravilnika se tožeči stranki priznajo stroški v višini 285,00 EUR, ker je bila zadeva rešena na seji, tožečo stranko pa je zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik.