Jedro

Določbo 83. člena OZ je mogoče uporabiti samo za razlago nejasnih določil, ki jih je pripravila ena pogodbena stranka. V kolikor gre za nejasna pogodbena določila, in sicer vprašanje kakšna hiša je bila naročena, je potrebno uporabiti 82. člen OZ.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo plačilo zneska 24.471,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 12. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). V II. točki izreka je toženi stranki naložilo plačilo stroškov tožeče stranke v znesku 1.492,69 EUR.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z veljavno zakonodajo in sodno prakso. Sodišče je zmotno uporabilo 83. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki se ne uporablja za primere, ko se stranki o vsebini pogodbenih določil pogajata. Toženka je za tožečo stranko (v nadaljevanju tožnika) pripravila več ponudb, zato ni izpolnjen osnovni pogoj za uporabo 83. člena OZ. Pravna podlaga obligacijskega razmerja je Pogodba za dobavo in montažo individualne hiše v izvedbi s pasivno tehnologijo št. 17/2020 (v nadaljevanju Pogodba) s kalkulacijo oz. ponudbo vzorec 4. V ponudbi je jasno zapisano, da je predmet ponudbe hiša po individualnem načrtu s pasivno žiher steno. Prav tako je izvedenec A. B. večkrat izpostavil, da bi tožnika že v času „risanja hiše“ morala slediti načelom pasivne hiše in da tem načelom že v času priprave načrtov ni bilo zadoščeno. Sodišče prve stopnje pa je upoštevalo zgolj en stavek izvedenca „glede na projekt on o pasivni hiši oz. tehnologiji v pogodbi sploh ne bi govoril, saj je to zavajanje strank", pri čemer je besedilo izvzeto iz konteksta ter povsem napačno razumljeno. Prav tako je izvedenec zaključil, da je stanovanjska hiša v celoti skladna s pogodbo, medtem ko s PGD dokumentacijo ni, ker garaža, ki je zgrajena kot sestavni del hiše ni predmet PGD dokumentacije. Že z izdelano projektno PGD dokumentacijo in kasneje sprejeto odločitvijo, da bo k stanovanjski hiši dodana garaža ni mogoče govoriti o gradnji pasivne hiše, kar je izvedenec jasno povedal, s tem pa hiša ni nič manj vredna. Ker se tožnika z izvedencem B. nista strinjala je sodišče v postopek pritegnilo novega izvedenca kateremu pa je postavilo povsem drugačna vprašanja in vprašanja tožencev izvedencu ni posredovalo ter je prejudiciralo celotno zadevo, saj je izhajalo iz dejstva, da je predmet obligacije med pravdnima stranka pasivna hiša. Izvedenec mag. B. B. pa je vo izdelanem mnenju pojasnil, da iz PGD dokumentacije, ki je sestavni del gradbenega dovoljenja izhaja, da je bil predmetni objekt projektiran, da se dosega standard energetske učinkovitosti B2, ki predstavlja nizko energetski objekt, za pasivno hišo pa mora objekt dosegati standard energetske učinkovitosti A1 oz. A2. Sodišče pa je svojo odločitev oprlo na subjektivno navedbo tožnikov, kljub temu, da že načrti za hiše in gradbeno dovoljenje niso predvidevali pasivne hiše. Prav tako se sodišče prve stopnje do pripomb toženke v zvezi z ocenjeno tržno vrednostjo ni opredelilo, ampak je zgolj zapisalo, da je znesek manjvrednosti objekta 16.099,10 EUR. Zgolj dejstvo, da tožnika nimata pasivne hiše tako ne more predstavljati skrite napake, za katero bi naj toženka vedela. S tem pa sta tožnika zamudila rok, ki ga zakon določa za grajanja kakršnihkoli vrst napak. Prav tako je sodišče v nasprotju z listinami in prilogami v sodnem spisu priznalo tožnikoma zahtevek iz naslova pogodbene kazni, saj sta tožnika naročila postavitev stanovanjske hiše brez izvedbe tretje gradbene faze in kitanja, brez tretje gradbene faze in kitanja pa testa zrakotesnosti ni mogoče narediti. Toženka je tožnika pozvala k prevzemu del takrat, ko je vsa dela, ki so bila dogovorjena opravila, vendar tožnika del nista želela prevzeti. Vsa dela je toženka opravila znotraj dogovorjenega 60-dnevnega roka, zato iz naslova pogodbene kazni tožnikoma ne dolguje ničesar. Po poteku 60-dnevnega roka je bil izveden zgolj test zrakotesnosti, ki pa pred dokončanjem tretje gradbene faze in kitanja ni mogoč. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne oz. razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V odgovoru na pritožbo se tožnika zavzemata za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodba nima ustreznih razlogov, da bi se jo lahko preizkusilo, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, prav tako je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnika kot naročnika in toženka kot izvajalka sta sklenila Pogodbo za dobavo in montažo individualne hiše v izvedbi s pasivno tehnologijo št. 17/2012 (v nadaljevanju Pogodba) z dne 15. 12. 2012, kateri sestavni del je tudi ponudba za montažno žiher hišo (pasivna stena, št. kalkulacije vzorec 4). Med strankama je sporno ali je Pogodba nalagala toženki izgradnjo pasivne hiše. Za ugotavljanje tega dejstva je sodišče prve stopnje v postopek pritegnilo izvedenca gradbene stroke A. B., zaslišalo pravdne stranke in priče. Izvedenec je glede vprašanja ali je bila dogovorjena in izgrajena pasivna hiša izdelal izvedensko mnenje z dne 29. 9. 2017 na 18-ih straneh, katerega je potem še dopolnil ustno na zaslišanju in v dopolnilnem mnenju z dne 22. 8. 2018. Sodišče prve stopnje je glede ugotovitev izvedenca zapisalo zgolj en stavek, da je izvedenec izpovedal, da glede na projekt on o pasivni hiši oz. tehnologiji v pogodbi sploh ne bi govoril, saj je to zavajanje strank. Sodišče prve stopnje se do mnenja izvedenca mag. B. B., glede vprašanja pasivne hiše sploh ni opredelilo, povzelo je le njegov zaključek glede manjvrednosti hiše, ker ne ustreza standardom pasivne hiše. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi glede na razhajanje strank glede vprašanja ali je bila zgrajena montažna pasivna hiša uporabilo določbo 83. člena OZ in svojo odločitev oprlo na izpovedbi tožnika in priče D. M., ki je izpovedal, da je bil v začetku zraven na gradbišču in da je bila dogovorjena izgradnja pasivne hiše, saj je bil prisoten pri temeljni plošči, ki se je temu primerno tudi pripravljala. Sicer pa toženka gradi zgolj pasivne hiše ali pa nizko energijske hiše. Nadalje je priča D. J., ki je prišel pomagat na nepremičnino povedal, da so mu delavci potrdili, da pripravljajo temeljno ploščo, ki je osnova za pasivno hišo. Na podlagi slednjega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila med strankami dogovorjena dobava stanovanjske hiše po sistemu pasivne hiše. 7. Dokazna ocena sodišča mora biti v skladu z 8. členom ZPP, vsebovati mora presojo vsakega dokaza posebej, torej jasno oceno posameznega dokaza z jasno navedbo zakaj mu sodišče verjame in sledi, ki mora biti preverljivo obrazložena, nato primerjavo posameznih dokazov med seboj, nazadnje pa še končno oceno, ki upošteva uspeh celotnega postopka.1 Sodišče druge stopnje zaključuje, da sodišče prve stopnje ni napravilo dokazne ocene v postopek pritegnjenih izvedencev. Sodišče prve stopnje dokaza z izvedencem sploh ni ocenjevalo, prav tako se ni opredelilo do številnih dokazov tožencev in tožnikov, in sicer do projektne gradbene dokumentacije, ki je bila pripravljena s strani tožnikov, prav tako se ni opredelilo do same Pogodbe in ponudbe, ki je bila podlaga za sklenitev Pogodbe. Sodišče prve stopnje je zgolj na podlagi zaslišanja tožnikov in priče M. in J., ki pri sklepanju pogodbe nista bila prisotna zaključilo, da je v predmetnem postopku med pravdnima strankama bila dogovorjena izgradnja pasivne hiše. Zaključek o dokazanosti dejstva, da je med strankami bila dogovorjena izgradnja pasivne hiše je tako v celoti oprlo zgolj na izpovedbo tožnikov in dveh prič, do ostalih dokazov se konkretno ni opredelilo. Takšna dokazna ocena pa je pomanjkljiva in površna do te mere, da predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.2

8. Sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je v predmetnem postopku svojo odločitev oprlo na 83. člen OZ.3 Določbo 83. člena OZ je mogoče uporabiti samo za razlago nejasnih določil, ki jih je pripravila ena pogodbena stranka. Tako morata biti za njeno uporabo izpolnjeni dve predpostavki, da gre za nejasno določilo in da je pogodbo pripravila in predlagala ena pogodbena stranka, torej kadar se stranki o vsebini pogodbenih določil nista pogajali oz. usklajevali temveč sta pogodbo sklenili s tako vsebino kot ga je pripravila in predlagala ena od njiju. V predmetni zadevi pa ne gre za takšno situacijo. Stranki sta se namreč pred sklenitvijo pogodbe pogajali in v ta namen tudi predložile več ponudb na podlagi katerih je potem prišlo do sklenitve pogodbe. V kolikor gre za nejasna pogodbena določila, in sicer vprašanje kakšna hiša je bila naročena, je potrebno uporabiti 82. člen OZ.4 Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje izhajati iz namena, ki sta ga stranki zasledovali pri sklepanju Pogodbe, pri tem pa upoštevati, da je pred sklenitvijo Pogodbe bilo potrebno izdelati načrt, glede katerega pa je izvedenec že pojasnil, da iz njega izgradnja pasivne hiše ne izhaja, njegova priprava pa je bila v domeni tožnikov. Pri tem subjektivno dojemanje strank ne igra odločilne vloge, kot sporne določbe je namreč treba razumeti le tiste, ki glede na besedilo oz. kontekst v katerem so oblikovane objektivno vzeto dopuščajo več različnih razlag.5 V kolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da jezikovna razlaga v predmetni zadevi ni mogoča oz. da dopušča več možnih pomenov bo potrebno iskat skupen namen pogodbenih strank in ugotavljati njihovo voljo, kar spada v ugotavljanje pravno relevantnih dejstev.

9. Sodišče prve stopnje je nadalje zmotno odločalo o pogodbeni kazni kot obliki civilne sankcije, ki so ji pogodbene stranke določile za primer zamude z izpolnitvijo (247. člen OZ). Iz 6. člena Pogodbe izhaja, da je rok za dokončanje vseh del po pogodbi 60 dni od začetka dobave in montaže hiše ter zagotovljenega financiranja v obliki bančne garancije v znesku 93% od končne pogodbene vrednosti. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da aprila še ni bila narejena streha in ne dokončana inštalacija ter da se je test zrakotesnosti delal šele štiri mesece po tem.

10. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje roka za dokončanje del vezalo na izvedbo testa zrakotesnosti, kar je mimo pogodbenih določil, ne da bi upoštevalo, da so določena dela bila v pristojnosti tožnikov (streha kitanje), prav tako se ni ukvarjalo z vprašanjem vselitve tožnikov v objekt in z vprašanjem pravočasnosti zahtevka do pogodbene kazni (peti odstavek 251. člena ZPP).

11. Glede na obrazloženo, ker je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbo postopka, prav tako v posledici zmotne uporabe materialnega prava ni ugotavljalo dejanskega stanja (355. člen ZPP) je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti v novo odločanje. V novem postopku bo na podlagi že izvedenih dokazov naredilo novo dokazno oceno v kateri se bo opredelilo do vsakega posameznega dokaza v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi, prav tako bo pogodbeno razmerje med strankama presojalo v skladu z 82. členom OZ, pri tem pa se bo opredelilo tudi do vseh relevantnih dokazov v spisu. Odločitev o razveljavitvi sodbe je sodišče druge stopnje sprejelo na podlagi ocene, da ponovno izvajanje celotnega dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem, saj bi lahko le v tem primeru postopkovno kršitev odpravilo pritožbeno sodišče samo, kar pa ne bi bilo ekonomično. Pritožbeno sodišče bi v nasprotnem primeru zadevo prvič presojalo z vidika pravilne uporabe materialnega prava. Sama razveljavitev pa tudi ne bo povzročila hujše kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti v dveh izvodih pisno pri Okrožnem sodišču v Mariboru.

Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

1 Zobec J., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, GV Založba 2005, prva knjiga, str. 91 do 93. 2 Zobec J., Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, prva knjiga, str.95. 3 83. člen OZ: Če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. 4 Določila pogodbe se uporabljajo tako kot se glasijo. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu. 5 VSRS Sodba III Ips 11/2018 z dne 17. 12. 2019.