Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, strah ter duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zaradi zloma desne golenice v končnem delu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem (zavrnilnem) delu spremeni tako, da se v I. točki izreka znesek 10.036,76 EUR zviša za 2.700,00 EUR (na 12.736,76 EUR).

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki 1.451,01 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude do prenehanja obveznosti.

IV. Tožena stranka je dolžna v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki 46,15 stroškov v postopku s pritožbo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva zamude do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je prisodilo tožniku odškodnino v višini 10.036,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2008 do plačila (I. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje). Tožbeni zahtevek za plačilo 7.785,00 EUR nepremoženjske škode in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih delnih zneskov premoženjske škode je zavrnilo (II. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje). V preostalem delu je postopek zaradi umika tožbe ustavilo (III. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) in vsaki stranki naložilo kritje svojih stroškov postopka (IV. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje).

2. Zoper odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo v višini 7.785,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2008 dalje do plačila ter zoper stroškovno odločitev se iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega pritožuje tožnik. Prisojeno odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter zaradi strahu graja kot prenizko. V zvezi s prvo opozarja, da je zlom desne golenice v končnem delu huda telesna poškodba, kar je potrdil izvedenec, povzema v postopku ugotovljene bolečine tožnika in meni, da je sodišče pri odločanju o odškodnini iz tega naslova premalo upoštevalo, da se tožniku še danes pojavljajo bolečine v predelu gležnja, predvsem pri dolgotrajni hoji in stoji, spremembi vremena, hoji navkreber in po neravnem terenu ter pri intenzivnejših športnih aktivnostih. Te bolečine pa bo tožnik doživljal tudi v prihodnje. Upoštevajoč tudi ugotovljene nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je prestal tožnik, ocenjuje, da bi moralo sodišče prve stopnje ugoditi zahtevku tožnika v tem delu v celoti. Opozarja, da se odškodnine za primerljivo škodo gibljejo v razponu med 6 do 10 povprečnih neto plač na prebivalca v Republiki Sloveniji, pri čemer izpostavlja primera po zaporedno številko VS002084, v katerem je bil oškodovancu prisojenih 9 neto plač, ter primer VS002083, v katerem je oškodovanec prejel 6,5 povprečnih neto plač. V zvezi z odškodnino iz naslova strahu meni, da sodišče zmotno ni upoštevalo tožnikove izpovedbe o obstoju primarnega strahu, zaradi česar je tudi prenizko ovrednotilo primerno odškodnino. Upoštevajoč primer VS002084 bi moralo tožniku prisoditi pravično odškodnino v višini približno 1,5 povprečne neto plače. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa meni, da je sodišče premalo upoštevalo svojo ugotovitev, da so bile življenjske aktivnosti tožnika zmanjšane bolj, kot je ugotovil izvedenec. Tožniku so namreč ostale trajne posledice zaradi omejene gibljivosti gležnja (15 odstotkov) in zaradi še vedno prisotnih bolečin, ki tožnika močno ovirajo pri določenih aktivnostih. Stroškovno odločitev napada z opozarjanjem, da so bili stroški toženke bistveno manjši kot stroški tožnika, ki nima ustreznega znanja za vodenje pravde in je za zastopanje pooblastila odvetnika. Glede na 56-odstotni uspeh tožnika v pravdi bi mu moralo sodišče prve stopnje v takšnem deležu prisoditi tudi povračilo stroškov. Glede delnega umika pa tožnik opozarja, da toženka zaradi umika ni imela nobenih dodatnih stroškov. Sodišče prve stopnje prav tako ni upoštevalo, da je tožnik po temelju uspel 90-odstotno, ob upoštevanju česar je njegov uspeh celo 73-odstotni. Nedopustno pa je, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikovega uspeha po temelju, pod drugi strani pa je upoštevalo delni umik, ki je rezultat dogovora o temelju. Priglaša stroške s pritožbo.

3. Toženka na vročeno ji pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi kot odločilno ugotovilo, da je tožnik v delovni nezgodi 26. 6. 2007 utrpel zlom desne golenice v končnem delu, ki predstavlja hudo telesno poškodbo. En dan, to je dokler mu niso desne noge imobilizirali z nadkolenskim mavcem, je prestajal hude telesne bolečine, še dva tedna, dokler se zlom ni stabiliziral z mehko kostjo, je prestajal občasne hude bolečine, v nadaljevanju pa je imel občasne zmerne bolečine, ki so trajale še tri tedne. Tožnik ima še vedno občasno manjše težave z desnim gležnjem, in sicer bolečine in rahlo otekanje, kar s pojavi pri dolgotrajni stoji in hoji, ob spremembah vremena, pri daljši hoji navkreber in po neravnem terenu ter pri intenzivnejših športnih aktivnostih. Takšne bolečine bo prestajal tudi v bodoče. Zaradi poškodbe je bil v bolniškem staležu štiri mesece in pol, imel je 7 pregledov pri zdravniku, jemal je analgetike in sredstva proti trombozi, en dan je bil hospitaliziran, 9-krat rentgensko slikan, 4 tedne je nosil nehodilni nadkolenski mavec, 3 tedne je nosil nehodilni podkolenski mavec, trikrat mu je bil nameščen in zamenjan mavec, 12 tednov je hodil z berglami, 14 dni je izvajal fizikalne terapije v zdravilišču in izvajal ambulantno fizikalno terapijo. Primarnega strahu ni utrpel, prestajal pa je sekundarni strah, in sicer dva meseca intenzivnega, do zaključka zdravljenja pa je intenzivnost upadala. Po zaključku zdravljenja je predel zloma nekoliko zadebeljen, gibljivost desnega gležnja je nekoliko zmanjšana. Kot rudar je delal v gradbeništvu, zaradi predhodno opisanih težav, ki jih prestaja še danes in jih bo tudi v bodoče, se je moral prekvalificirati v strojnika. Zaposlen je kot voznik viličarja, pri čemer ima tudi pri tem delu težave. Po dveh ali teh urah vožnje se mu pojavijo bolečine, tedaj si povije gleženj in nadaljuje z delom. Enake težave ima tudi pri vožnji avtomobila, vendar vožnje zaradi tega ni opustil. Opustil je igranje nogometa in košarke. Sam lahko skrbi zase in nima težav pri opravljanju gospodinjskih del. 6. Tožnik z izjemo pravnega dejstva o neobstoju primarnega strahu ne izpodbija tako ugotovljenega dejanskega stanja, temveč graja materialnopravno presojo sodišča prve stopnje o pravični odškodnini, ki jo utemeljuje tako ugotovljen dejstveni substrat zadeve. Sodišče prve stopnje je tožniku za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo 3.500,00 EUR, za strah 750,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 5.100,00 EUR. Skupaj torej 9.350,00 EUR, kar predstavlja 9,46 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji v času sojenja. (1) Tožnik v pritožbi pravilno opozarja na neustreznost v konkretnem primeru prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Primera, na katera se sklicuje (II Ips 264/2009, v katerem je bilo odškodovancu za lahek primer poškodbe po Fischerjevi lestvici in manjši obseg škode iz tega naslova prisojenih 5,68 povprečnih neto plač na prebivalca v času sojenja; in II Ips 73/2008, v katerem je bil za srednje hud primer, v katerem je bila škoda nekoliko večja od vtoževane, oškodovancu prisojenih 8,95 povprečnih neto plač), kakor tudi pregled drugih primerov sodne prakse, ki so dostopni na spletni strani Vrhovnega sodišča RS (zlasti odškodnini v zadevah II Ips 799/2008, v katerem je bila oškodovancu v lahkem primeru za manjše trajanje in intenzivnost telesnih bolečin, ki pa so bile povezane z daljšim trajanjem hospitalizacije (15 dni), splošno narkozo in 8-kratnim RTG slikanjem prisojna odškodnina iz tega naslova v višini 5,68 povprečnih neto plač na prebivalca v RS v času sojenja; ter v II Dor 94/2011, v kateri je bila oškodovancu v srednje hudem primeru za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisojenih 8,85 povprečnih neto plač) izkazujejo, da v konkretnem primeru prisojena odškodnina na prvi stopnji v višini 3.500,00 EUR bistveno odstopa od spodnje meje razpona, v katerem se gibljejo odškodnine za tovrstno škodo. Upoštevajoč potrebo po umestitvi denarne odškodnine v širše družbene okvire ter po drugi strani potrebo po ožji individualizaciji zadoščenja za nepremoženjsko škodo (v okviru katere je sodišče druge stopnje upoštevalo, da tožnik ni imel operativnih posegov in je bil hospitaliziran (zgolj) en dan, njegova poškodba pa se je zarasla v predvidenem času brez komplikacij) sodišče druge stopnje ocenjuje, da znaša pravična denarna odškodnina iz tega naslova v konkretnem primeru 6.500,00 EUR oziroma 6,58 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji v času sojenja.

7. Neutemeljena pa je pritožbena graja višine prisojene odškodnine iz naslova strahu. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ocenilo, da tožnik v škodnem dogodku ni utrpel primarnega strahu. Zaznavanje tožnika, ki je izpovedal, da je nesreča zanj predstavljala šok, da ga je bilo strah in je imel občutek, da nekam tone, sodišče prve stopnje ustrezno ni štelo kot strah takšne intenzitete, da bi lahko trajno porušil duševno ravnovesje tožnika. Gre za materialnopravni standard, ki ga je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru pravilno zapolnilo. Vsled temu je pri prisoji odškodnin iz naslova strahu pravilno upoštevalo zgolj strah tožnika za izid zdravljenja, ki je trajal približno štiri mesece in pol, to je v času zdravljenja. Iz tega naslova mu je prisodilo 750,00 EUR, kar je glede na odsotnost primarnega strahu v razponu odškodnin iz tega naslova. Primer VS002084 oziroma zadeva II Ips 73/2008, na katerega opozarja tožnik v pritožbi, pa z obravnavanim ni primerljiv ravno iz razloga, ker je v navedeni zadevi tožnik utrpel tudi hud primarni strah.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena graja prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je tožniku iz tega naslova prisodilo 5.100,00 EUR, kar predstavlja 5,16 povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji v času sojenja. Na podlagi pregleda primerljivih primerov iz sodne prakse na javno dostopnem spletnem portalu Vrhovnega sodišča RS ter v X. poglavju knjige Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo(2) (zlasti primerov pod št. X/115 - X/118) sodišče druge stopnje ugotavlja, da se odškodnine za primerljiv obseg škode gibljejo v razponu od 2,8 do približno 6 povprečnih neto plač v času sojenja. V konkretnem primeru prisojena odškodnina iz tega naslova torej ne izstopa iz takšnega razpona in posledično ustrezno odraža razmerja med majhnimi, velikimi in katastrofalnimi škodami. V zvezi z neugodnostmi zaradi bolečega gležnja pri daljši hoji ali hoji navkreber, na katere posebej opozarja pritožba v tem delu, pa gre opozoriti, da jih je sodišče upoštevalo že pri presoji odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Na druge okoliščine, ki bi v konkretnem primeru morebiti utemeljevale višjo odškodnino iz tega naslova, pa tožnik v pritožbi ne opozarja.

9. Glede na pojasnjeno gre torej tožniku za ugotovljeno nepremoženjsko škodo odškodnina v skupni višini 12.350,00 EUR, kar predstavlja 12,49 povprečnih neto plač na prebivalca v Republiki Sloveniji v času sojenja pred sodiščem prve stopnje in tudi kot celoten znesek predstavlja pravično odškodnino za pretrpljeno nepremoženjsko škodo. Upoštevajoč tožnikov 10-odstotni prispevek k nastanku škode je zato sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je na prvi stopnji prisojeni znesek 10.036,76 EUR (v katerem je obsežena neizpodbijana odškodnina za premoženjsko škodo v višini 1.621,76 EUR ter odškodnina za nepremoženjsko škodo, zmanjšana za 10-odstotni prispevek tožnika k nastanku škode v višini 8.415,00 EUR) zvišalo za 2.700,00 EUR (na 12.736,76 EUR – prvi odstavek 351. člena v zvezi s 5. alinejo 358. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Glede na spremembo odločitve o glavni stvari je sodišče druge stopnje ponovno odločalo tudi o stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pri tem je upoštevalo, da je tožnik glede na višino vtoževanega zneska po spremembi zahtevka (znižanje na 17.821,76 EUR) in prisojeni znesek vsled ugoditvi pritožbi in spremembi sodbe sodišča prve stopnje (12.736,76 EUR), v pravdi uspel 71,47-odstotno, torej delno, zaradi česar je v tem odstotku tudi upravičen do povrnitve stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Hkrati je upoštevalo, da je tožnik po vložitvi tožbe in ene pripravljalne vloge delno umaknil tožbeni zahtevek, zaradi česar mora stroške, ki so mu nastali v zvezi z umaknjenim delom zahtevka kriti sam (158. člen ZPP). Gre za znesek 96,00 EUR, kolikor presega sodna taksa za postopek pri vrednosti spornega predmeta 22.301,96 EUR sodno takso za postopek po isti tar. št. 1111 ZST-1 pri vrednosti spornega predmeta 17.821,76 EUR. Toženki pa v zvezi z umaknjenim delom zahtevka niso nastali dodatni stroški. Gre tudi pojasniti, da v konkretnem primeru upoštevanje posebej uspeha po temelju in posebej uspeha po višini ni primerno, ker je toženka že v odgovoru na tožbo priznala objektivno odgovornost svoje zavarovanke, sporna je bila zgolj še višina prispevka oškodovanca, kar pa sta stranki ugotovili kot nesporno na zapisnik še pred prvim narokom za glavno obravnavo in zaradi česar v zvezi s temeljem niso nastali posebni stroški v postopku (niti v zvezi z dokazovanjem, niti v zvezi z opredeljevanjem do temelja zahtevka v posebnih vlogah). Upoštevaje Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) (3) in Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1) (4) je torej sodišče druge stopnje tožniku na podlagi stroškovnika (na list. št. 61 sodnega spisa) odmerilo skupaj 2.038,23 EUR, kakor je razvidno iz specifikacije na stroškovniku. V nadaljevanju zato sodišče druge stopnje navaja zgolj razloge, zaradi katerih stroškovnem zahtevku ni ugodilo v celoti. Pri odmeri je namreč upoštevalo 36. člen ZOdvT, v skladu s katerim znaša nagrada, ki se izplača iz državnega proračuna, pri vrednosti predmeta do 19.000,00 EUR in količniku 1,0 180,00 EUR. Sodišče druge stopnje tožniku ni priznalo priglašenega presežka nad zneskom 196,5 EUR po tar. št. 2200 ZOdvT, ker tožnik ni konkretiziral razloga za uporabo višjega količnika v razponu, ki ga omogoča navedena tarifna postavka. Prav tako mu ni priznalo trikratnika nagrade za narok po tar. št. 3102, ker le-ta v skladu z ustaljeno sodno prakso vključuje nagrado za vse naroke v postopku (primerjaj sklep II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011). Nadalje je zavrnilo priznanje presežka priglašenih potnih stroškov za substituta iz Brežic na naroku 18. 10. 2010. Na podlagi izračuna dolžine razdalje med naslovom substituta (L. 6, Brežice) in naslovom Okrožnega sodišča v Ljubljani (Tavčarjeva 9, Ljubljana) s pomočjo spletne aplikacije www.viamichelin.com je tožniku priznalo 2 x 108km x 0,37 EUR, kar znaša 79,92 EUR. Zavrnilo je tudi priznanje pavšalnega zneska za fotokopiranje in tiskanje po tar. št. 6000 ZOdvT, ker tožnik v stroškovniku ni navedel podatkov, ki bi glede na dispozicijo navedene tar. št. omogočali izračun pavšala. Zavrnilo pa je tudi priznanje potnih stroškov za strankin prihod na pregled k izvedencu v presežku nad zneskom 22,58 EUR ter za strankin dvakratni prihod na obravnavo nad dvakratnikom zneska 21,77 EUR. Glede na to, da ima tožnik prijavljeno bivališče na naslovu P. 9 v Kopru, mu je namreč sodišče druge stopnje za navedene prihode priznalo potne stroške s tega naslova, ne pa iz Bosne in Hercegovine. Pri tem je upoštevalo določbe 5. do 7. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (5) in mu priznalo za vsak prihod dvakratnik vozovnice za avtobus iz Kopra (centralna postaja) do Ljubljane (centralna postaja) v višini 10,70 EUR ter kilometrino za razdaljo od Avtobusne postaje v Ljubljani (Trg osvobodilne fronte 4) do sodišča (Tavčarjeva 9) oziroma do Ortopedske klinike v Ljubljani (Zaloška 9), kjer se je tožnik zglasil na pregledu pri izvedencu (glej vabilo na list. št. 30 sodnega spisa). Za razdaljo P.9, Koper - Tavčarjeva 9, Ljubljana, ter nazaj je tožniku tako priznalo za vsak narok 2 x (10,70 EUR + (0,5 km x 0,37 EUR)) = 21,77 EUR. Za razdaljo P.9, Koper – Z. c. 9, Ljubljana, ter nazaj pa je priznalo 2 x (10,70 EUR + (1,6km x 0,37 EUR)) = 22,58 EUR. Upoštevaje tožnikov 71,47-odstotni uspeh v pravdi mu je tako prisodilo 1.456,72 EUR. Toženki pa je upoštevaje priglašen strošek za fotokopiranje in poštnino (20,00 EUR) glede na 28,53-odsotni uspeh prisodilo 5,71 EUR. Po pobotanju je tako odločilo, da mora toženka povrniti tožniku 1.451,01 EUR. Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede teka zamudnih obresti pa tudi na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. 11. V pritožbenem postopku je bilo spornih 7.785,00 EUR, tožnik pa je uspel za 2.700,00 EUR oziroma 34,68-odstotno. Sodišče druge stopnje mu je skladno z ZOdvT priznalo skupaj 133,06 EUR tako, kot je razvidno iz specifikacije na pritožbi. Pri tem je upoštevalo, da znaša v skladu s 36. členom ZOdvT pri vrednosti predmeta do 8.000,00 EUR nagrada 154 EUR, ter da znaša v skladu s tar. št. 6002 pavšal za poštne in telekomunikacijske storitve 2 odstotka nagrade. Upoštevajoč pritožbeni uspeh je toženki tako naložilo, da mora povrniti tožniku 46,15 EUR stroškov v postopku s pritožbo. Izrek o zamudnih obrestih temelji na pravni podlagi, kot je navedena pod točko 10 te obrazložitve.

(1) V času odločanja sodišča prve stopnje februarja 2012 je znašala povprečna neto plača na prebivalca v Republiki Sloveniji 988,47 EUR.

(2) Alenka Berger Škrk, GV Založba, Ljubljana, 2010. (3) Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl. (4) Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl. -

(5) Ur. l. RS, št. 15/2003 in nasl.