Jedro

Ni nerazumljiv zaključek sodišča prve stopnje, da k zahtevi za obnovo postopka priloženo Poročilo o kakovosti psiholoških izvedenskih mnenj z dne 1. 7. 2019 (v nadaljevanju Poročilo), ki ga je za Vrhovno sodišče Republike Slovenije izdelal izredni prof. I.A., ne predstavlja nov dokaz. Sodišče prve stopnje je v točki 19 izpodbijanega sklepa obširno obrazložilo, da je opisano zatrjevanje obrambe, da bi naj bil izvedenec psihiatrične stroke mag. M.V., dr. med. pristranski, bilo že preizkušeno in da je bilo o njem že tudi odločeno tako s sodbama prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča, s katerima je bil predlog za izločitev izvedenca zavrnjen. Obe sodbi nižjih sodišč pa je nato preizkusilo še Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo I Ips 37795/2016 z dne 18. 4. 2019, s katero je pomisleke obrambe zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, zakaj Poročilo, ki ga je kot nov dokaz predstavila obramba, ni nov dokaz. Navedeno poročilo se namreč ne nanaša na konkretno kazensko zadevo, kakor tudi ne na konkretno izvedensko mnenje mag. V., dr. med. Poročilo se nanaša na psihološka izvedenska mnenja, ki ne spadajo v področje medicine. Mag. V., dr. med. pa je izvedensko mnenje izdelal kot stalni sodni izvedenec psihiatrične stroke, psihiatrija pa spada v področje medicine. Pri tem pa je potrebno še poudariti, da je izvedenec izdelal izvedensko mnenje, ki ga je na predlog obrambe dopolnil, nato pa je bil še obširno zaslišan na glavni obravnavi, ko je odgovoril na vsa vprašanja obrambe. Zato ni bilo potrebno določiti novega izvedenca. Po določbi 258. člena ZKP sodišče zahteva mnenje drugega izvedenca, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z izvedenčevim ponovnim zaslišanjem. Sicer pa pritožbeno sodišče še enkrat poudarja, da je sodišče prve stopnje izvedenca še obširno zaslišalo in s tem omogočilo obrambi vsestransko preveritev izvedenskega mnenja. Poročilo torej ni nov dokaz, saj se ne nanaša na konkretno kazensko zadevo in ne na konkretno izvedensko mnenje, ki ga je podal izvedenec mag. V., dr. med. kot stalni sodni izvedenec psihiatrične stroke, kar je bilo prav tako že poudarjeno.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obsojenega J.P. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zahtevo zagovornikov obsojenega J.P. za obnovo kazenskega postopka zavrglo. Obsojenega je oprostilo plačila sodne takse.

2. Proti takemu sklepu so se pritožili obsojenčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter kršitev določb Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za obnovo postopka ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

3. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba ni utemeljena.

4. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka uveljavljajo pritožniki iz 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki jo povezujejo s kršitvami ustavnih določb 22. in 25. člena Ustave. Sodišču prve stopnje očitajo, da ni navedlo razlogov o tem, zakaj predlagani dokazi ne predstavljajo novega dokaza, na podlagi katerega bi lahko postala vprašljiva ugotovitev pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, kar bi lahko pripeljalo do oprostitve obsojenca. V posledici navedenega je po mnenju pritožnikov bilo obsojenemu onemogočeno učinkovito pravno sredstvo (25. člen), prav tako pa je sodišče obsojencu kršilo še pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

5. Navedenih kršitev ZKP in Ustave sodišče ni zagrešilo. Na konkreten in jasen način je pojasnilo, zakaj tako predloženi dokazi sodišču ne morejo vplivati na spremembo pravnomočne sodbe in na podlagi česa se je sodišče odločilo, da predloženi dokazi ne predstavljajo novih dokazov, na podlagi katerih bi lahko postala vprašljiva ugotovitev pravnomočne sodbe glede odločilnih dejstev, kar bi lahko pripeljalo do oprostitve obsojenega. Zato je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki jo je vložil obsojenec, zavrglo v skladu z določbo prvega odstavka 413. člena ZKP.

6. Nikakor pritožbi ni mogoče pritrditi, ko zatrjuje, da je bil izvedenec mag. V., dr. med. pristranski, ko je v izvedenskem mnenju brez dejanske podlage namigoval, da je obsojeni pri uveljavljanju invalidske pokojnine, ki ga izvedenec vrednostno obarvano imenuje "projekt upokojevanja", predložil lažne podatke. Prav tako ni nerazumljiv zaključek sodišča prve stopnje, da k zahtevi za obnovo postopka priloženo Poročilo o kakovosti psiholoških izvedenskih mnenj z dne 1. 7. 2019 (v nadaljevanju Poročilo), ki ga je za Vrhovno sodišče Republike Slovenije izdelal izredni prof. I.A., ne predstavlja nov dokaz. Sodišče prve stopnje je v točki 19 izpodbijanega sklepa obširno obrazložilo, da je opisano zatrjevanje obrambe, da bi naj bil izvedenec psihiatrične stroke mag. M.V., dr. med. pristranski, bilo že preizkušeno in da je bilo o njem že tudi odločeno tako s sodbama prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča, s katerima je bil predlog za izločitev izvedenca zavrnjen. Obe sodbi nižjih sodišč pa je nato preizkusilo še Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo I Ips 37795/2016 z dne 18. 4. 2019, s katero je pomisleke obrambe zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, zakaj Poročilo, ki ga je kot nov dokaz predstavila obramba, ni nov dokaz. Navedeno poročilo se namreč ne nanaša na konkretno kazensko zadevo, kakor tudi ne na konkretno izvedensko mnenje mag. V., dr. med. Poročilo se nanaša na psihološka izvedenska mnenja, ki ne spadajo v področje medicine. Mag. V., dr. med. pa je izvedensko mnenje izdelal kot stalni sodni izvedenec psihiatrične stroke, psihiatrija pa spada v področje medicine. Pri tem pa je potrebno še poudariti, da je izvedenec izdelal izvedensko mnenje, ki ga je na predlog obrambe dopolnil, nato pa je bil še obširno zaslišan na glavni obravnavi, ko je odgovoril na vsa vprašanja obrambe. Zato ni bilo potrebno določiti novega izvedenca. Po določbi 258. člena ZKP sodišče zahteva mnenje drugega izvedenca, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z izvedenčevim ponovnim zaslišanjem. Sicer pa pritožbeno sodišče še enkrat poudarja, da je sodišče prve stopnje izvedenca še obširno zaslišalo in s tem omogočilo obrambi vsestransko preveritev izvedenskega mnenja. Poročilo torej ni nov dokaz, saj se ne nanaša na konkretno kazensko zadevo in ne na konkretno izvedensko mnenje, ki ga je podal izvedenec mag. V., dr. med. kot stalni sodni izvedenec psihiatrične stroke, kar je bilo prav tako že poudarjeno.

7. 3. točka prvega odstavka 410. člena ZKP določa, da se kazenski postopek, ki je končan s pravnomočno sodbo, sme obnoviti, če se navedejo nova dejstva ali predložijo novi dokazi, ki utegnejo sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročiti oprostitev tistega, ki je bil obsojen ali pa njegovo obsodbo po milejšem kazenskem zakonu. Že sodišče prve stopnje je v točki 21 izpodbijanega sklepa (na katero se sicer tudi sklicuje pritožba) izpostavilo, da morajo biti predlagani dokazi za sodišče novi. Niso novi tisti dokazi, ki so že bili predlagani tekom postopka, pa jih sodišče ni sprejelo. Ni moč pritrditi pritožbi, da je zaključek sodišča v nasprotju z listinami, da fotografije motoristične opreme, ki jih je obsojeni predložil kot nov dokaz, ni takšen dokaz, zaradi katerega bi bila vprašljiva ugotovitev pravnomočne sodbe. Pritožba spregleda, da je bil dokaz obrambe, da naj se pribavi motoristična oprema, ki bi jo naj tistega dne imel obsojeni, s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 37795/2016 z dne 12. 1. 2018, že pravnomočno zavrnjen. Obramba se torej zavzema za izvedbo istega dokaza le, da namesto ogleda same motoristične opreme sedaj predlaga ogled fotografij te opreme. Sodišče prve stopnje je v točki 21 obrazložitve že jasno obrazložilo, da ponovno zaslišanje oškodovanke prav tako ne pomeni novega dokaza, še zlasti, ker ni bil konkretiziran. Pritožbena navedba, da bi oškodovanka v ponovni izpovedbi izpovedala glede resnične identitete napadalca, zato ne predstavlja novega dokaza, še posebej ne zato, ker je oškodovanka obsojenega J.P. prepoznala kot storilca, kljub temu da je imel motoristično opremo in tudi opisala, kako je nad njo storil obravnavano kaznivo dejanje. Zato novega dokaza ne predstavljajo niti fotografije, ki bi naj kazale na to, da sta oškodovanka in obsojeni v dobrih odnosih, na katere se sklicuje pritožba.

8. Na podlagi obrazloženega pač ni moč sodišču prve stopnje očitati še kršitev ustavnih določb 22. in 25. člena Ustave, saj je sodišče navedlo obširne in tehtne razloge o tem, zakaj v zahtevi za obnovo postopka predloženi dokazi niso taki, da bi predstavljali nov dokaz in zakaj ne morejo vplivati na spremembo pravnomočne sodbe. Zato tudi ni moč trditi, da je obrazložitev pomanjkljiva in da je pritožniku bilo onemogočeno učinkovito pravno sredstvo, še manj pa, da ni bil deležen poštenega postopka.

9. Na podlagi obrazloženega tudi pritožbeno sodišče zaključuje, da dejstva in dokazi, na katere se v zahtevi za obnovo kazenskega postopka in sedaj tudi v pritožbi sklicujejo zagovorniki obsojenega, niso takšne narave, da bi lahko sami zase ali v zvezi s prejšnjimi dokazi povzročili oprostitev obsojenega ali izrek milejše kazni. Zato je pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obsojenega J.P. oprostilo plačila sodne takse.