Jedro

V tem kontekstu ni mogoče soglašati s pritožnico, da uporaba prvega odstavka 488. člena ZPP ni na mestu, ker dejansko stanje med pravdnima strankama ni nesporno. Toženka je po pravilnih ugotovitvah izpodbijane sodbe v točki 12 obrazložitve v ugovoru v zvezi z obstojem dolga podala (le) pavšalne navedbe - da tožnici ničesar ne dolguje, kar za konkretizirano ugovarjanje zahtevku ne zadošča. Teh svojih navedb tudi kasneje, po dopolnitvi tožbe (v njej je tožnica utemeljila svoj zahtevek tako po temelju kot po višini), ko je to možnost imela, ni dopolnila (jih substancirala). Glede na to ni dvoma, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno štelo navedbe tožnice iz dopolnitve tožbe za resnične (drugi odstavek 214. člena ZPP) in v skladu s prvim odstavkom 488. člena ZPP, ki velja v postopkih gospodarskih sporov, o zadevi odločilo brez izvedbe glavne obravnave.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I izreka odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) glavnico v znesku 7.669,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 2. 2023 do plačila. Iz točke II izreka izhaja, da je toženka dolžna plačati tožnici stroške postopka v znesku 345,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

2. Toženka z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sodbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je storilo procesno kršitev iz 10. točke drugega odstavka 399. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodbo je izdalo brez izvedbe glavne obravnave, pa čeprav bi narok v skladu s prvim odstavkom 488. člena ZPP moralo opraviti. Iz trditev pravdnih strank namreč izhaja, da dejansko stanje med njima ni nesporno. Toženka je v postopku na prvi stopnji zatrjevala določena dejstva - obstoj dogovora o plačilu s provizijo zaradi ureditve drugega posla - tožnica pa je ta dejstva prerekala. Trditve toženke v nakazani smeri so bile brez dvoma dovolj konkretizirane. Sicer pa tudi v primeru, da trditve pravdnih strank niso povsem celovite, to še ne pomeni, da je med njima dejansko stanje nesporno. Pritožnica se v tem kontekstu sklicuje na odločbo VSL I Cpg 539/2022. Toženka predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

5. Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo procesne kršitve iz 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6. Sodišče druge stopnje soglaša s presojo izpodbijane sodbe v točki 5 obrazložitve, da med pravdnima strankama dejansko stanje ni sporno, saj toženka v danem roku na dopolnitev tožbe ni odgovorila (drugi odstavek 214. člena ZPP), hkrati pa ni drugih ovir za izdajo odločbe brez naroka v skladu s prvim odstavkom 488. člena ZPP1. Na vse to je sodišče prve stopnje stranki opozorilo tudi v dopisu z dne 16. 1. 2024, s katerim ju je pozvalo, da se v določenem roku izjavita, ali v skladu z drugim odstavkom citiranega člena ZPP predlagata izvedbo naroka2. Nobena od strank se na poziv sodišča ni odzvala. Zato je po oceni pritožbenega sodišča še toliko bolj nerazumljivo izvajanje toženke v pritožbi, ki sodišču prve stopnje očita, da bi moralo opraviti narok, pa ga ni.

7. V tem kontekstu ni mogoče soglašati s pritožnico, da uporaba prvega odstavka 488. člena ni na mestu, ker dejansko stanje med pravdnima strankama ni nesporno. Toženka je po pravilnih ugotovitvah izpodbijane sodbe v točki 12 obrazložitve v ugovoru v zvezi z obstojem dolga podala (le) pavšalne navedbe - da tožnici ničesar ne dolguje, kar za konkretizirano ugovarjanje zahtevku ne zadošča. Teh svojih navedb tudi kasneje, po dopolnitvi tožbe (v njej je tožnica utemeljila svoj zahtevek tako po temelju kot po višini), ko je to možnost imela, ni dopolnila (jih substancirala). Glede na to ni dvoma, da je sodišče prve stopnje povsem pravilno štelo navedbe tožnice iz dopolnitve tožbe za resnične (drugi odstavek 214. člena ZPP) in v skladu s prvim odstavkom 488. člena ZPP, ki velja v postopkih gospodarskih sporov, o zadevi odločilo brez izvedbe glavne obravnave. V pritožbi se toženka sicer sklicuje na to, da je v postopku na prvi stopnji zatrjevala obstoj dogovora o plačilu s provizijo zaradi ureditve drugega posla, a to iz podatkov spisa (ugovora zoper sklep o izvršbi) ne izhaja.

8. Toženka se v pritožbi neuspešno sklicuje na odločbo VSL I Cpg 539/2022 z dne 22. 12. 2022, saj okoliščine spora v tej zadevi niso primerljive z obravnavano. V citirani zadevi je toženka na trditve tožnice iz tožbe odgovorila in zahtevku (kolikor je glede na ne dovolj konkretizirane navedbe iz tožbe zmogla) ugovarjala. V obravnavani zadevi pa toženka po tem, ko v ugovoru zoper sklep o izvršbi konkretiziranih navedb (še) ni mogla podati, na dopolnitev tožbe sploh ni odgovorila.

9. Ker očitana procesna kršitev ni podana, v posledici tega pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je bilo treba pritožbo zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

10. Ker toženka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje tudi tožnici ni priznalo pritožbenih stroškov, saj navedbe v odgovoru na pritožbo niso v ničemer vplivale na sprejem odločitve. Stroški za sestavo vloge niso bili potrebni.

1 Kadar po prejemu odgovora na tožbo sodišče ugotovi, da med strankama ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, lahko brez razpisa naroka izda odločbo o sporu. 2 Ne glede na določbo prejšnjega odstavka sodišče razpiše narok, če stranka to zahteva.