Jedro

Ker pogoji, ki jih za dopustitev revizije določa 367.a člen ZPP, niso izpolnjeni, je Vrhovno sodišče predlog za dopustitev revizije zavrnilo.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo vmesno sodbo, s katero je po pravilih o pogodbeni odškodninski odgovornosti (239. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) ugotovilo toženčevo odgovornost za tožnikovo škodo. Pogodbeno razmerje pravdnih strank je opredelilo kot posodbeno pogodbo in odločilo, da je toženec prekršil svojo dolžnost vračila valjarja tožniku, saj je bil ta v času, ko je bil posojen tožencu, ukraden. Ravnanje toženca, ki je sicer iz valjarja vzel ključ, a ga pustil zunaj, čeprav ga je poprej vedno pospravil v svoj objekt, pa ocenilo kot premalo skrbno za oprostitev odgovornosti po 240. členu OZ.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje potrdilo in tožencu pojasnilo, da je bila tožnikova trditvena podlaga zadostna, da sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožnikovih trditev in njegovega tožbenega zahtevka ter da je tožniku dolžan plačati denarno nadomestilo za valjar, ker je odgovoren za njegovo odtujitev.

3. Toženec zoper takšno odločitev sodišča druge stopnje vlaga predlog za dopustitev revizije in zahteva povračilo stroškov. Meni, da je tožnik podal navedbe le v smeri njegove neposlovne odškodninske odgovornosti in da so trditve o kršitvi pogodbeno prevzetih obveznosti izostale. Pa tudi, da je s presojo po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti sodišče prve stopnje kršilo razpravno načelo (7. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) in prekoračilo tožnikov tožbeni zahtevek, sodišče druge stopnje pa kljub očitku v pritožbi te kršitve ni odpravilo. Meni, da sta s takšnim postopanjem sodišči posegli tudi v njegovo ustavno pravico do izjave in sta izdali sodbo presenečenja, saj v tej smeri nista izvedli niti materialno procesnega vodstva. Po njegovem mnenju sta storili tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Opozarja na ustaljeno sodno prakso in se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 244/2011, II Ips 186/2009, III Ips 135/2008, III Ips 93/2009, II DoR 36/2009, II Ips 342/2006, II Ips 913/93, II Ips 1212/2008, II Ips 222/2011, II DoR 606/2010 in odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 931/2009. Dopustitev revizije predlaga glede vprašanj: (1) ali je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, ker je presojalo toženčevo odgovornost po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti, čeprav je tožnik zatrjeval, da mu je škoda nastala s civilnim deliktom in je bila takšna tudi njegova trditvena podlaga, (2) ali je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, ker je odločitev oprlo na dejstva, ki jih tožnik ni zatrjeval, in s tem prekoračilo tožbeni zahtevek, (3) ali je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, ker je toženčevo odgovornost presojalo po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti, čeprav tožnik ni zatrjeval kršitev pogodbeno dogovorjenih obveznosti, (4) ali je sodišče opustilo dolžno materialno procesno vodstvo, ker je štelo tožnikove nejasne in nekonkretizirane navedbe za zadostno trditveno podlago za presojo po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti, pa tega ni pojasnilo nasprotni stranki, ali pa bi bilo pojasnilo nedovoljena pomoč, (5) ali je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti in določbo 285. člena ZPP, ker je spremenilo svoje pravno naziranje o tožnikovi trditveni podlagi, ne da bi nasprotno stranko s tem seznanilo, in (5) ali je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, ker je za svojo odločitev navedlo razloge, ki nimajo takega učinka, kot je navedlo.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena ZPP).

6. Po oceni Vrhovnega sodišča gornje predpostavke niso podane. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in odstop od ustaljene sodne prakse so lahko podani le, če glede na tožnikove navedbe sodišči nižjih stopenj toženčeve odškodninske odgovornosti nista smeli opreti na določbe o poslovni odškodninski odgovornosti. Tožnik in toženec sta se sklicevala na obstoj medsebojnega dogovora, čeprav se o njegovi vsebini in pravni kvalifikaciji nista strinjala. To v prvi vrsti narekuje presojo toženčeve odškodninske odgovornosti po pravilih o poslovni odškodninski odgovornosti, tožnikove trditve o toženčevem postopanju z izposojenim valjarjem, ki je pripeljalo do njegove odtujitve, pa presojo kršitev toženčevih pogodbenih obveznosti. Odločitev sodišč nižjih stopenj ob zadostni strankini procesni skrbnosti tako ne more biti nepričakovana, očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zatrjevan odstop od sodne prakse pa ne verjetno izkazani, zato je Vrhovno sodišče toženčev predlog v celoti zavrnilo (367.c člen ZPP).

7. Odločitev, da toženec sam krije svoje stroške tega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z izrekom te odločbe.