Jedro

Špediter, ki se je s poroštveno izjavo zavezal, da bo v primeru nepredaje blaga namembni carinarnici, in je pri tem izpolnil tudi rubriko 50 v carinski prijavi, plačal carinske dajatve, je tedaj, ko blago ni bilo do roka predano namembni carinarnici, dolžan te plačati, ne da bi carinarnica to plačilo prej zahtevala od prevoznika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice Koper št. ... z dne ... s katero je ta zavezala tožečo stranko k plačilu dajatev za nepredano blago po enotni carinski listi št. ... z dne ..., Carinske izpostave Škofije. Iz obrazložitve v izpodbijani odločbi izhaja, da je bila v enotni carinski listi kot glavni zavezanec, vpisana tožeča stranka, kar pomeni, da je s tem prevzela obveznost, da bo plačala vse uvozne davščine, če blaga prevoznik ne bo predal namembni carinarnici. Glede na to in ugotovitev, da blago dejansko ni bilo predano namembni carinarnici, je carinarnica pravilno odločila.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da se je z garancijo zavezala, da bo plačala carinske dajatve, kolikor prevoznik - carinski obveznik ne bo izpolnil svoje obveznosti - predal blago namembni carinarnici. Tožena stranka ni izpeljala ugotovitvenega postopka v katerem bi se nesporno ugotovilo, da je bilo blago dano v prost promet v Republiki Sloveniji, saj v postopku ni bil zaslišan prevoznik. Ugotovitev, da je bilo blago dano v prost promet, temelji samo na podlagi negativnega odgovora C.I. Zavrč. Tako prvostopna kot drugostopna odločba sta preuranjeni, saj bi moral upravni organ najprej začeti postopek poplačila carinskih dajatev po 389. členu carinskega zakona in šele po neuspešni izterjavi od odgovorne osebe bi bilo umestno zahtevati izpolnitev obveznosti od garanta. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Iz podatkov upravnega spisa izhaja in tožeča stranka to tudi v tožbi sama navaja, da se je z garancijo zavezala, da bo plačala carinske dajatve, kolikor prevoznik ne bo predal blaga namembni carinarnici. Kot ugotavlja tožena stranka v izpodbijani odločbi in tožeča stranka tega ne izpodbija, je tožeča stranka kot garant v uvozni carinski prijavi št. ... z dne ... izpolnila rubriko 50 (glavni zavezanec) in se s tem zavezala, da bo v primeru nepredaje blaga po navedeni prijavi plačala carino in druge uvozne dajatve. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je carinarnica v postopku pridobila podatke od namembne carinarnice C.I. Zavrč, da blago ni bilo predano tej carinarnici, prav tako pa tudi tožeča stranka, ki je bila v teku postopka od carinarnice o tem obveščena in pozvana, da predloži dokaze, da je bilo blago predano namembni carinarnici, teh ni predložila. Zato so po mnenju sodišča vsi navedeni tožbeni ugovori neutemeljeni. Tožeča stranka je v smislu carinskih predpisov, na podlagi poroštvene izjave in izpolnitve rubrike 50 v carinski prijavi, kot glavni zavezanec prevzela obveznost, da bo v primeru, če prevoznik ne bo predal blaga namembni carinarnici, plačala vse carinske in druge dajatve. Ker blago namembni carinarnici ni bilo predano in tega tožeča stranka v postopku tudi ni uspela dokazati, sta po mnenju sodišča tako prvostopni organ kot tožena stranka odločila v skladu s carinskimi predpisi.

Ker je izpodbijana odločba pravilna, tožeča stranka s tožbo ni mogla uspeti. Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot carinski zakon smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).