Jedro

Po določbah ZBPP, tudi po presoji Vrhovnega sodišča RS, ni prav nobene podlage za to, da bi moral organ, ki odloča o tožnikovi prošnji za brezplačno pravno pomoč, tožečo stranko posebej opozarjati na okoliščino, da lahko predlaga določenega odvetnika. Iz zakona izhaja le možnost oziroma pravica prosilcev, da predlagajo odvetnika. Takšna možnost izhaja direktno iz zakona, prosilec pa jo lahko izkoristi ali ne.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Organ za brezplačno pravno pomoč ugodil prošnji tožečih strank za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ta se dodeli v obsegu sestave in vložitve potrebnih vlog ter pravnega svetovanja in zastopanja odvetnika v postopku pred sodiščem prve stopnje, in sicer v postopku, ki je v teku pred Okrajnim sodiščem v Mariboru opr.št. III P 324/2021 do izdaje odločbe sodišča prve stopnje o zaključku navedenega postopka pred sodiščem prve stopnje. Izvedba brezplačne pravne pomoči se zaupa odvetnici A. A. 2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe organ za brezplačno pravno pomoč pojasnjuje, da je pri odločanju o prošnji prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljalo finančni položaj prosilca in druge pogoje določene z Zakonom o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), med drugim tudi objektivni pogoj. Ker so bili po presoji organa za brezplačno pravno pomoč navedeni pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči izpolnjeni je bilo prošnji prosilcev ugodeno in sicer za postopek pred sodiščem prve stopnje, kot je navedeno v izreku, kar temelji na 2. in 4. alineji prvega odstavka 26. člena ZBPP. Dalje je navedeno, da točka III. izreka (ki je dejansko točka IV.) temelji na prvem odstavku 30. člena ZBPP.

3. Tožeča stranka je zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo v upravnem sporu, v kateri predlaga naj jo sodišče razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Po prepričanju tožeče stranke bi prvostopenjski organ moral skladno s 4. alinejo prvega odstavka 26. člena ZBPP dodeliti brezplačno pravno pomoč tako na prvi kot tudi drugi stopnji, saj je v navedenem členu določeno, da se lahko pravna pomoč v isti zadevi dodeli v postopku pred sodišči na prvi in drugi stopnji. Izpostavljena dikcija vsebuje veznik in (in ne ali), kar pomeni, da sta pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči kumulativno zajeti tako prva kot tudi druga stopnja. Nadalje navaja, da je sodišče izvedbo brezplačne pravne pomoči dodelilo njima neznanemu pravnemu strokovnjaku, pri čemer sta pričakovali, da bosta v primeru pozitivne odločbe pozvani, da iz seznama pravnih strokovnjakov izbereta tistega, ki bi jima najbolj ustrezal. Tožena stranka v obrazložitvi ne poda razlogov za izbiro, zato je celotna IV. točka odločbe v celoti nepojasnjena, kar bi lahko predstavljalo absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Predlagata, da se izpodbijan akt razveljavi, ter se jim omogoči lastna izbira.

4. Tožeča stranka dalje navaja, da iz obrazložitve ne izhaja katere mesece je organ za oceno finančne sposobnosti upošteval, saj k vlogi za dodelitev brezplačne pravne pomoči nista prilagali dokumentov, kot je napačno navedeno v obrazložitvi, temveč sta organu dovolili, da podatke pridobi iz uradnih evidenc. Zaradi navedenega odločbe ni mogoče preizkusiti, posledično je lahko bilo v tem segmentu nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, ter napačno uporabljeno materialno pravo.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da tožeči stranki nista navedli, da se zavzemata za dodelitev brezplačne pravne pomoči pred sodiščem druge stopnje, navedli sta zgolj zastopanje in svetovanje ter (napačno) opravilno številko postopka. Če tudi bi navedli, da želita brezplačno pravno pomoč pred sodiščem druge stopnje, je stališče sodne prakse, da mora za utemeljen zahtevek dodelitve brezplačne pravne pomoči izhajati, da bodo prosilcu nastali konkretni stroški v zvezi z postopkom. Prav tako nista navedli izbranega odvetnika, zato je bila izvedba dodeljene brezplačne pomoči zaupana odvetniku na podlagi drugega odstavka 30. člena ZBPP, to je po abecednem redu s seznama, ki ga organu za vsak območni zbor posebej predloži Odvetniška zbornica Slovenije. Zaradi navedenega predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6. Tožeči stranki v pripravljalni vlogi dodajata, da v kolikor tožena stranka ni razpolagala s popolno vlogo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, bi morala pozvati, da se izjasnita za kakšno dodelitev brezplačne pravne pomoči se zavzemata in ali bosta izbrali odvetnika, ter ju kot laika poučiti o tem kako bo sodišče ravnalo v nasprotnem primeru.

7. A. A., ki ima v tem postopku položaj stranke z interesom na tožbo, odgovor na tožbo in pripravljalno vlogo tožečih strank ni odgovorila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je med strankama spor o tem, ali bi tožena stranka morala tožeči dodeliti brezplačno pravno pomoč tako za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči na prvi, kot tudi za postopek pred sodišči druge stopnje. Nadalje je sporno ali bi tožena stranka morala pozvati tožeči stranki, da izbereta določenega odvetnika oziroma jih posebej opozarjati na okoliščino, da lahko predlagata določenega odvetnika ter ali je navedeno ustrezno obrazloženo.

10. V vloženi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči sta tožeči stranki zaprosil za brezplačno pravno pomoč za pravno svetovanje in priložili izjavo o premoženjskem stanju. V prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči nista navedli, da želita brezplačno pravno pomoč pred sodišči na prvi, kot tudi za postopek pred sodišči na drugi stopnji, prav tako nista navedli osebe pooblaščene za izvajanje brezplačne pravne pomoči. 11. Brezplačna pravna pomoč se lahko dodeli za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji ter pred Ustavnim sodiščem Republike Sloveniji in pred vsemi organi, institucijami ali osebami v Republiki Sloveniji, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka (prvi odstavek 7. člena ZBPP). Konkretne oblike brezplačne pravne pomoči so določene v 26. členu ZBPP, ki v prvem odstavku določa, da se brezplačna pravna pomoč v isti zadevi lahko dodeli za pravno svetovanje: za sestavo, overitev in potrditev listin o pravnih razmerjih, dejstvih in izjavah; za pravno svetovanje in zastopanje za sklenitev izvensodne poravnave; za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodiščem na prvi in drugi stopnji; za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi; za pravno svetovanje in zastopanje v zvezi z ustavno pritožbo; za pravno svetovanje in zastopanje pred mednarodnimi sodišči; za pravno svetovanje in zastopanje pri vložitvi pobude za oceno ustavnosti ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka.

12. Brezplačna pravna pomoč se praviloma dodeli v obsegu, kot jo uveljavlja prosilec in za čas, potreben glede na obliko, ki je bila dodeljena (prvi odstavek 28. člena ZBPP). Tožena stranka pa lahko določi drugačen obseg posameznih oblik BPP, če oceni, da bo tudi s posameznimi oblikami pravne pomoči dosežen pričakovani rezultat ali določi oz. omeji vrsto storitev, oz. število ur pravnega svetovanja (drugi odstavek 28. člena ZBPP).

13. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka dodeliti brezplačno pravno pomoč tako za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišči na prvi stopnji, kot tudi za postopek na drugi stopnji. Skladno z določbo prvega odstavka 28. člena ZBPP se brezplačna pravna pomoč dodeli v obsegu, kot jo uveljavlja prosilec. Tožeči stranki pa v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči nikjer nista navedli, da želita dodelitev brezplačne pravne pomoči tako za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišči na prvi stopnji, kot tudi za postopek pred sodišči na drugi stopnji, navedli ste le (napačno) opravilno številko in, da vlagata prošnjo za brezplačno pravno pomoč. Pri tem si po prepričanju sodišča tožeči stranki napačno razlagata določbo 4. alineje prvega odstavka 26. člena ZBPP, ko menita, da sta pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči kumulativno zajeti tako pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči na prvi stopnji, kot tudi pred sodišči na drugi stopnji. Tožena stranka ni bila dolžna pozivati tožeči stranki naj se glede navedenega izjasnita, imeli sta možnost predlagati, da se jima dodeli brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje v postopku pred sodišči na prvi stopnji in na drugi stopnji, vendar te možnosti nista izkoristili. Ker navedenega v prošnji nista predlagali ne gre za nepopolno vlogo in v tem smislu je tožena stranka ni bila dolžna pozivati naj se izjasnita za kakšno dodelitev brezplačne pravne pomoči se zavzemata in ali bosta izbrali določenega odvetnika.

14. V prvem odstavku 30. člena ZBPP je določeno, da lahko prosilec sam izbere osebo, pooblaščeno za izvajanje brezplačne pravne pomoči, in jo navede v prošnji za brezplačno pravno pomoč. Prosilcu je torej omogočeno, da v svoji prošnji poda predlog za določitev odvetnika, ki bo zanj izvajal storitve brezplačne pravne pomoči. Iz drugega odstavka istega člena pa izhaja, da v kolikor prosilec osebe, pooblaščene za izvajanje pravne pomoči sam ne izbere, jo določi pristojni organ za BPP po uradni dolžnosti po abecednem redu s seznama, ki ga organu za vsak območni zbor posebej predloži Odvetniška zbornica Slovenije, oziroma po abecednem redu s seznama, ki ga predloži Notarska zbornica Slovenije. Tožečima strankama je bila torej dana možnost sodelovanja in s tem možnost izbire pravnega zastopnika, kar pomeni, da tožeči stranki v upravnem sporu te izbire, v kateri je imel možnost sodelovanja ne more uspešno izpodbijati. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da, če ZBPP določa, da lahko prosilec v prošnji predlaga tudi določenega odvetnika, postopek ni kršen, če organ za odločanje o tej prošnji na to možnost prosilca ni še posebej opozoril. Po določbah ZBPP pa tudi po presoji Vrhovnega sodišča RS ni prav nobene podlage za to, da bi moral organ, ki odloča o tožnikovi prošnji za brezplačno pravno pomoč, tožečo stranko posebej opozarjati na okoliščino, da lahko predlaga določenega odvetnika. Iz zakona izhaja le možnost oziroma pravica prosilcev, da predlagajo odvetnika. Takšna možnost izhaja direktno iz zakona, prosilec pa jo lahko izkoristi ali ne.1 V obravnavani zadevi tožeči stranki svoji prošnji nista priložili predloga o tem, kdo naj bo oseba pooblaščena za izvajanje brezplačne pravne pomoči in te zakonske možnosti tako nista izkoristili. Zato je tožena stranka pravilno ravnala s tem, ko je izbrala odvetnika iz ustreznega seznama.

15. Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne vpliva ugovor tožečih strank glede pomanjkljive obrazložitve tožene stranke zgoraj navedene odločitve, da se izvedba pravne pomoči zaupa odvetnici A. A., pri čemer se je tožena stranka oprla na prvi odstavek 30. člena ZBPP iz katerega izhaja, da lahko prosilec sam v prošnji predlaga osebo, pooblaščeno za izvajanje brezplačne pravne pomoči in jo navede v prošnji za brezplačno pravno pomoč. Sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka pravilno navedla pravno podlago, Upravno sodišče RS pa bi dodalo še, da ker tožeči stranki nista izkoristili možnosti, ki jo daje ZBPP v prvem odstavku 30. člena, je tožena stranka pravilno in zakonito ravnala po drugem odstavku 30. člena ZBPP.

16. Glede ugovora tožečih strank, da iz obrazložitve ne izhaja za katere mesece je organ za oceno finančne sposobnosti upošteval, sodišče ugotavlja, da za naveden ugovor tožeči stranki nimata pravnega interesa, saj njun uspeh v upravnem sporu, glede navedenega ugovora ne pripelje do izboljšanja njunega pravnega položaja, saj je tožena stranka na podlagi tako ugotovljenega materialnega pogoja ugodila prošnji tožečih strank za dodelitev brezplačne pravne pomoči. 17. Na vsega zgoraj navedenega sodišče zaključuje, da tožba tožeče stranke ni utemeljena in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

18. Sodišče je odločitev sprejelo na seji senata, saj dejansko stanje, ki je za zadevo ključno, ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), odločitev pa temelji le na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega sklepa (drugi odstavek 51. člena ZUS-1).

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS opr.št. I Up 342/2005 z dne 24. 3. 2005.