Jedro

Sodišče je tožbo zavrnilo, ker so pri tožeči stranki v zvezi z dodelitvijo zemljišč iz komasacijskega sklada upoštevani pogoji glede oblike, lege, površine, vrednosti in zaokroženosti po določbah zakona o kmetijskih zemljiščih (88. in 90. člen).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Komisija za izvedbo komasacijskega postopka je z odločbo z dne 26.4.1988 dodelila tožnici parcele št. 1769, 1769, 1769, 1769, 1769 in 1770 v zameno za v komasacijski sklad vložene parcele št. 142/2, 143/1, 147/2, 216, 216, 216, 453 in 453. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti navedeni prvostopni odločbi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka meni, da je tožničin ugovor, da želi nespremenjeno stanje na vloženem zemljišču, neutemeljen. Na komasacijskem območju so nastale nove oblike dodeljenih parcel. V zakonu o kmetijskih zemljiščih ni nikjer navedeno, da bi morala imeti dodeljena parcela isto lego kot vložena. Navedeni zakon določa v 88. členu, da dobi komasacijski udeleženec iz komasacijskega sklada približno enako lego, ne pa iste. V konkretnem primeru pa gre vsekakor za približno lego, kar je razvidno iz vloženega načrta o novi razdelitvi v upravnih spisih. Iz načrta stanja pred komasacijo in iz načrta nove razdelitve je razvidno, da je dobila tožnica zaokroženo zemljišče pravilne oblike ob domačiji. Parcela št. 1770 njiva je pravilne pravokotne oblike in leži v podaljšku ohišnice. Zato po mnenju tožene stranke nikakor ne drži tožničina trditev, da je ovirano spravilo pridelkov. Ker je tožena stranka imela na razpolago za ugotovitev dejstev dovolj podatkov v priloženih načrtih in v ostalem gradivu v prvostopnem upravnem spisu, kot tudi zaradi ekonomičnosti postopka, ni bil potreben ogled na kraju samem. Tožnica ima po mnenju tožene stranke prav, ko trdi, da je dobila 64 m2 manj površine, ker je prvostopni organ v skladu z 90. členom zakona o kmetijskih zemljiščih odštel od površine vloženih kmetijskih zemljišč parc. št. 142/2, 143/1 in 147/2 obvezni odbitek, ki znaša v danem primeru 2,64 %. Tako je tožnica ob upoštevanju obveznega odbitka za vložene kmetijske parcele vložila 4055 m2 površine in dobila prav tako 4055 m2 površine. Tako ni utemeljen tožničin zahtevek za premik dodeljene parcele. Po nepotrebnem bi bili prizadeti ostali komasacijski udeleženci, samo premikanje pa bi povzročilo nesorazmerno velike stroške. Po mnenju tožene stranke bi morala tožnica izločitev stavbišča in funkcionalnega zemljišča iz komasacijskega sklada zahtevati v tožbi proti odločbi o uvedbi komasacijskega postopka. Stavbišče in funkcionalno zemljišče tožnice je bilo z odločbo o uvedbi komasacijskega postopka z dne 19.1.1984 zajeto v komasacijski sklad. Zoper to odločbo ni pritožbe, možen je bil le upravni spor. Navedena odločba je postala pravnomočna. Prvostopni organ pa je bil pri izdaji odločbe o novi razdelitvi zemljišč vezan na odločbo o uvedbi komasacije. Po mnenju tožene stranke iz podatkov v upravnih spisih in priloženih načrtov izhaja, da je dobila tožnica iz komasacijskega sklada ustrezno zemljišče enake skupne vrednosti, približno enake kulture in približno enake lege, kot jo ima zemljišče, ki ga je vložila v komasacijski sklad. Dodeljeno zemljišče je tudi zaokroženo, s čimer so po mnenju tožene stranke izpolnjeni vsi pogoji, ki jih zahteva zakon o kmetijskih zemljiščih v 88. členu. Tožnica v tožbi navaja, da je res dobila iz komasacijskega sklada približno tisto zemljišče, kot ga je vložila. S tem pa ni bila zadovoljna, ker sta se brez potrebe spreminjali lega in oblika zemljišča, pa tudi v komasacijski sklad je bilo neupravičeno vključeno stavbišče in funkcionalno zemljišče. Želi in ima tudi pravico, da ostane tako, kot je bilo pred komasacijo. Stališče tožene stranke v izpodbijani odločbi je povsem zgrešeno, ker se oklepa zakona o kmetijskih zemljiščih, ki se ima za to, da je še pri življenju, zahvaliti le trenutni slovenski politični zmedi, zaradi katere še ni prišel v parlamentu na vrsto za razveljavitev. Ta zakon je doslej omogočal in žal še omogoča, da se preko njega izvajajo različni kruti posegi (melioracije in komasacije) v naravo, da se ruši naravno ravnotežje, da propada naravni življenjski prostor našega podeželja, skruni pokrajina, čeprav vse to skupaj sestavlja edini in le enkrat dani biotop ne le kmeta, ampak človeka nasploh. Pri tem pa se posebej kmeta krivično omejuje pri njegovih naravnih pravicah do zemlje in njegovega neokrnjenega prostora. Smiselno predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri odločitvi v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča sta tako prvostopni organ kot tudi tožena stranka pri dodelitvi zemljišča tožnici upoštevala načela, določena v 88. in 90. členu zakona o kmetijskih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 1/79, 4/79, 11/81, 1/86 in 7/86 - ZKZ). Po teh določbah dobi komasacijski udeleženec pri razdelitvi zemljišč iz komasacijskega sklada čim bolj zaokroženo zemljišče; komasacijski udeleženci dobijo iz komasacijskega sklada zemljišče približno enake skupne vrednosti. Razlika med skupno vrednostjo vloženih in dobljenih zemljišč praviloma ne sme presegati 5 % vrednosti in 15 % površine, pri tem pa ni všteto zmanjšanje površine po 90. členu tega zakona (1. in 2. odstavek 88. člena); če se na komasacijskem območju zaradi celovite ureditve zemljišča zgradijo poti, melioracijski jarki, vetrobranski pasovi ali drugi javni objekti, ki so potrebni za izvedbo komasacije in se zaradi tega zmanjša skupna površina zemljišč, ali se iz drugih vzrokov poveča skupna površina zemljišč, ki naj se razdelijo med udeležence, se dodeli vsakemu komasacijskemu udeležencu sorazmerno z vloženim zemljiščem manjša oziroma večja površina zemljišč (1. odstavek 90. člena). Po presoji sodišča so glede na citirane določbe navedenega zakona in podatke ter listine v upravnih spisih pravilne navedbe tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je dobila tožnica zaokroženo zemljišče pravilne oblike ob domačiji in da je parcela št. 1770 njiva pravilne pravokotne oblike; da je tožnica, ob upoštevanju obveznega odbitka za vložene kmetijske parcele (142/2, 143/1 in 147/2) vložila 4055 m2 površine in dobila prav tako 4055 m2 površine tako, da ni utemeljen njen zahtevek za premik dodeljene parcele.

Po presoji sodišča je tožena stranka tožnici v izpodbijani odločbi pravilno pojasnila, da bi morala izločitev stavbišča in funkcionalnega zemljišča iz komasacijskega sklada zahtevati v tožbi proti odločbi o uvedbi komasacijskega postopka, kar pa tožnica ni storila. Odločba o uvedbi komasacijskega postopka je tako postala pravnomočna, prvostopni organ pa je bil pri izdaji odločbe o novi razdelitvi zemljišč vezan na to odločbo. V zvezi s tem sodišče pojasnjuje tožnici, da je prvostopni organ v prvostopni odločbi pravilno navedel, da tožnica kot komasacijski udeleženec razliko za navedena stavbna zemljišča v višini 912.000 cenilnih enot ne vplača v komasacijski sklad.

Po presoji sodišča iz podatkov in listin v upravnih spisih izhaja, kar je pravilno ugotovila tožena stranka v izpodbijani odločbi, da je dobila tožnica iz komasacijskega sklada ustrezno zemljišče enake skupne vrednosti in površine, približno enake kulture in približno enake lege, kot jo ima zemljišče, ki ga je vložila v komasacijski sklad. Dodeljeno zemljišče je tudi zaokroženo, s čimer so izpolnjeni vsi pogoji, ki jih zahteva zakon o kmetijskih zemljiščih v citiranih določbah 88. člena.

Glede na navedeno so neupoštevne tožničine tožbene navedbe v zvezi z lego in obliko dodeljenega zemljišča, kot tudi v zvezi z vključitvijo stavbišča in funkcionalnega zemljišča v komasacijski sklad. Neupoštevne so tudi tožničine tožbene navedbe o tem, da se tožena stranka pri svojem odločanju drži določb zakona o kmetijskih zemljiščih in da je ta zakon v sedanjem času neprimeren in da bi ga bilo treba razveljaviti. Sodišče pojasnjuje tožnici, da morajo organi, ki postopajo v upravnih stvareh, odločati po zakonu (načelo zakonitosti - 1. odstavek 4. člena zakona o splošnem upravnem postopku - ZUP). Citirani zakon o kmetijskih zemljiščih še vedno velja in se ga morajo organi, ki postopajo v upravnih stvareh, glede na navedeno načelo držati. O primernosti ali neprimernosti zakona (razveljavitev ali njegove spremembe in dopolnitve) pa odloča po ustavi Republike Slovenije v rednem zakonodajnem postopku Državni zbor Republike Slovenije.

Ker je torej izpodbijana odločba zakonita je sodišče zavrnilo tožbo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Sodišče je ZUP in ZUS uporabilo kot republiške predpise po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).