Jedro

Pri izračunu denarne rente po 2. odst. 195. čl. ZOR zaradi manjše plače na slabše ovrednotenem delovnem mestu je treba upoštevati nadomestilo, ki ga oškodovanec prejema pri SPIZ kot invalid III.

kategorije.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem ugoditvenem delu (prvi, drugi in tretji odstavek izreka) razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tej pravdni zadevi odločalo že drugič.

Prvič je v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na zvišanje rente, vendar je pritožbeno sodišče na pritožbo tožene stranke to sodbo razveljavilo in dalo prvostopnemu sodišču napotke, kako naj ugotovi eventuelno prikrajšanje tožnice na osebnem dohodku zaradi dela na slabše plačanem delovnem mestu kot posledico poškodb, ki jih je utrpela v prometni nesreči, ko jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. V ponovljenem postopku je prvostopno sodišče ponovno v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in naložilo toženi stranki, da mora plačati za razdobje od 1.11.1990 do 30.11.1991 za vsak mesec posebej določene v zneskih, kot jih je prvostopno sodišče ugotovilo kot razliko med tistimi osebnimi dohodki, ki bi jih tožnica prejemala, če ne bi bila poškodovana v prometni nesreči, zaradi česar so se njene delovne zmožnosti zmanjšale in tistimi osebnimi dohodki, ki jih je dejansko prejemala pri svojem delodajalcu, t.j. P. Poleg tega ji je prisodilo še znesek 140.046,30 SIT kot nadomestilo za zmanjšani osebni dohodek za razdobje od 1.12.1991 do 30.5.1993 (prvi odstavek izreka). Toženi stranki je nadalje naložilo, da mora plačevati tožeči stranki mesečno rento v višini 8.538,20 SIT od 1.6.1993 dalje (drugi odstavek izreka). V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (tretji odstavek izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, da mora tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 35.460,00 SIT (četrti odstavek izreka).

Proti ugoditvenemu delu sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi svoje pritožbe tožena stranka med drugim navaja, da je nepopolna ugotovitev dejanskega stanja v tem, da prvostopno sodišče ni ugotovilo, od kdaj točno se je zaradi posledic prometne nesreče tožnica zaposlila na manj plačanem delovnem mestu.

Sodišče v ponovljenem postopku tudi ni raziskalo vzročne zveze med poškodbami, utrplejnimi v prometni nezgodi in premestitvijo tožnice na slabše plačano delovno mesto, kot mu je to naložilo višje sodišče. Sicer pa toženka meni, da je to ugotavljanje v zadevnem postopku brezpredmetno. V skladu z splošnimi načeli odškodninske odgovornosti je tudi tožnica dolžna zmanjševati škodo in je to razliko dolžna uveljavljati pri SPIZ kot eventuelni invalid III. kategorije. Na osnovi dosedaj izvedenih dokazov in ob pravilni uporabi materialnega prava tožnici ni mogoče prisoditi rente kot razlike med osebnim dohodkom, ki bi ga prejemala Š. T., oz. delavka, ki jo je nadomestila in osebnim dohodkom, ki ga prejema tožnica na delovnem mestu, ki ga trenutno zaseda. Tožena stranka poudarja, da v predmetni pravdi ni zakonske podlage za dosojo rente. Izguba na dohodku tožnice ni gotova bodoča škoda, ki bi nastajala tožnici rednim tokom stvari. Tožnica lahko po lastni volji menja delovno mesto, firmo, v kateri bo zaposlena, lahko pride do invalidske ali starostne upokojitve tožnice. Škoda tako ni gotova, tako po višini, kot tudi po trajanju ne.

Pritožba je utemeljena.

Že v pravdi, ki jo je med istima pravdnima strankama vodilo Temeljno sodišče v K., enota v Š. pod opr. št. P 46/89, je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je tožbeni zahtevek tožnice do rente kot razlike med osebnimi dohodki, ki jih sedaj po nesreči prejema pri P. in med tistimi dohodki, ki bi jih prejemala, če nesreče ne bi bilo, po temelju utemeljen. Dejanska podlaga za takšno ugotovitev je v tem, da bi tožnica, če ne ne bi bila poškodovana v prometni nesreči, brez dvoma zasedla boljše vrednoteno delovno mesto računovodje I, ki ga je takrat, ko je bila tožnica odsotna, zasedla druga delavka, t.j. Š. T. Ker je bila v bolniškem staležu, je to pričakovano napredovanje tožnica izgubila. Sodišče je zato v prejšnji pravdi tožnici že priznalo razliko na izgubi zaslužka za čas od 15.12.1986 do 31.12.1989. V sedanji pravdi pa tožeča stranka zaradi spremenjenih razmer na podlagi določbe 196. člena ZOR zahteva zvišanje že prisojene rente.

Tožeča stranka je namreč navajala in zaslišana kot stranka je tožnica to tudi v svoji izpovedbi potrdila, da je po nezgodi napravila napako pri svojem delu, v posledici česar je bila prstavljena na sedanje delo in da je do napake prišlo zaradi njene raztresenosti in nezmožnosti koncentracije, kar se ji je pričelo pojavljati po nezgodi. Vse to pa po zaključku prvostopnega sodišča, s katerim se pritožbeno sodišče strinja, potrjuje ugotovitev izvedenca J. R., da tožnica ni sposobna za delo računovodje I. v posledici poškodbe v prometni nesreči. Kdaj točno je bila tožnica prestavljena na še manj plačano delovno mesto, po mnenju pritožbenega sodišča niti ni bistveno. Bistveno je, da je tudi ta prestavitev posledica poškodb, ki jih je utrpela v prometni nesreči, ki jo je zakrivil zavarovanec tožene stranke. Izvedenec finančne stroke J. F. pa je ugotovil razliko med tistim dohodkom, ki bi ga tožnica prejemala, če bi opravljala pričakovano delo računovodje I., katero je namesto nje zasedla T. Š. in med tistim delom, ki ga je dejansko opravljala.

Po mnenju pritožbenega sodišča pa je utemeljena pritožba v tistem delu, ko zatrjuje, da bi bila tožnica dolžna zmanjševati škodo na ta način, da bi pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje kot eventuelni invalid III. kategorije skušala uveljaviti plačilo nadomestila za razliko pri osebnih dohodkih, do katere je prišlo zaradi posledic nezgode. Po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 12/92), bi lahko tožnica, v kolikor bi bilo na predpisan način ugotovljeno, da je zaradi posledic prometne nesreče postala invalid III. kategorije, uveljavljala nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Iz dosedaj zbranega dokaznega gradiva in izvedenskega mnenja ter ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja kot možen zaključek, da je tožnica prav zaradi posledic poškodb, ki jih je utrpela v obravnavani prometni nesreči, postala invalid III. kategorije. Za takega se po 34. členu navedenega zakona šteje oseba, ki lahko poln delovni čas opravlja drugo ustreno delo, ne pa več tisteega dela, ki ga je opravljala pred nesrečo. Po določbi 93. člena cit. zakona lahko zavarovanec s preostalo delovno zmožnostjo - invalid III. kategorije invalidnosti, pridobi pravico do denarnega nadomestila, če izpolnjuje s tem zakonom določene pogoje. Takim zavarovancem po določbi pete alinee 94. člena cit. zakona pripada nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Po določbi 96. člena cit. zakona zavarovanci pridobijo navedene pravice ne glede na dopolnjeno pokojninsko oz. zavarovalno dobo, če so ob nastanku invalidnosti vključeni v pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Po določbi 122. člena cit. zakona delovni invalid (za takega pa bi po določbi 29. člena tega zakona bilo mogoče šteti tudi tožnico), ki mu je priznana pravica do razporeditev na drugo ustrezno delo, ima pravico do nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Po določbi 133. člena cit. zakona ima pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu delovni invalid III. kategorije invalidnosti, ki na podlagi priznane pravice do razporeditve oz. zaposlitve opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo. V nadaljnjem postopku bo glede na navedene zakonske določbe potrebno ugotoviti, ali tožnica izpolnjuje pogoje, da bi kot invalid III.

kategorije invalidnosti prejemala nadomestilo zaradi manjše plače, ki jo prejema na sedanjem delovnem mestu, v primerjavi s tistim, ki bi ga zasedala in zanj dobila plačo, če ne bi bila poškodovana v prometni nesreči. V kolikor bo ugotovljeno, da bi tožnica takšno pravico lahko uveljavila, je utemeljena pritožbena trditev, da bi ji šla le renta v tistem delu, ki bi ga navedeno nadomestilo ne pokrivalo. Te bistvene dejanske okoliščine pa prvostopno sodišče ni raziskalo, zato dejanskega stanja ni popolno ugotovilo in tudi na tako nepopolnem ugotovljenem dejanskem stanju ni moglo pravilno uporabiti materialnega prava.

Glede na navedeno in v skladu z določbo I. odst. 370. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugoditvenem delu (prvi, drugi in četrti odstavek izreka) razveljavilo ter v tem obsegu vrača zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Šele po dopolnitvi dokaznega postopka v nakazani smeri bo prvostopno sodišče lahko dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno in na tej podlagi tudi pravilno uporabilo materialno pravo in o stvari znova odločilo.