Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije sta na revidentu.

Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče, da sta določbi prvega in petega odstavka 40. člena ZBPP povsem jasni in ne sprožata nikakršnih dilem ter ne potrebujeta dodatne razlage, na to stališče se sklicuje tudi v tej zadevi. Glede na to, da je Ustavno sodišče RS v zvezi z revidentkino pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti določbe petega odstavka 40. člena ZBPP sprejelo stališče, da od odločitve o oceni ustavnosti te določbe ZBPP ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, revidentka pa kot pomembno pravno vprašanje kot razlog za dovoljenost revizije izpostavlja prav vprašanje skladnosti te določbe z Ustavo RS, to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje, s katerim bi lahko izkazala obstoj pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Zelo hude posledice v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 niso izkazane s pavšalnimi navedbami o domnevnih kršitvah njenih ustavno zagotovljenih pravic v obravnavani zadevi, brez opredelitve konkretnih posledic izpodbijane odločitve in razlogov, zaradi katerih so te posledice zanjo zelo hude.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša tudi stroške postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper sklep tožene stranke, št. Bpp 190/2011 z dne 17. 5. 2012, s katerim je bil kot prepozen zavržen revidentkin predlog za izplačilo stroškov odvetniške storitve po napotnici, Bpp 190/2011 z dne 6. 6. 2011. Revidentka je bila določena za izvajanje brezplačne pravne pomoči, ki je bila prosilcu odobrena v kazenskem postopku v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku pred sodiščem prve stopnje.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjenosti pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo uveljavljajo revidenti, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revizija po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 92/2010 z dne 22. 4. 2010 in X Ips 660/2008 z dne 14. 11. 2010) ne more biti dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega besedila.

7. Revidentka zatrjuje, da gre v obravnavanem primeru za pomembno pravno vprašanje skladnosti petega odstavka 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) z Ustavo RS, o kateri Vrhovno sodišče še ni odločalo in ni dalo zahteve za presojo ustavnosti. V zvezi z navedenim vprašanjem zatrjuje nedoločenost in (ne)dvoumnost določb ZBPP-A, kdaj se šteje napotnica za popolno (razlaga določbe prvega odstavka 40. člena ZBPP), in nerazumno kratek 8-dnevni rok za vrnitev napotnice, skupaj s stroškovnim zahtevkom (razlaga določbe petega odstavka 40. člena ZBPP), kar naj ne bi bilo skladno z Ustavo RS. Vrhovnemu sodišču predlaga prekinitev postopka in vložitev zahteve za presojo skladnosti ZBPP-A z Ustavo RS, saj gre v primeru spornega petega odstavka 40. člena ZBPP za kršitev ustavnih pravic.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje, ki ga je izpostavila revidentka, ni pomembno pravno vprašanje v smislu, kot izhaja iz 6. točke obrazložitve tega sklepa.

9. Vrhovno sodišče je že v zadevi X Ips 453/2012 z dne 6. 2. 2013, kjer je revidentkino revizijo zavrglo kot nedovoljeno, in kjer je revidentka kot pomembno pravno vprašanje postavila vprašanje razlage prvega in petega odstavka 40. člena ZBPP, sprejelo stališče, da to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj sta zakonski določbi povsem jasni in ne sprožata nikakršnih dilem ter ne potrebujeta dodatne razlage, zato odločitev Vrhovnega sodišča, ki bi tej pisni zakonski formulaciji sledila, ne bi doprinesla k pravni varnosti in enotni uporabi prava. Vrhovno sodišče je revidentki v citirani zadevi obrazložilo, da navedeni določbi dajeta jasen odgovor, da je rok vrnitve napotnice vezan na opravo storitve, za katero je bila brezplačna pravna pomoč dodeljena (prvi in peti odstavek 40. člena ZBPP), pri čemer je odločitev o tem, kdaj je storitev opravljena, stvar vsakega posameznega primera in je odvisna od vrste in obsega dodeljene pravne pomoči, za presojo pravočasnosti poslane napotnice pa je pomembna okoliščina, kdaj je bila storitev opravljena v smislu določbe prvega odstavka 40. člena ZBPP, iz katere pa ne izhaja, da bi bila popolnost napotnice vezana na datum končanja (posamezne stopnje) sodnega postopka oziroma na pravnomočnost in izvršljivost, niti to ne izhaja iz določb 39. člena ZBPP. V tem smislu pa je v izpodbijani sodbi določbo 40. člena ZBPP uporabilo tudi sodišče prve stopnje. Takšno stališče je Vrhovno sodišče sprejelo tudi že v zadevah X Ips 210/2011 in X Ips 464/2012. Na to stališče se sklicuje tudi v tej zadevi.

10. Iz sodne prakse Ustavnega sodišča RS pa izhaja, da je Ustavno sodišče RS v zvezi z revidentkinima ustavnima pritožbama zoper sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 428/2009 in X Ips 483/2009 (ki ju Ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavano), s sklepoma U-I-86/10 in U-I-87/10 zavrnilo revidentkini pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti med drugim tudi petega odstavka 40. člena ZBPP, ker po oceni Ustavnega sodišča RS ti pobudi ne odpirata pomembnih ustavnopravnih vprašanj.

11. Glede na stališče Vrhovnega sodišča iz 9. točke te obrazložitve in glede na to, da je Ustavno sodišče RS v zvezi z začetkom postopka za oceno ustavnosti zavzelo stališče, da od odločitve o oceni ustavnosti (med drugim) določbe petega odstavka 40. člena ZBPP ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, revidentka pa kot pomembno pravno vprašanje kot razlog za dovoljenost revizije izpostavlja prav vprašanje skladnosti te določbe z Ustavo RS, to vprašanje, ni pomembno pravno vprašanje, s katerim bi lahko izkazala obstoj pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

13. Revidentka nastanek zelo hudih posledic utemeljuje z navedbami, da je zaradi izpodbijane odločitve izgubila pravico za poplačilo svojih nesporno opravljenih storitev v višini 900,00 EUR. Slovenija je pravna in socialna država, prisilno delo je prepovedano (49. člen Ustave RS). Gre za izvršene storitve s strani revidentke kot izvajalke pravne pomoči, država pa je te storitve dolžna plačati, če ji je opravo teh storitev naložila, v nasprotnem primeru gre za kršitev človekovega dostojanstva in tudi pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave RS).

14. Zelo hude posledice kot pogoj za dovoljenost revizije so pravni standard, katerega vsebino je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da pa bi ga lahko Vrhovno sodišče presojalo, bi morala revidentka upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (X Ips 535/2007, X Ips 97/2009, X Ips 428/2009, X Ips 477/2009, X Ips 168/2010, X Ips 273/2010) opisane posledice in razloge, zaradi katerih so te posledice zanjo zelo hude, tudi izkazati.

15. Glede na pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu revidentka s svojimi navedbami zelo hudih posledic v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala. Le s pavšalnimi navedbami o domnevnih kršitvah njenih ustavno zagotovljenih pravic v obravnavani zadevi, brez opredelitve konkretnih posledic izpodbijane odločitve in razlogov, zaradi katerih so te posledice zanjo zelo hude, namreč ne more izkazati zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v obravnavanem sporu.

16. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja nobenega od uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

17. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.