Jedro

Tožnica je ob razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni z 23. 11. 2012, dopolnila 60 let starosti, zato bi ji bilo mogoče priznati pravico do invalidske pokojnine le, če bi bil izpolnjen še pogoj gostote pokojninske dobe (torej, če bi od njenega 20 leta starosti do dneva nastanka invalidnosti v letu 2012 dopolnila najmanj 13 let in 4 mesece pokojninske dobe). Ta pogoj v tožničinem primeru ni izpolnjen, zato njen tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je stroškovno zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 21. 6. 2013 in prvostopenjske odločbe iste opr. št. z dne 14. 5. 2013 ter posledično priznanje, odmero in izplačilo invalidske pokojnine. Presodilo je, da sta izpodbijana zavrnilna posamična upravna akta pravilna in zakonita.

Zoper cit. sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je prvostopenjsko sodišče 67. člen (verjetno mišljeno 68. člena) ZPIZ-1 razlagalo napačno, ko je leta, ki jih je dosegla med opravljanjem dela, štelo v polovičnem času. Ni upoštevalo, da je delala celih 20 in ne le 10 let, iz zdravstvenih razlogov sicer polovični delovni čas, kar naj bi bilo razvidno tudi iz delovno knjižice. Vztraja na stališču, da bi bilo potrebno upoštevati tudi dejstvo, da je mati treh otrok, rojenih 1969, 1971 in 1973 ter starostno dobo (verjetno mišljeno: mejo) znižati za kar 26 mesecev.

Poudarja še, da je brez kakršnegakoli prihodka, zato jo je sodba o zavrnitvi pravice do invalidske pokojnine presenetila. Sodišču predlaga, da upošteva tudi Ustavo RS, po kateri imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti, vključno s pravico do pokojnine. Ni pravično, da se zakoni uporabljajo restriktivno oz. na način, da se socialna varnost zagotavlja zelo majhnemu krogu ljudi, še zlasti glede na to, da je Slovenija proklamirana kot pravna država. Razlaga ZPIZ-1, kot jo je uporabilo sodišče prve stopnje, nasprotuje ustavnemu načelu socialne države.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, izdane ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, zato je na pritožbene navedbe potrebno dodati le še naslednje.

V sporni zadevi zaradi pravice do invalidske pokojnine, je pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve podana izključno v 2. alineji 68. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1). Po navedeni določbi je pravico do invalidske pokojnine mogoče priznati le pod pogojem, če zavarovanec ob nastanku invalidnosti, kadar je nje vzrok poškodba izven dela ali bolezen, dopolni pokojninsko dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenega 20 leta starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna leta. Citirana določba ZPIZ-1 je jasna in prisilno pravne narave. Pravilno jo je mogoče uporabiti že ob jezikovni razlagi. Povsem jasne zakonske določbe ni mogoče interpretirati drugače, kot je v njej zapisano. Navedeno določilo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo, enako kot pred njim že tožena stranka v predsodnem postopku.

V obravnavanem primeru, ko je tožnica, roj 31. 5. 1952 ob razvrstitvi v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni z 23. 11. 2012, dopolnila 60 let starosti, bi ji bilo mogoče pravico do invalidske pokojnine priznati le, če bi bil izpolnjen še tako imenovani pogoj gostote pokojninske dobe. Torej če bi od njenega 20 leta starosti, do dneva nastanka invalidnosti v letu 2012, dopolnila najmanj 13 let in 4 mesece pokojninske dobe. Takšno dejansko stanje pa v konkretnem primeru ni podano. Ob bistveno pravilni dejanski ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da ima dopolnjenih le 10 let, 9 mesecev in 4 dni pokojninske dobe, saj se v skladu s 3. odst. 188. člena ZPIZ-1 obdobje, prebito v delovnem razmerju s krajšim delovnim časom od polnega, preračuna na polni delovni čas, zakonski dejanski stan iz 68. člena ZPIZ-1 ni izpolnjen. Navedeno seveda pomeni, da je ob presoji izpodbijanih zavrnilnih posamičnih upravnih aktov iz predsodnega postopka, sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na njihovo odpravo ter priznanje pravice do invalidske pokojnine, utemeljeno zavrnilo.

Pritožničino drugačno materialnopravno naziranje, in sicer v smeri, da naj bi sodišče prve stopnje ZPIZ-1 uporabilo restriktivno, je zmotno. Zmotno je nadalje tudi njeno stališče, da bi bilo v konkretnem primeru potrebno znižati starostno dobo za 26 mesecev za 3 rojene otroke. Znižanje starostne meje za vsakega rojenega ali posvojenega otroka, če je bilo njegovo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, je sicer dopustno v skladu s 37. členom ZPIZ-1, vendar je to mogoče le pri uveljavljanju pravice do starostne, ne pa invalidske pokojnine.

Nenazadnje iz celotnega upravnega spisa ne izhaja niti, da bi tožnica na podlagi 189. člena ZPIZ-1 uveljavila zavarovalno dobo za čas zunaj delovnega razmerja, zaradi skrbi v prvem letu otrokove starosti. Navedeni čas se namreč lahko šteje v zavarovalno in s tem v pokojninsko dobo materi ali očetu, če je bilo otrokovo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Zavarovalne in s tem pokojninske dobe na navedenem pravnem temelju pa seveda ni mogoče uspešno uveljavljati v obravnavanem pritožbenem sodnem postopku, v kolikor pred tem ni bila uveljavljena pri pristojnem nosilcu zavarovanja, torej v predsodnem upravnem postopku pri toženi stranki.

Zaradi obrazloženega, ko je izpodbijana zavrnilna sodba pravilna in zakonita, tako da z njo ni prišlo niti ni moglo priti do kršitve načela pravne in socialne države iz Ustave Republike Slovenije, ostale pritožbene navedbe pa tudi niso pravno relevantne, je bilo potrebno pritožbo ob uporabi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.