Jedro

Iz določbe 62. člena ZZRZI izrecno izhaja, da Vlada RS z uredbo določi delež od celotnega števila zaposlenih delavcev (kvoto), ni pa določeno, da se z uredbo določijo tudi dolžnosti zavezanca, da dokaže nadomestno izpolnitev kvote. Vlada RS ni imela podlage v zakonu tudi za določanje dolžnosti zavezanca, da dokaže nadomestno izpolnitev kvote. Uredbe v omenjenem delu ni mogoče uporabiti, ker zakon takšnega pooblastila Vladi RS ni dal.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Sklada Republike Slovenije za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov ODL-1689479000-2012-1/579 z dne 8. 6. 2012 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 342,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z odločbo Sklada RS za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov (v nadaljevanju prvostopenjski organ) ODL-1689479000-2012-1/579 z dne 8. 6. 2012 (v nadaljevanju izpodbijana odločba), je bilo tožniku zaradi neizpolnjevanja obveznosti zaposlovanja invalidov za obdobje od maja do junija 2008 in januarja do junija 2009 naloženo plačilo prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov v višini 23.978,57 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2012 do plačila, sicer se bo po 15-dnevnem roku začel postopek izvršbe, s tem da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik v letu 2008 prvostopenjskemu organu 2. 7. 2008 poslal vlogo za nadomestno izpolnjevanje kvote s podjetjem A. d.o.o., za obdobje od januarja do maja 2008. Dne 29. 7. 2008 je prvostopenjski organ v dopisu tožniku pojasnil, da vloga ne bo upoštevana, saj ni bila oddana v roku iz 64. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (v nadaljevanju ZZRZI) in 8. členom Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (v nadaljevanju Uredba). Dne 7. 7. 2008 je prvostopenjski organ od tožnika prejel ustrezno vlogo in pogodbo o poslovnem sodelovanju z invalidskim podjetjem A. d.o.o.. Prvostopenjski organ je 4. 8. 2008 izdal potrdilo o ustreznosti vloge za nadomestno izpolnitev kvote NDM-08/0718 za obdobje od julija do decembra 2008. Po zaključenem obdobju prvostopenjski organ od tožnika ni prejel zaključnega poročila, zato je 27. 3. 2009 izdal obvestilo o realizaciji. Navedel, da je zavezanec nadomestno izpolnitev kvote realiziral za 0 invalidov in je dolžan plačati prispevek za 30 invalidov, razen če v roku 15 dni pošlje zaključno poročilo. Tožnik je prvostopenjskemu organu poslal dve zaključni poročili z enakimi podatki. V obeh poročilih je navedeno, da so bili realizirani stroški dela 21.879,30 EUR, kar pomeni, da je tožnik v obdobju napovedane in potrjene nadomestne izpolnitve kvote realiziral 38 invalidov. To tudi omeni, da je bila nadomestna izpolnitev kvote za obdobje od julija do decembra 2008 v celoti realizirana. Za obdobje od januarja do junija 2008 je prvostopenjski organ kreiral obveznost plačila prispevka za invalide pod kvoto, del obveznosti v tem obdobju pa se je že pokrilo s plačili iz leta 2010 in 2011. V letu 2009 je prvostopenjski organ od tožnika prejel vlogo in pogodbo o poslovnem sodelovanju z invalidskim podjetjem A. d.o.o.. Dne 17. 2. 2009 je bilo izdano potrdilo za nadomestno izpolnjevanje kvote NDM-3052 za obdobje od januarja do decembra 2009. Dne 18. 3. 2010 je prvostopenjski organ od tožnika prejel zaključno poročilo, kjer je tožnik navedel, da so realizirani stroški dela v višini 25.589,95 EUR, kar pomeni, da je tožnik z invalidskim zavezancem realiziral 43 invalidov, moral pa bi jih 76. To pomeni, da mora tožnik poravnati prispevek še za 33 invalidov. Dne 20. 5. 2011 je prvostopenjski organ od tožnika prejel popravek zaključnega poročila. Tožniku je bilo 14. 6. 2011 pojasnjeno, da zaključnega poročila ni mogoče upoštevati, ker je 60-dnevni rok za oddajo zaključnega poročila določen v 12. členu Uredbe že potekel. Pritožbeni organ je pritožbo tožnika zavrnil. Tožnikovo navajanje, da bi prvostopenjski organ moral upoštevati popravek zaključnega poročila, ki ga je tožnik podal 20. 5. 2011, glede na določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), je neutemeljeno. Določbe ZDavP-2 se uporabljajo zgolj glede obračunavanja in plačevanja obveznosti, s čimer pa se ne posega v materialnopravno materijo ZZRZI. Uporaba ZDavP-2 namreč v ničemer ne spreminja določb ZZRZI in s tem materialnih rokov, ki jih določa ZZRZI, pač pa se dopolnjuje materija, ki jo ZZRZI ne dopolnjuje. Rok za določitev poročila določa Uredba v 12. členu. Če zavezanec v roku, ki je določen v 12. členu Uredbe ne predloži poročila ali dokazil, se šteje, da nadomestna izpolnitev kvote ni bila opravljena. Uredba v zvezi sem ne določa možnosti podaljšanja rokov, zato so pritožbene navedbe neutemeljene.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Meni, da bi tožena stranka morala uporabiti tiste predpise in ukrepe, ki so za tožnika ugodnejši, če se z njimi doseže namen predpisa. Tožena stranka bi morala uporabiti določbe 54. člena ZDavP-2 in upoštevati popravek obračuna. Stališče tožene stranke, da popravka ne bo upoštevala, je pravno zmotno. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi ni pojasnila zakaj odreka uporabo določb ZDavP-2. Tožena stranka ni pojasnila ali je rok iz prvega odstavka 12. člena Uredbe materialen ali prekluziven oziroma podaljšljiv ali nepodaljšljiv. Tožnik navaja, da predložitev obračuna in morebitnega popravka obračuna sodi pod pojem obračunavanja in plačevanja obveznosti, kar pomeni, da bi tožena stranka morala upoštevati popravek obračuna. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da se tožbi ugodi, izpodbijana odločba odpravi ter zadevo vrne organu prve stopnje v ponoven postopek. Tožnik zahteva povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja na izpodbijani odločbi ter dodaja, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da je zavezanec h kvotnemu sistemu zaposlovanja invalidov, kar pomeni, da mora ravnati v skladu z ZZRZI in Uredbo. Tožena stranka dvomi, da je pri tožniku kot pri invalidskem podjetju prišlo do napake pri poročilu. Invalidsko podjetje s katerim je imel tožnik sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju je v stečajnem postopku in že dalj časa ne posluje več, niti ni znano, kje se nahaja odgovorna oseba navedenega invalidskega podjetja ter vsa dokumentacije, zato se navedb tožnika ne da preveriti. Ravno zaradi anomalij, ki so se pojavile pri institutu nadomestne izpolnitve kvote, je zakonodajalec v noveli zakona, ki je začela veljati 17. 11. 2011, institut nadomestne izpolnitve uredil drugače in je po noveli potrebna realizacija pogodbe na mesečnem nivoju in ne več na letnem. Glede tožnikovega ugovora, da se določbe ZDavP-2 uporabljajo za obračunavanje in plačevanje obveznosti, pa tožena stranka dodaja, da je to določilo v drugem odstavku 6. člena ZZRZI od uveljavitve novele zakona, torej od 17. 11. 2011 dalje.

Tožba je utemeljena.

V konkretnem primeru je med strankama sporno vprašanje ali prvostopenjski organ pri obračunu prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov utemeljeno ni upošteval popravek zaključnega poročila za leto 2009, ki ga ji je tožnik posredoval 20. 5. 2011. Prvostopni organ se v obrazložitvi sklicuje na prvi odstavek 12. člena Uredbe, ki določa, da mora zavezanec najpozneje v roku 60 dni po izteku koledarskega leta, v katerem je tožnik uveljavljal nadomestno izpolnitev kvote, poslati skladu poročilo o obojestranski izpolnitvi pogodbene obveznosti na obrazcu, ki ga pripravi sklad (v nadaljevanju obrazec poročila); ter na tretji odstavek 12. člena Uredbe, ki določa, da zavezanca, ki skladu ne bo pravočasno predložil poročila, bo sklad pozval, da to stori najpozneje v sedmih dneh po prejemu poziva. Če zavezanec tudi v naknadno postavljenem roku skladu ne bo predložil poročila in dokazil iz prvega in drugega odstavka 12. člena Uredbe, bo sklad štel, da nadomestna izpolnitev kvote ni bila opravljena.

Prvi odstavek 62. člena ZZRZI določa, da so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, razen tujih diplomatskih in konzularnih predstavništev, invalidskih podjetij in zaposlitvenih centrov, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev (v nadaljnjem besedilu: kvota). Kvoto iz prvega odstavka tega člena ZZRZI določi Vlada RS na predlog Ekonomsko socialnega sveta z uredbo. Uredbo je torej Vlada RS sprejela na podlagi tretjega odstavka 62. člena ZZRZI. Iz določbe 62. člena ZZRZI izrecno izhaja, da Vlada RS z uredbo določi delež od celotnega števila zaposlenih delavcev (kvoto), ni pa določeno, da se z uredbo določijo tudi dolžnosti zavezanca, da dokaže nadomestno izpolnitev kvote. Po povedanem Vlada RS po mnenju sodišča ni imela podlage v zakonu tudi za določanje dolžnosti zavezanca, da dokaže nadomestno izpolnitev kvote. Uredbe v omenjenem delu ni mogoče uporabiti, ker zakon takšnega pooblastila Vladi RS ni dal. Določba 12. člena Uredbe presega vsebino in posledično tudi namen določbe 62. člena ZZRZI. V konkretnem primeru je imelo to za posledico tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede izpolnjevanja pogojev za nadomestno izpolnitev kvote. Sodišče je namreč po določbi 125. člena Ustave RS pri odločanju vezano izključno na ustavo in zakon, ne pa tudi na podzakonske predpise. Če sodišče meni, da podzakonski akt, ki bi ga sicer moralo uporabiti pri sojenju, ni v skladu z Ustavo ali zakonom, ga ne sme uporabiti (t.i. exceptio illegalis). Iz tega izhaja, da je Uredba v 12. členu v nasprotju z namenom zakonskega določila, na podlagi katerega je bila izdana, zato je s tem kršeno legalitetno načelo iz drugega odstavka 120. člena Ustave RS. S tem pa je tudi v nasprotju s tretjim odstavkom 153. člena Ustave RS, po katerem morajo biti podzakonski predpisi in drugi splošni akt v skladu z ustavo in z zakoni. Po zgoraj obrazloženem mora sodišče zavrniti uporabo 12. člena Uredbe.

Glede na zgoraj navedeno sodišče zaključuje, da je bil v postopku nepravilno uporabljen materialni predpis, zato je izpodbijana odločba nezakonita in jo je moralo sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpraviti in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena ZUS-1 zadevo vrniti prvostopnemu organu v ponoven postopek. Pri odločanju o plačilu zaradi neizpolnjevanja obveznosti bo morala tožena stranka uporabiti določbe ZZRZI, konkretno določbo 65. člena ZZRZI. V ponovnem postopku je upravni organ vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), zato neustavnih določil uredbe ne more uporabiti.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 20% DDV (veljavna stopnja DDV v času vložitve tožbe), torej za 57,00 EUR, skupaj 342,00 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).