Jedro

Komisionar je dolžan povrniti komitentu vse stroške, ki so bili potrebni za izvršitev komisijskega posla in so nastali ob izvrševanju komitentovih navodil oziroma v skladu s kavzo pogodbenega razmerja, na primer stroške zavarovanja blaga, prevozne stroške, pri nakupni komisiji pa tudi plačano kupnino.

Izrek

1.) Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

2.) Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožeča stranka (komisionar) je s tožbo zahtevala povrnitev zneska 18,075.936,47 SIT (kupnino z obrestmi in stroški postopka), ki ga je na podlagi pravnomočne sodne odločbe plačala tujemu dobavitelju (A. iz Trsta). Tožeča stranka je namreč v svojem imenu in na račun tožene stranke (komitenta) pri dobavitelju iz Italije kupila repromaterial. Vendar pa je prvostopenjsko sodišče njen tožbeni zahtevek zavrnilo, ker naj ne bi šlo za stroške nakupne komisije, ampak kvečjemu za škodo, ki pa naj bi bila tožeči stranki iz naslova plačila družbi A. iz Trsta že v celoti prisojena. Drugostopenjsko sodišče se sicer ni strinjalo s tolmačenjem 190. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) s strani prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ne more dobiti več, kot je znašala njena škoda, vendar pa je vseeno zavrnilo njeno pritožbo. Menilo je, da izvršitev sodbe za plačilo kupnine ne predstavlja stroškov za realizacijo posla. Kvečjemu bi lahko šlo za škodo, vendar pa naj bi tožeča stranka prepozno (šele v pritožbi) spremenila tožbo tako, da je uveljavljala njeno povračilo. Pri tem pa naj bi tudi ne zatrjevala elementov škodnega delikta.

Tožeča stranka je proti drugostopenjski sodbi vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi z drugim odstavkom 350. člena oziroma iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v postopku pred sodiščem druge stopnje. Prvenstveno predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo pritožbi in spremembo prvostopenjske sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku - podrejeno pa razveljavitev obeh sodb z vrnitvijo zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pri tem je priglasila revizijske stroške.

Revizija je bila vročena toženi stranki in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka ne revizijo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

1.) Iz vsebine (ožje) obrazložitve drugostopenjske sodbe je mogoče sklepati, da drugostopenjsko sodišče prvostopenjske sodbe ni preizkusilo v mejah konkretno uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (iz 2. točke prvega odstavka 338. člena ZPP), ampak da se je oprlo zgolj na dejansko podlago tožbe, na katero naj bi bilo vezano, kar predstavlja relativno bistveno kršitev določb postopka pred sodiščem druge stopnje (iz 2. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP). Na to namreč kaže tudi pomanjkanje razlogov o pritožbenih navedbah dejanske narave, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka (iz 1. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP). Zato je bilo treba reviziji tožeče stranke ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti drugostopenjskemu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).

2.) Sicer pa tožeča stranka v pritožbi (četrti odstavek na njeni 4. strani ter prvi in drugi odstavek na njeni 5. strani) ni spremenila dejanske podlage, ampak le pravno podlago tožbenega zahtevka. Ker tožeča stranka ni zatrjevala novih dejstev, s katerimi bi utemeljevala postavljeni zahtevek, ni šlo za spremembo tožbe s spremembo istovetnosti zahtevka (drugi odstavek 184. člena ZPP).

Tožeča stranka je namreč zatrjevano dejansko stanje (glede na ugotovitev prvostopenjskega sodišča v prvem in drugem odstavku na 6. strani njegove sodbe o škodi) le prilagodila abstraktnemu dejanskemu stanju, ki pomeni drugo pravno kvalifikacijo, kar pa ni sprememba tožbe (tretji odstavek 184. člena ZPP).

3.) Ker je sodišče zatrjevano dejansko stanje dolžno presoditi z vseh možnih pravnih vidikov, je očitno sodišče druge stopnje ne glede na to, da naj bi tožeča stranka prepozno (objektivno) spremenila tožbo, preizkusilo, ali zatrjevano dejansko stanje ustreza odškodninski pravni podlagi. Ocenilo je, da naj bi tožeča stranka ne bila upravičena do povrnitve škode, ker naj ne bi v tožbi niti med postopkom zatrjevala elementov škodnega delikta. Vendar pa sodišče prve stopnje svoje sodbe ni oprlo na to ugotovitev. Gre namreč za ugotovitev sodišča druge stopnje, na podlagi podatkov spisa. Pri tem pa sodišče druge stopnje tudi ni navedlo, katerih elementov škodnega delikta naj bi tožeča stranka ne navedla (da bi bilo drugostopenjsko sodbo v tem pogledu mogoče preizkusiti).

4.) Sicer pa je komisijska pogodba izvedena oblika mandatne pogodbe in se zanjo subsidiarno uporabljajo pravila, ki veljajo za mandat. Tako tudi določba o povrnitvi škode (772. člen v zvezi s 760. členom takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR)). Mandant ni dolžan mandatarju povrniti samo škode, ki mu je nastala po mandantovi krivdi, ampak je mandantova odškodninska odgovornost širša. Mandatarju je namreč na podlagi navedene zakonske določbe tudi objektivno odgovoren, če le mandatar ni kriv in gre za škodo, ki je nastala v izvrševanju posla. Gre namreč za riziko iz notranjosti poslovanja. Takšen riziko pa je tudi škoda, ki jo pretrpi mandatar v izvrševanju posla, kolikor za to škodo ni kdo drug odgovoren oziroma je mandatar ni sam sebi povzročil zaradi nezadostne skrbnosti. A tudi če je kdo drug odgovoren za mandatarjevo škodo v izvrševanju posla, nosi mandant riziko nasproti mandatarju, ki je v tem, da mu je za to škodo odgovoren. O tem glej dr. Stojan Cigoj: "Komentar Obligacijskih razmerij (Veliki komentar Zakona o obligacijski razmerjih) - IV.

knjiga", Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1986, str. 2179-2180. 5.) Vendar pa navedeno (o škodi) za zadevo ni odločilnega pomena, saj po oceni revizijskega sodišča plačilo cene pri nakupni komisiji ne predstavlja škode (iz 772. člena v zvezi s 760. členom ZOR), ampak strošek (iz prvega odstavka 784. člena ZOR (prvostopenjsko sodišče je razlogovalo o strošku iz prvega odstavka 759. člena ZOR)). O tem glej Vitoje Tanasković: "Ugovor o komisionu", Privredno-pravni priručnik, Beograd, št. 10/1979, str. 33 (Naknada troškova), in Gradimir Dilparić: "Ugovor o komisionu", Privredno-pravni priručnik, Beograd, št. 7/1987, str. 36 (Naknada troškova). Kot stroški, ki so bili potrebni za izvršitev komisijskega posla, namreč ne pridejo v poštev samo stroški zavarovanja blaga, prevozni stroški, špediterski stroški, skladiščni stroški in razni drugi manipulativni stroški, ampak lahko (pri nakupni komisiji) pride v poštev tudi kupnina, saj se dolžnost povračila nanaša na (vse) tiste stroške, ki so nastali v skladu s komitentovimi navodili oziroma ki so v skladu s kavzo pogodbenega razmerja. O tem glej dr. Stojan Cigoj: "Komentar Obligacijskih razmerij (Veliki komentar Zakona o obligacijskih razmerjih) - IV. knjiga", Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1986, str. 2215-2216, II. Spolnitve, ki jih je moral opraviti komisionar, da je dosegel namen komisije, mora komitent poplačati. Da bi bil komisionar upravičen do povračila, pa mora biti strošek potreben za izvršitev naročila (prvi odstavek 784. člena ZOR) oziroma v vzročni zvezi z izpolnitvijo pogodbenih obveznosti komisionarja. O tem glej dr. Miodrag Trajković (in drugi avtorji): "Komentar Zakona o obligacionim odnosima II - drugo izdanje", Savremena administracija, Beograd 1983, str. 1727. 6.) Drugostopenjsko sodišče zaradi zmotne pravne presoje prvostopenjske sodbe ni preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov. Posledično ni presodilo pritožbenih navedb dejanske narave. Tako jih bo moralo presoditi ob ponovnem odločanju o pritožbi tožeče stranke (1. točka izreka), saj glede na ugotovljeno postopkovno kršitev ni bilo pogojev za morebitno drugačno uporabo materialnega prava oziroma za spremembo izpodbijane sodbe.

7.) Odločitev o revizijskih stroških se na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo (2. točka izreka).