Jedro

Pri tožnici (invalidki III. kategorije) ni mogoče ugotoviti poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo drugačno oceno invalidnosti, saj pri tožnici ni podana popolna trajna dela nezmožnost ali potreba po časovni razbremenitvi pri delu. Zato primarni zahtevek na razvrstitev tožnice v II. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na tem pravnem temelju in podredni zahtevek na razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti z dodatnimi omejitvami pri delu in časovno razbremenitvijo, nista utemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica trpi sama svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 23. 8. 2012 in št. ... z dne 12. 7. 2011, razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine od 1. 12. 2010 dalje oz. podrejeno odpravo istih odločb, razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na drugo delovno mesto s časovno razbremenitvijo (I. točka izreka). Hkrati je izreklo, da trpi tožnica sama svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo je tožnica po pooblaščenem odvetniku vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Ne strinja se z razlogovanjem v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, češ da naj ne bi nič pridobila, četudi bi uspela s primarnim ali podrednim tožbenim zahtevkom, ker se je 30. 9. 2013 starostno upokojila, pravico do invalidske pokojnine iz naslova II. kategorije pa ne bi mogla niti realizirati, ker je izplačevanje vezano na odjavo iz zavarovanja, ki za nazaj ni mogoče. Zmoten naj bi bil zaključek sodišča, da bi bilo mogoče pravico priznati le pod pogojem prenehanja zavarovanja, saj se ta pridobi z dnem nastanka invalidnosti, pri čemer se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 138/2009. Če bi bilo primarnemu tožbenemu zahtevku ugodeno, bi morala tožena stranka odločiti o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine in enako tudi v primeru podrednega, ob razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti.

Nadalje poudarja, da je bila zahteva za sodno varstvo pravic vložena, ker je tožena stranka v nasprotju z dejanskim stanjem, ki ga je ugotovila posebna zdravniška komisija Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa zavrnila pravice, ki jih je pravočasno zahtevala. Da se je po vložitvi tožbe starostno upokojila ne more biti razlog, da sodišče ne bi preverilo, ali bi ji v času, za katerega zahteva sodno varstvo, te pravice tudi šle. Zaključek sodišča, da je s starostno upokojitvijo prenehal pravni interes za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, pomeni nepravilno uporabo materialnega prava. V nasprotju z ustavo je zavrnilo pravico do sodnega varstva. S tem, ko je zadevo sprejelo v obravnavo, ne da bi jo zavrglo, je hkrati povzročilo pravdne stroške. Sodna odločba je zato arbitrarna in v nasprotju z namenom pravice do sodnega varstva, hkrati pa ne dosega standarda obrazložene sodbe glede na obrazložitev v 8. točki. S tem naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih oz. so ti nejasni. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve primarnemu ali podrejenemu zahtevku oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz drugega odst. 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 in 45/2008, v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti zatrjevane kršitve iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Izpodbijana zavrnilna sodba namreč nima pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti.

V obravnavani zadevi gre za spor zaradi novih pravic iz invalidskega zavarovanja, na podlagi zahteve, vložene pri toženem zavodu 1. 3. 2011. Za pritožbeno rešitev zadeve je zato odločilnega pomena bistveno pravilna ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da pri tožnici po 2. 6. 2010, ko je bila z odločbo št. ..., od 27. 5. 2010 dalje razvrščena v III. kategorijo invalidnosti s pravico do premestitve na delovno mesto, pri katerem lahko ročno premešča bremena do 8 kilogramov, ni prišlo do bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja.

Z izpodbijano sodbo sta zato primarni kot tudi podredni tožbeni zahtevek za priznanje novih pravic na temelju preostale delovne zmožnosti zakonito zavrnjena iz vsebinskih razlogov. Zavrnilni upravni odločbi sta namreč izdani na podlagi skladnih mnenj invalidske komisije I. in II. stopnje z dne 2. 6. 2011 oz. 21. 8. 2012. Oba izvedenska organa tožene stranke, v katerih so glede na prevladujoče zdravstvene spremembe, torej vodilne diagnoze za oceno invalidnosti, sodelovali specialist ortoped, psihiater ter specialist medicine dela, prometa in športa, sta namreč skladno ocenila, da je pri tožnici zaradi bolečin v križu z išiasom in zmerne depresivne epizode, od 27. 5. 2010 in še nadalje zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker je s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njene invalidnosti, zmožna opravljati drugo delo v svojem poklicu oz. delo na drugem delovnem mestu z omejitvijo dvigovanja bremen nad 8 kilogramov, kot npr. „strežnica z omejitvami“. Obe invalidski komisiji sta takšno mnenje podali na podlagi razpoložljive listinske medicinske dokumentacije in izvida osebnega pregleda na IK I ter svoji oceni tudi ustrezno strokovno medicinsko utemeljili. Iz obrazložitve IK II tako izhaja, da se tožnica sicer že dalj časa zdravi pri ortopedu zaradi bolečin v vratnem in ledvenem delu hrbtenice in stanja po operaciji hernije disci L4-L5 leta 2009. Čeprav v zadnjih izvidih ortoped in nevrolog ugotavljata manjše funkcionalne in nevrološke izpade ocenjuje, da te narekujejo le že priznano razbremenitev pri delu. Na podlagi izvidov specialistov in opisa funkcijskega statusa ter opisa del in nalog, ki jih tožnica opravlja po nastanku invalidnosti zaključuje, da pri njej ni mogoče ugotoviti tolikšnega poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo drugačno oceno invalidnosti, kot je bila podana v letu 2010, saj iz listinske medicinske dokumentacije ne izhaja, da bi bila podana popolna trajna dela nezmožnost ali potreba po časovni razbremenitvi pri delu.

Na podlagi takšne ocene, ki jo novejše izvedensko mnenje IK II iz poznejšega, pravnomočno zaključenega predsodnega postopka le še dodatno potrjuje, je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča mogoče zaključiti le, da sta izpodbijana zavrnilna upravna akta pravilna in zakonita. Torej je z izpodbijano sodbo tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih upravnih aktov utemeljeno zavrnjen in posledično primarno vtoževana razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na tem pravnem temelju oz. podredni na razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti z dodatnimi omejitvami pri delu in časovno razbremenitvijo.

Po 163. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1) namreč na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja določeno stanje invalidnosti, če pa nastanejo v invalidnosti spremembe, pravica preneha ali se spremeni s prvim dnem naslednjega meseca po nastanku spremembe. Vendar pa navedena ureditev sama po sebi ne pomeni, da je pravice na podlagi preostale delovne zmožnosti mogoče realizirati za nazaj, kot zmotno meni pritožnica. Ker se o pravicah iz obveznega invalidskega zavarovanja odloča s posamičnimi upravnimi akti na podlagi Zakona o splošnem upravnem postopku, je morebitno poslabšanje zdravstvenega stanja in ugotovljeno drugačno kategorijo invalidnosti oz. dodatne omejitve pri delu, vključno s časovno razbremenitvijo, mogoče realizirati šele, ko postane upravna odločba v upravnem postopku dokončna. Torej je v zvezi z uresničevanjem morebitnih novih pravic iz invalidskega zavarovanja potrebno upoštevati tudi 262. člen ZPIZ-1, ki ureja izvršljivost upravnih odločb in v drugem odstavku izrecno določa, da se odločba, s katero so priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije izvrši, ko postane dokončna v upravnem postopku. V kolikor je ob presoji posamičnih upravnih aktov, nova pravica iz invalidskega zavarovanja na podlagi preostale delovne zmožnosti priznana šele v sodnem postopku, jo je mogoče realizirati, ko postane pravnomočna sodna odločba.

Glede na prej navedeno je torej povsem zmotno materialnopravno naziranje pritožnice, da bi v primeru morebitne ugoditvene sodbe o primarnem ali podrednem tožbenem zahtevku lahko realizirala novo priznano pravico, četudi bi bila zmanjšana ali omejena delovna zmožnost v smislu II. ali III. kategorije invalidnosti ugotovljena z datumom pred prenehanjem zavarovanja zaradi starostne upokojitve.

Vse ostale navedbe tožnice za pritožbeno rešitev zadeve niso odločilne. Mnenje Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa z dne 3. 4. 2012, ki je že po naravi preliminarne narave in invalidnosti v smislu bistvenega poslabšanja zdravstvenega stanja sploh ne ocenjuje, temveč po vsebini začasno delazmožnost tožnice, ne pogojuje drugačne odločitve od izpodbijane. Enako velja za pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da naj bi zaradi starostne upokojitve tožnice ugotovilo prenehanje pravnega interesa za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja. Kaj takega iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja. Ravno nasprotno. Pritožnica prihaja sama s seboj v nasprotje, ko navaja, da je zadeva sprejeta v vsebinsko obravnavanje, pri tem pa hkrati zatrjuje, da ni bilo meritorno odločano.

Res je sicer, da prvostopenjsko sodišče ni dokazno ocenilo mnenj IK I in IK II, vendar pa ta pomanjkljivost sama po sebi ne vpliva na pravilnost zavrnilnega izreka sodbe. Pritožbeno sodišče je namreč v skladu s 3. alineo 358. člena ZPP samo dokazno ocenilo izvedenski mnenji IK I in IK II iz predsodnega upravnega postopka, saj sta stranki imeli možnost obravnavanja teh dokaznih listin že v postopku pred sodiščem prve stopnje. S takšnim postopanjem je preprečeno, da bi tožnici nastajali nadaljnji stroški tega sodno socialnega spora in s tem neutemeljeni očitki, češ da jih povzroča sodišče. S to dodatno obrazložitvijo je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in ob uporabi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje vključno s stroškovnim izrekom.

Zaradi neuspele pritožbe je bilo potrebno v skladu s 154. členom ZPP hkrati odločiti, da trpi tožnica sama priglašene stroške postopka za delo pooblaščenega odvetnika.