Jedro

Vprašanje kršitve pravice do sojenja brez neposrednega odlašanja se ne presoja le glede na čas, ki je potekel od uvedbe postopka oziroma od vložitve obtožnice, temveč je potrebno upoštevati tudi ostale okoliščine obravnavanega primera, ki vplivajo na dolžino sojenja, kot so obsežnost določene zadeve (število obtožencev, število kaznivih dejanj, ki se obravnavajo), pravno, predvsem pa dejansko zapletenost ter nenazadnje tudi ravnanje strank v postopku.

Čeprav je v 25. členu URS zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva vsakomur, pa večkratno ponavljanje pritožbenih navedb ali razlogov, iz katerih se vlagajo zahteve za varstvo zakonitosti in na katere je bilo že večkrat izčrpno odgovorjeno, ne pripomore k reševanje zadeve v razumnem roku.

Izrek

Zahteva obtožene K.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z v uvodu navedenim sklepom je Okrožno sodišče v Murski Soboti na podlagi 2. odstavka 207. člena ZKP obtoženi K.K. podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, Višje sodišče v Mariboru pa je z izpodbijanim sklepom z dne 20.3.2003 pritožbo zagovornika obtoženke zavrnilo kot neutemeljeno.

Dne 15.4.2003 je obtoženka zoper navedeni pravnomočni sklep vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, ker ji je bila v postopku kršena pravica do sojenja v razumnem roku in s tem ustavna pravica do sodnega varstva. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ji pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v smislu 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da na podlagi konkretnih okoliščin ni mogoče oceniti, da je bila obtoženki pravica do sodnega varstva kršena. Dokazni postopek je zaradi obširne trgovine z mamili zapleten, opravljeni so bili številni naroki za glavno obravnavo, prišlo pa je tudi do izločitve sodnika, do predlogov za izločevanja tožilca, do številnih pritožb zoper sklepe ter do zahtev za varstvo zakonitosti, ki so jih zoper pravnomočne odločbe o priporu vlagali obtoženci. Vse to je podaljševalo postopek, nikakor pa ni mogoče trditi, da obtoženka ni bila deležna sodnega varstva, saj je postopek ves čas tekel na številnih narokih za glavno obravnavo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotavlja posamezniku, da bo lahko v razumnem času s sodnim varstvom uveljavljal svojo pravico. Pripor namreč pomeni poseg v ustavno pravico do osebne svobode, urejeno v 19. členu Ustave, zato so kriteriji za presojo razumnega časa, v katerem mora biti izdana sodba, v primerih, ko je obtoženec v priporu, strožji. Zagotovitev te pravice vsebuje tudi določba 2. odstavka 200. člena ZKP, ki posebej določa, da sme pripor trajati najkrajši potrebni čas in zavezuje organe, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da postopajo posebno hitro. Vendar pa se vprašanje kršitve navedene pravice ne presoja le glede na čas, ki je potekel od uvedbe postopka oziroma od vložitve obtožnice, temveč je potrebno upoštevati tudi ostale okoliščine obravnavanega primera, ki vplivajo na dolžino sojenja, kot so obsežnost določene zadeve (število obtožencev, število kaznivih dejanj, ki se obravnavajo), pravno, predvsem pa dejansko zapletenost ter nenazadnje tudi ravnanje strank v postopku.

Ob upoštevanju navedenega ter sorazmernosti med priporom in naravo kaznivega dejanja ter kaznijo, ki jo je v primeru obsodilne sodbe mogoče pričakovati, kot tudi materialne in moralne posledice za priprtega, sodišče odloči, ali je kršena pravica do sojenja v razumnem roku ali ne.

V konkretni kazenski zadevi Vrhovno sodišče ugotavlja, da obtoženkina pravica do sojenja v razumnem roku ni bila prekršena. Že iz vloge same izhaja, da se je na spisu ves čas kontinuirano delalo, da pa je prihajalo do določenih procesnih zapletov, ki so narekovali prelaganje obravnav. Res je, da je poteklo precej časa, predno je sodišče po vložitvi obtožnice razpisalo glavno obravnavo, vendar se to ni dogajalo z namenom zavlačevanja, kot to navaja vložnica zahteve, temveč si je sodišče prizadevalo izpeljati enoten postopek zoper vse obtožence (tudi D.N.). Nadalje postopek ni tekel "posebno hitro" tudi zaradi številnih zahtev po izločitvah tako sodnikov kot tožilcev, kar vse zahteva določen čas za presojo vlog ter čas za odločitev. Vlagana so bila tudi številna redna in izredna pravna sredstva ter ustavne pritožbe, kar vse je ponovno prekinjalo nemoten tek postopka. Pritožnica sicer utemeljeno opozarja na 25. člen Ustave, s katerim je zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva vsakomur, vendar pa večkratno ponavljanje pritožbenih navedb ali razlogov, iz katerih se vlagajo zahteve za varstvo zakonitosti in na katere je bilo že večkrat izčrpno odgovorjeno, vsekakor ne pripomore k hitrejši rešitvi kazenske zadeve.

Ob upoštevanju vsega navedenega ter dejstva, da je v obravnavani kazenski zadevi vložena obtožnica zoper deset obtožencev, ter da gre tudi sicer za obširno zadevo, Vrhovno sodišče ugotavlja, da ni mogoče govoriti o kršitvi pravice do sojenja v razumnem roku oziroma očitati sodišču, da ni postopalo dovolj hitro in da bi pripor trajal nerazumno dolgo.

Ker torej ni podana uveljavljana kršitev zakona, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi določbe 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.