Jedro

Značilnosti zahteve za varstvo zakonitosti, še posebno, da se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek, za katerega tožnik ne navaja, da mu v njem ne bi bila zagotovljena pravica do obrambe tudi preko brezplačne pravne pomoči v smislu 29. člena Ustave in 6. člena EKČP, in njen pomen za enotno uporabo zakona v državi, ki ni vezan na konkreten kazenski postopek, po mnenju sodišča omogočajo upoštevanje tožnikove objektivne možnosti za uspeh in s tem razlago 24. člena ZBPP na temeljni, torej jezikovni ravni, kot se je uveljavila tudi v drugih (nekazenskih) zadevah. Po tej razlagi zakonska ureditev organu za brezplačno pravno pomoč nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči zavrne.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je po svojem pooblaščencu dne 5. 4. 2022 pri Okrožnem sodišču v Kopru (v nadaljevanju tožena stranka) vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru, št. II K 46512/2018 z dne 3. 3. 2022 (v nadaljevanju tudi sodba Višjega sodišča v Kopru ali sodba pritožbenega sodišča). Tožena stranka je z odločbo, št. Bpp 253/2022 z dne 17. 5. 2022 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), tožnikovo prošnjo zavrnila.

2. V obrazložitvi svoje odločitve tožena stranka citira določbe od 11. do 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Pojasnjuje, da je pregledala tožnikovo prošnjo z navedbo razlogov za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in priloženo sodbo Višjega sodišča v Kopru. Višje sodišče v Kopru je v sodbi pojasnilo, da je Okrožno sodišče v Kopru razsodilo, da se preostanek denarne kazni, ki je bil izrečen tožniku, spremeni v zaporno kazen v trajanju 71 dni zapora. Zoper to sodbo se je pritožil tožnikov zagovornik in pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožniku preostanek denarne kazni nadomesti z delom v splošno korist, oziroma podrejeno, da se prvostopenjska sodba razveljavi in vrne Okrožnemu sodišču v Kopru v novo odločanje. Pritožbeno sodišče, ki je tožnikovo pritožbo zavrnilo, je ugotovilo, da bi morali biti tožniku znani razlogi za odločitev sodišča prve stopnje ter se pri tem sklicevalo na določbi 86. in 87. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Tožena stranka meni, da se je pritožbeno sodišče jasno opredelilo do tožnikovih pritožbenih navedb in mu pojasnilo, da so bili razlogi za odločitev prvostopenjskega sodišča pravilni.

3. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči navajal, da bo zahtevo za varstvo zakonitosti vložil iz razlogov, ki jih določa prvi odstavek 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki ga citira. Navajal je tudi, da je pritožbeno sodišče kršilo določila 86. in 87. člena KZ-1, saj je kot bistven argument zavrnitve njegove pritožbe navedlo, da naj iz spisovnega gradiva ne bi izhajalo, da je podal predlog za nadomestitev denarne kazni z delom v splošno korist. Tožena stranka zato ugotavlja, da namerava tožnik vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti iz enakega razloga, kot ga je uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči pa ni navedel, da je vložil predlog za nadomestitev denarne kazni z delom v splošno korist, oziroma iz njegovih navedb ni mogoče razbrati, na kakšen način naj bi pritožbeno sodišče kršilo določila 86. in 87. člena KZ-1. 4. Tožena stranka ocenjuje, da tožnik ni s stopnjo verjetnosti izkazal, da lahko z razlogi, ki jih navaja, uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti, kar pomeni, da nima možnosti za uspeh. Njegovo prošnjo je zato tožena stranka skladno s 24. členom ZBPP zavrnila, saj gre za očitno nerazumno zadevo. Pojasnila je še, da zakonska možnost do vložitve zahteve za varstvo zakonitosti še ne pomeni, da je prosilec samodejno upravičen do dodelitve brezplačne pravne pomoči za vložitev tega izrednega pravnega sredstva. Pri vložitvi izrednega pravnega sredstva v kazenskem postopku ne gre za ustavno pravico, kot to velja za prvostopenjski postopek. Ustavno sodišče RS podrobneje opredeljuje merila, ki jih je treba upoštevati pri zagotavljanju pravice do brezplačne pravne pomoči v pritožbenem postopku in med drugim poudarja, da interesa pravičnosti ni mogoče razumeti kot zahteve po samodejni zagotovitvi pravne pomoči, kolikor obstaja majhna objektivna verjetnost za uspeh in kolikor je bila oseba že deležna poštenega sojenja na prvi stopnji. Po stališčih Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je sicer treba upoštevati celotno izpeljavo postopka v domačem pravnem redu ter vlogo prizivnega in kasacijskega sodišča. Iz teh stališč izhaja, da v postopku s pravnimi sredstvi zagotovitev poštenega sojenja ni več vezana na skoraj absolutno potrebo po dodelitvi brezplačne pravne pomoči v kazenskem postopku na prvi stopnji, temveč je mogoče v postopku s pravnimi sredstvi, ob ustreznem upoštevanju značilnosti kazenskega postopka, upoštevati tudi prosilčeve objektivne možnosti za uspeh v postopku. Ker je torej tožena stranka presodila, da tožnik ne izpolnjuje zakonskih pogojev iz 24. člena ZBPP, ni presojala ali izpolnjuje subjektivni kriterij za dodelitev te pomoči. 5. Tožnik zoper odločitev tožene stranke vlaga tožbo v upravnem sporu. Sodišču primarno predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožnikovi prošnji za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje v postopku sestave in vložitve zahteve za varstvo zakonitosti na Vrhovno sodišče RS v kazenski zadevi Okrožnega sodišča v Kopru št. I K 46512/2018 ugodi, za izvrševanje brezplačne pravne pomoči pa določi odvetnike iz Odvetniške družbe T. Podrejeno, tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi ter vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Prav tako predlaga, da sodišče toženi stranki naloži, da mu povrne stroške postopka, in sicer primarno po Odvetniški tarifi, podrejeno pa v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.

6. Tožnik vlaga tožbo iz tožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da se je tožena stranka postavila v vlogo Vrhovnega sodišča RS, saj je presojala vsebinsko utemeljenost zahteve za varstvo zakonitosti, na tej podlagi pa izpeljala sklep, da tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni utemeljena in jo je zavrnila. To, da se je tožena stranka postavila v tako vlogo, izhaja iz 9. do 12. točke obrazložitve izpodbijane odločbe, ki jih tožnik deloma citira. Takšna odločba je nedopustna in nezakonita, saj je tožena stranka presojala utemeljenost vložene zahteve za varstvo zakonitosti, kar pa je v neskladju z določbo prvega odstavka 423. člena ZKP, ki določa, da o zahtevi za varstvo zakonitosti odloča Vrhovno sodišče. Prav tako ne obstaja nobena pravna podlaga, da bi lahko tožena stranka najprej presojala utemeljenost zahteve za varstvo zakonitosti in šele nato odločila, ali bo prošnji za brezplačno pravno pomoč ugodila. Tožnik se sprašuje, kako tožena stranka ve, da je tožnik zahtevo za varstvo zakonitosti vložil iz enakih razlogov, kot je vložil pritožbo zoper sodbo prvostopenjskega sodišča. To, da je to navedlo Višje sodišče v Kopru v sodbi št. I K 46512/2018 z dne 3. 3. 2022, ne more predstavljati tehtnega argumenta. Ali je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena ali ne, bo presojalo Vrhovno sodišče RS. Če bi se pritožbeno sodišče jasno opredelilo do tožnikovih pritožbenih razlogov, po vsej verjetnosti zahteve za varstvo zakonitosti ne bi vlagal. Tožnik še dodaja, da je v Republiki Sloveniji na letni ravni verjetnost, da bo oseba obsojena, približno 87 %. Če bi sledili argumentaciji tožene stranke, bi to pomenilo, da velika večina oseb v kazenskem postopku nima verjetnih izgledov za uspeh.

7. Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

8. Sodišče je dne 13. 7. 2022 v navzočnosti pooblaščenca tožnika ter v odsotnosti tožene stranke opravilo javno glavno obravnavo. Pooblaščenec tožnika je vztrajal pri vloženi tožbi in razlogih zanjo ter navajal, da so navedbe tožene stranke, da naj bi tožnik zgolj ponovno uveljavljal razloge, ki jih je navedel že v pritožbi zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kopru, nerazumne. ZKP namreč določa, da se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži le iz razlogov, ki so navedeni tudi v pritožbi.

9. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v vse listine upravnega spisa, vključno z izpodbijano odločbo. Tožnik je v tožbi predlagal še izvedbo dokaza z njegovim zaslišanjem, z vpogledom v spis Okrožnega sodišča v Kopru št. I K 46512/2018, z vpogledom v fotokopijo strani od 38 - 41 knjige Kazensko pravo splošni del, 2011, avtorja Ljuba Bavcona in ostalih in z vpogledom v članek ''Tožilstva lani prejela več ovadb in dosegla več obsodilnih sodb'' z dne 17. 1. 2020, vendar pa je njihovo izvedbo sodišče zavrnilo. Na glavni obravnavi je po pozivu sodnice, naj te dokazne predloge utemelji in pojasni, kaj želi s predlaganimi dokazi dokazovati, pooblaščenec tožnika navedel, da želi z dokaznim predlogom za svoje zaslišanje tožnik izpovedati o dogajanju v kazenskem postopku in o okoliščinah v zvezi s tem postopkom, glede katerega želi pridobiti brezplačno pravno pomoč; da želi z dokaznim predlogom za vpogled v kazenski spis izkazati vsebino kazenskega postopka, potek postopka in pritožbene navedbe, ki jih je uveljavljal zoper sodbo prvostopenjskega sodišča; in da želi z dokaznima predlogoma za vpogled v knjigo Kazensko pravo splošni del ter v članek izkazati tožbene navedbe glede verjetnosti, da bo oseba obsojena v kazenskem postopku ter o tem, kdo so storilci kaznivih dejanj in kakšne so v večini primerov njihove socialne razmere. Sodišče je te dokazne predloge zavrnilo zato, ker želi z njimi tožnik izkazati vsebino in potek kazenskega postopka ter statistične podatke o obsojenosti oseb v kazenskih postopkih in njihovem socialnem statusu. Vsebina in potek kazenskega postopka namreč za odločitev v predmetni zadevi, v kateri se je presojalo, ali je tožnik upravičen do dodelitve brezplačne pravne pomoči za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper sodbo, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločitev prvostopenjskega sodišča, da se neporavnana denarna kazen nadomesti z zaporom, saj ni vložil predloga za takšen način izvršitve kazni, ni relevantna.

K točki I izreka:

10. Tožba ni utemeljena.

11. Iz listin upravnega spisa, konkretno sodbe Višjega sodišča v Kopru, št. II K 46512/2018 z dne 3. 3. 2022, izhaja, da je Okrožno sodišče v Kopru razsodilo, da se preostanek denarne kazni v višini 142 dnevnih zneskov, to je 1.420,00 EUR, ki je bila tožniku izrečena s sodbo tega sodišča št. I K 46512/2018 z dne 21. 1. 2019, izvrši tako, da se mu na podlagi prvega odstavka 87. člena KZ-1 spremeni v zaporno kazen v trajanju 71 dni zapora. Tožnik je zoper sodbo Okrožnega sodišča v Kopru vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Kopru s prej navedeno sodbo z dne 3. 3. 2022 zavrnilo kot neutemeljeno. V obrazložitvi svoje odločitve je zavrnilo tožnikovo navedbo, da naj bi sodišče prve stopnje prezrlo četrti odstavek 87. člena KZ-1, po katerem se lahko denarna kazen do 360 dnevnih zneskov izvrši tudi tako, da obsojenec v obdobju največ enega leta namesto plačila denarne kazni opravi delo v splošno korist brez nadomestila. Višje sodišče je pojasnilo, da sodišče o dopustnosti izvršitve kazni na načine, določene v 86. členu KZ-1, odloča na predlog obdolženca, vendar pa tožnik predloga, da bi se izrečena denarna kazen nadomestila z delom v splošno korist, ni vložil in zato prvostopenjsko sodišče o taki izvršitvi denarne kazni ni moglo, niti ni bilo dolžno odločati.

12. Sodišče ugotavlja, da je tožnik je v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči navajal, da bo zoper opisano sodbo Višjega sodišča v Kopru vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in to iz razlogov, navedenih v prvem odstavku 420. člena ZKP, saj da je pritožbeno sodišče prekršilo določila 86. in 87. člena KZ-1. Navedel je še, da je brez dohodkov in da zato prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožena stranka je tožnikovo prošnjo zavrnila, pri svoji odločitvi pa se oprla na določbo 24. člena ZBPP.

13. Prvi odstavek 24. člena ZBPP določa, da se pri presoji o dodelitvi brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Po tretjem odstavku te zakonske določbe se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

14. Opisano zakonsko ureditev je po mnenju sodišča v kazenskih zadevah treba razlagati skladno z 29. členom Ustave RS in zahtevami iz točke c) tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP), ki zagotavljajo pravico do poštenega sojenja, med drugim tudi prek pravice do obrambe. To pomeni, da je treba kot ključni okoliščini pri presoji utemeljenosti dodelitve brezplačne pravne pomoči uporabiti težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, v katerem se je znašel prosilec, kar pa ne pomeni, da je treba opisana načela o zagotavljanju pravice do poštenega postopka prek pravice do obrambe (in s tem do pravice do brezplačne pravne pomoči) širiti tudi na postopek z izrednimi pravnimi sredstvi. Vrhovno sodišče RS v sodbi št. X Ips 226/2014 izrecno govori o prvostopenjskem kazenskem postopku. V isti sodbi, enako kot tudi Ustavno sodišče v odločbi št. Up-729/03, U-I 187/04 dodaja, da se po stališčih ESČP ta vidik 6. člena EKČP nanaša tudi na pritožbene postopke, v katerih lahko pride do razveljavitve izpodbijanih sodb. ESČP je v zadevi Monnell in Morris proti Združenemu kraljestvu (na katero se v navedeni odločbi sklicuje tudi Ustavno sodišče RS), podrobneje opredeljuje merila, ki jih je treba upoštevati pri zagotavljanju pravice do brezplačne pravne pomoči v pritožbenem postopku, in med drugim poudarja, da interesa pravičnosti ni mogoče razumeti kot zahteve po samodejni zagotovitvi pravne pomoči, kadarkoli se želi obsojena oseba, čeprav z majhno objektivno verjetnostjo za uspeh, pritožiti, ko je že bila deležna poštenega sojenja na prvi stopnji. Po stališčih ESČP je sicer treba upoštevati celotno izpeljavo postopka v domačem pravnem redu in vlogo, ki jo ima v njem prizivno in kasacijsko sodišče, iz česar je mogoče sklepati, da v postopku s pravnimi sredstvi zagotovitev poštenega sojenja ni več vezana na skoraj absolutno potrebo po dodelitvi brezplačne pravne pomoči, ki je vezana izključno na težo dejanja in zagrožene kazni ter zahtevnost kazenskega postopka, kot to velja za postopek na prvi stopnji, temveč je mogoče v postopku s pravnimi sredstvi, ob ustreznem upoštevanju značilnosti tega postopka, pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči upoštevati tudi prosilčeve objektivne možnosti za uspeh v tem postopku.

15. Zahteva za varstvo zakonitosti v kazenskem postopku je izredno ter praviloma devolutivno in nesuspenzivno pravno sredstvo. Namen tega pravnega sredstva, s katerim je mogoče po pravnomočno končanem kazenskem postopku izpodbijati sodno odločbo, je poleg odprave kršitev zakona, ki so bile storjene s pravnomočno sodno odločbo ali s sodnim postopkom, ki je tekel pred to pravnomočno odločbo, zagotoviti enotno uporabo zakona v državi. Te značilnosti zahteve za varstvo zakonitosti, še posebno, ker se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek, za katerega tožnik ne navaja, da mu v njem ne bi bila zagotovljena pravica do obrambe tudi preko brezplačne pravne pomoči v smislu 29. člena Ustave in 6. člena EKČP, in njen pomen za enotno uporabo zakona v državi, ki ni vezan na konkreten kazenski postopek, po mnenju sodišča omogočajo upoštevanje tožnikove objektivne možnosti za uspeh in s tem razlago 24. člena ZBPP na temeljni, torej jezikovni ravni, kot se je uveljavila tudi v drugih (nekazenskih) zadevah (glej tudi sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 174/2017). Po tej razlagi zakonska ureditev organu za brezplačno pravno pomoč nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev brezplačno pravno pomoč zavrne.

16. Iz sodbe Višjega sodišča v Kopru izhaja, da je tožnik v pritožbenem postopku pred Višjim sodiščem v Kopru navajal enake razloge, kot so razlogi, s katerimi namerava utemeljiti zahtevo za varstvo zakonitosti (kar izhaja iz njegove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči), in sicer, da je pritožbeno sodišče prekršilo določila 86. in 87. člena KZ-1. To, da je tožnik že v pritožbi zoper odločitev prvostopenjskega kazenskega sodišča navajal enake razloge kot so razlogi, s katerimi namerava utemeljiti zahtevo za varstvo zakonitosti, je ugotovila tudi tožena stranka, tej ugotovitvi pa tožnik ne oporeka. Sodišče pritrjuje toženi stranki, da tožnik, ki namerava v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljati kršitev 86. in 87. člena KZ-1, nima verjetnih izgledov za uspeh v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Način izvršitve denarne kazni določa 87. člen KZ. Če se denarna kazen ne da niti prisilno izterjati, jo sodišče izvrši tako, da se za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določi en dan zapora, pri čemer zapor ne sme biti daljši od šestih mesecev (prvi odstavek 87. člena KZ-1); če pa plača samo del denarne kazni, se mu v zapor sorazmerno spremeni ostanek (drugi odstavek 87. člena KZ-1). Denarna kazen do 360 dnevnih zneskov se lahko izvrši tudi tako, da obsojenec v obdobju največ enega leta namesto plačila denarne kazni opravi delo v splošno korist brez nadomestila (tretji odstavek 87. člena KZ-1); pri tem pa se glede vprašanj, ki s tako določbo niso urejena, smiselno uporabljajo določbe osmega do trinajstega odstavka 86. člena KZ-1. Te določbe urejajo pogoje in način izvršitve kazni z delom v splošno korist. O dopustnosti take izvršitve kazni odloča sodišče na predlog obdolženca s sodbo, s katero izreče kazen zapora, ali na predlog obsojenca s posebnim sklepom. Pogoj, da lahko sodišče odloča o nadomestitvi denarne kazni z delom v splošno korist, je torej obsojenčev predlog za tak način izvršitve kazni. Brez predloga obsojenca sodišče o izvršitvi denarne kazni z delom v splošno koristi ne more in (kot navaja sodba Višjega sodišča v Kopru) niti ni dolžno odločati, pač pa neizterjano denarno kazen izvrši tako, da jo spremeni v kazen zapora. Tožnik ugotovitvi tožene stranke, da takega predloga ni podal, ne oporeka, tega tudi ne navaja niti v predlogu za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper odločitev pritožbenega sodišča niti ne navaja v tožbi in niti tega ni po svojem pooblaščencu navajal na glavni obravnavi. Sodišče se zato strinja s toženo stranko, da tožnik v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti nima verjetnih izgledov za uspeh, saj pri Okrožnem sodišču v Kopru ni vložil predloga za izvršitev denarne kazni z delom v splošno korist in zato o taki izvršitvi to sodišče tudi ni moglo odločati.

17. Tožnik meni, da je tožena stranka z opisanim stališčem prekoračila dana pooblastila, se spustila v vlogo, ki pripada Vrhovnemu sodišču RS in s tem presegla meje, ki jih za vsebinsko presojo zadeve določa ZBPP, vendar pa sodišče temu ne sledi. Tretji odstavek 24. člena ZBPP namreč organu, ki odloča o dodelitvi brezplačne pravne pomoči nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi vsebinski preizkus zadeve. Taka zakonska ureditev je tudi razumljiva, saj je eden od pogojev, da se dodeli brezplačna pravna pomoč, da je prošnja razumna in da ima prosilec v postopku, za katerega prosi za dodelitev te pomoči, verjetne izglede za uspeh. V danem primeru je tožena stranka vsebinski preizkus opravila na podlagi obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Kopru in tožnikove prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči, v kateri je pojasnil, iz katerih razlogov namerava vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper to sodbo. Tožena stranka je torej tožnikovo prošnjo za brezplačno pravno pomoč preučila zgolj na podlagi tistih razlogov, ki jih je tožnik navajal v svoji prošnji ter na podlagi tako navedenih razlogov ter ob upoštevanju sodbe Višjega sodišča v Kopru ocenila, da tožnik v postopku izrednega pravnega sredstva nima verjetnih izgledov za uspeh. Povedano drugače, tožena stranka, kot organ, ki odloča po pravilih upravnega postopka, je lahko o tožnikovi prošnji odločala le na podlagi argumentov, ki jih je ta navedel v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, to je zgolj na podlagi razlogov, do katerih se je višje sodišče že opredelilo in jih utemeljilo na določbah KZ-1. Tožena stranka ni opravila vsebinske presoje zadeve, kot je to v pristojnosti Vrhovnega sodišča RS, pač pa je v skladu s svojo pristojnostjo pojasnila logične in prepričljive razloge za stališče, zakaj tožnik z zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov, ki jih je navedel v svoji prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči, nima verjetnih izgledov za uspeh, s tem stališčem in razlogi zanj pa sodišče v celoti soglaša in se, da bi se izognilo ponavljanju, nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

18. Sodišče na podlagi vsega doslej navedenega zaključuje, da tožba ni utemeljena in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

19. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.