Jedro

Neresnična izjava o fizičnih osebah, ki imajo pomembno funkcijo v pravni osebi ali njenih organih, je hkrati podlaga za odškodninsko odgovornost v razmerju do fizične osebe (179. čl. OZ), pa tudi v razmerju do pravne osebe (183. čl. OZ). Gre torej za enega povzročitelja, ki je z enim škodnim dogodkom (izjavo) prizadel dva oškodovanca, ki imata posledično vsak svojo odškodninsko terjatev. Ko je naslovnik neresnične izjave zastopnik pravne osebe, je v trenutku, ko izve za neresnično izjavo in tistega, ki jo je zoper njega (kot zastopnika) naperil, s tem seznanjena tudi pravna oseba, ki jo zastopa. V istem trenutku začne teči subjektivni zastaralni rok za obe odškodninski terjatvi.

Dokazni predlog tožene stranke ne vključuje tudi dokaznega predloga tožeče stranke. Tožeča stranka je samostojna pravdna stranka, na kateri je dokazno breme za njene trditve, zato se ne more zanašati na dokazne predloge nasprotne stranke, ki so v njeni dispoziciji in bi jih lahko podala tudi sama.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 2.500.000,00 SIT, skupaj z zamudno in stroškovno posledico, tožeči stranki pa je naložilo, naj tožencu povrne 1.361,10 EUR njegovih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kot je pojasnilo, tožeči stranki ni uspelo dokazati neresničnosti toženčevih izjav, kot tudi ne, da je bila slednjemu neresničnost izjav znana oziroma da mu ni mogla ostati neznana. Poleg tega je sledilo ugovoru zastaranja, saj je ugotovilo, da je tožeča stranka za toženčevo izjavo in toženca izvedela več kot tri leta pred vložitvijo tožbe.

(2) Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP) ter zaradi kršitve ustavnih pravic pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, sicer pa naj jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške. Sodišču prve stopnje očita, da o posameznih odločilnih dejstvih ni podalo razlogov (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Pri zastaranju ni presojalo, ali je tožeča stranka tožbo pravočasno vložila kot pravna oseba, pač pa le, ali bi to v svojem imenu storil njen zakoniti zastopnik. Razlogov nadalje ni o tem, kako sodišče vrednoti toženčeve očitke zoper zakonitega zastopnika tožeče stranke, niti o zatrjevanem dobrem imenu in časti tožeče stranke. Ker ocena sodišča, da je tožeča stranka za sporno izjavo izvedela vsaj do 30. 11. 2002, nasprotuje izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke, je protispisna (15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Nadaljnji očitek se nanaša na materialno procesno vodstvo (285. čl. ZPP), ki da ga je sodišče zanemarilo. Pritožnica je zato nad izdanim sklepom (pravilno: sodbo) presenečena, „saj je sodišče izvajalo dokazni postopek (in to brez, da bi predhodno pravdnim strankam na primeren način pojasnilo na kakšen način), ki ni skladen z izrekom pravne posledice“. Neustavno in nezakonito se ji zdi navajanje sodišča, da tožeča stranka ni podala izjave o toženčevem poznavanju neresničnosti svojih izjav, saj bi jo moralo pozvati, da dopolni svoje dejansko gradivo. Ker tega ni storilo, je ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (340. čl. ZPP), kar je posledično vodilo v zmotno uporabo materialnega prava (341. čl. ZPP). Posebej še opozarja, da sodišče ni uporabilo oziroma obrazložilo nobene od določb materialnega prava, na katere se je sklicevala tožeča stranka, ki zato ne ve, kaj sploh predstavlja pravno podlago sodbe. V omenjenih kršitvah vidi pritožba tudi kršitve določb Ustave Republike Slovenije (Ur. I. RS/I, št. 33/1991, s spremembami; od tu URS), in sicer pravice do enakega varstva pravic in iz nje izvirajoče pravice do izjave (22. čl. URS) ter pravice do pravnega sredstva (25. čl. URS), pri tem pa se sklicuje na nekatere odločbe Ustavnega sodišča RS in Evropskega sodišča. Meni, da sodišče tožeči stranki ni naznanilo pravne in dejanske plati spornega razmerja, niti tega, s kakšno kvaliteto procesnega gradiva razpolaga. Sklepno navaja, da sodišče ni ne formalno ne vsebinsko pojasnilo, zakaj je zavrnilo relevantne dokazne predloge; zadovoljilo se je že z navedbo, da naj bi bila dejstva, na katera se sklicuje tožena stranka, v zadostni meri razvidna iz že izvedenih dokazov.

(3) Toženec na pritožbo ni odgovoril. (4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Neresnična izjava o fizičnih osebah, ki imajo pomembno funkcijo v pravni osebi ali njenih organih, je hkrati podlaga za odškodninsko odgovornost v razmerju do fizične osebe (179. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; od tu OZ), pa tudi v razmerju do pravne osebe (183. čl. OZ). Gre torej za enega povzročitelja, ki je z enim škodnim dogodkom (izjavo) prizadel dva oškodovanca, ki imata posledično vsak svojo odškodninsko terjatev. Subjektivna zastaralna roka teh terjatev tečeta ločeno, kar pa še ne pomeni, da njun začetek in konec ne moreta sovpadati. Temu bo tako predvsem takrat, ko je seznanitev enega od oškodovancev (fizične osebe) s škodo ter s povzročiteljem škode (352. čl. OZ) neločljivo povezana z enako seznanitvijo drugega oškodovanca (pravne osebe). Upoštevajoč naravo pravne osebe, bo šlo za tak primer vselej, ko bo neresnična izjava naperjena zoper zastopnika pravne osebe. Ta namreč za pravno osebo – umetno tvorbo, ki v zunanjem svetu nastopa prek fizičnih oseb – izjavlja voljo in sprejema izjave. Še drugače: ko je naslovnik neresnične izjave zastopnik pravne osebe, je v trenutku, ko izve za neresnično izjavo in tistega, ki jo je zoper njega (kot zastopnika) naperil, s tem seznanjena tudi pravna oseba, ki jo zastopa. V istem trenutku začne teči subjektivni zastaralni rok za obe odškodninski terjatvi. Sodišče prve stopnje je tako ravnalo pravilno, ko je zaradi presoje ugovora zastaranja ugotavljalo, kdaj je za relevantne okoliščine izvedel zastopnik tožeče stranke (in s tem tožeča stranka).

(6) Ker se je izkazalo, da je tožeča stranka (preko svojega zastopnika) za izjavo ter toženca izvedela več kot tri leta pred vložitvijo odškodninske tožbe, je že toženčev ugovor zastaranja narekoval zavrnitev tožbenega zahtevka (1. odst. 352. čl. in 335. čl. OZ). Omenjeno pravno posledico je sodišče prve stopnje obrazložilo zadostno in sistematično, zato pritožbena izvajanja o nepreverljivosti sodbe niso utemeljena. Pritožnica tudi napačno razume protispisnost (15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), ki ni podana zgolj zato, ker izpovedba zastopnika tožeče stranke, povzeta v obrazložitvi, ni enaka ugotovljenemu dejanskemu stanju. Tovrsten očitek le pavšalno napada dokazno oceno, a je ne uspe izpodbiti. Pri tem se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na jasne, življenjske in logične razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje (5.-7. str. obrazložitve izpodbijane sodbe).

(7) Čeprav že doslej navedeni razlogi utemeljujejo zavrnitev tožbenega zahtevka, je sodišče prve stopnje svojo odločitev podprlo z dodatnimi razlogi. Da bi tožeča stranka izkazala temelj svoje terjatve, bi namreč morala dokazati tako neresničnost toženčevih trditev, kot tudi, da mu je bila ta neresničnost znana oziroma mu ni mogla ostati neznana. Pritožnica sodišču nerazumljivo očita vrsto kršitev v zvezi z materialnim procesnim vodstvom (285. čl. ZPP), saj naj bi zahtevek zavrnilo zaradi nezadostne trditvene podlage tožeče stranke. Takšne napake bi lahko utemeljevale kršitev določb pravdnega postopka – bodisi relativno (1. odst. 339. člena ZPP) bodisi absolutno (8. točka 2. odst. 339. člena ZPP), kar pa se v konkretnem primeru ni izkazalo. Sodišče prve stopnje zahtevka ni zavrnilo zaradi morebitnih pomanjkljivih trditev, pač pa (poleg zastaranja) zato, ker tožeča stranka ni zmogla svojega dokaznega bremena (215. čl. ZPP). Povedano povsem jasno izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe (zadnji stavek 3. odst. na 4. str. in 1. odst. na 5. str.). Tožeča stranka se je glede toženčevega vedenja za neresničnost izjav sklicevala na izpovedbo M., ki jo je ta podala v drugi zadevi (P 2582/2004-III; priloga C 1). Ker kaj takšnega iz omenjene izpovedbe resnično ne izhaja, tudi ni jasno, o čem bi moralo sodišče zastopnika tožeče stranke še izprašati. Tega nenazadnje niti pritožba ne pojasni. Povsem nesprejemljivo pa je stališče, da bi moralo sodišče mimo dokaznih predlogov spraševati priče o tem, ali je tožencu neresničnost izjav bila znana. Tožeča stranka ni pojasnila, katera od prič bi o tem znala izpovedati in zakaj. Upoštevati je treba tudi dolžnost strank, da skrbno navedejo vsa dejstva in dokaze (Sodba VS RS, opr. št. II Ips 487/95, z dne 14. 9. 1995). Drugačno tolmačenje opisanega položaja bi lahko aktivnosti sodišča v pravdi približalo odvetniškim, kar je v nasprotju z ustavnim načelom o nepristranosti sojenja (23. člen URS). V konkretnem primeru končno ni bilo okoliščin, ki bi tožečo stranko v zvezi s tu obravnavanim dokaznim (ne)uspehom lahko zavedlo, posebej še, ker jo zastopa odvetnik specialist za področje civilnega prava.

(8) Pritožbene navedbe, da tožeča stranka iz sodbe ne more razbrati njene pravne podlage, je označiti kot sprenevedanje. Sodišče prve stopnje je spor presojalo z vidika tistih določb, na katere sta se sklicevali stranki, saj za uporabo kakšne druge pravne podlage ni bilo osnove. Posebej je obrazložilo in povzelo vsebino določb 177. čl., 183. čl. ter 352. čl. OZ, zato ne moti, da je številko člena OZ izrecno navedlo le pri prvi izmed navedenih določb. O kakršnemkoli presenečenju za tožečo stranko, ki jo zastopa odvetnik specialist za civilno pravo, tako ne more (ne bi smelo) biti govora. Ne glede na to, da tožeča stranka ugotovljenega dejanskega stanja ni uspela izpodbiti (glej zgoraj, tč. 6), je na tem mestu treba ovreči še pritožbena izvajanja, ki zmotno uporabo materialnega prava (341. čl. ZPP) vidijo kot logično posledico zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. čl. ZPP). Takšno razumevanje omenjenih pritožbenih razlogov je napačno.

(9) Tako ustavne in konvencijske pravice, na katere v nadaljevanju opozarja pritožba, kot njihovo uresničevanje, docela urejajo določbe ZPP. Ker jih sodišče ni kršilo, tudi ni poseglo v ustavne pravice tožeče stranke. Pritožba v tem delu svoja stališča predstavlja skoraj povsem abstraktno. Edini konkretni očitek, na katerega še ni bilo odgovorjeno, prav tako ni utemeljen, saj se nanaša le na zavrnitev toženčevih dokaznih predlogov. Dokazni predlog tožene stranke ne vključuje tudi dokaznega predloga tožeče stranke. Tožeča stranka je samostojna pravdna stranka, na kateri je dokazno breme za njene trditve (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 923/2006 z dne 4.10.2007), zato se ne more zanašati na dokazne predloge nasprotne stranke, ki so v njeni dispoziciji in bi jih lahko podala tudi sama.

(10) Ob odsotnosti drugih pritožbenih razlogov je pritožbeno sodišče opravilo še uradni preizkus, ki je pokazal, da je sodišče prve stopnje materialno pravo uporabilo pravilno, zagrešilo pa tudi ni kakšne od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP. Ker v pritožbi uveljavljani niti uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi (353. čl. ZPP).

(11) Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Po določbi 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP nosi stroške pritožbenega postopka tožeča stranka sama, saj s pritožbo ni uspela.