Jedro

Načina oddaje vloge, ki ga ureja ZUP, z javnim razpisom ni mogoče spremeniti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Sklep Pisarne za študentske domove - Študentski domovi v Ljubljani, št. 6001-12899/2012/P z dne 14. 9. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrgel tožničino prošnjo za podaljšanje bivanja v študentskih domovih za študijsko leto 2012/2013. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo v skladu z razpisom za sprejem in podaljšanje bivanja študentov visokošolskega študija v študentskih domovih in pri zasebnikih za študijsko leto 2012/2013 mogoče vložiti prošnjo za podaljšanje bivanja do 20. 8. 2012. Študent se je lahko prijavil s kvalificiranim digitalnim potrdilom. V tem primeru je moral po pošti priporočeno poslati ali osebno oddati v pristojni pisarni za študentske domove v posameznem visokošolskem središču tiste priloge k prošnji, za katere je v prošnji označil, da jih bo oddal po pošti. Vlogo je bilo mogoče oddati tudi brez kvalificiranega digitalnega potrdila. V tem primeru je moral biti obrazec poslan elektronsko, nato natisnjen, podpisan in s prilogami priporočeno poslan po pošti ali osebno oddan do 20. 8. 2012 pristojni pisarni za študentske domove v posameznem visokošolskem središču. V odločbi je navedeno, da je navedeni rok prekluzivne oziroma zamudne narave, zato mora prijavitelj vlogo vložiti do roka in na način, ki je določen v razpisu. Prvostopni organ je ugotovil, da je tožnica natisnila obrazec prošnje za podaljšanje bivanje za študijsko leto 2012/2013, ga podpisala in ga priporočeno po pošti oziroma osebno oddala prvostopnemu organu. Prošnja za podaljšanje bivanje ni bila elektronsko oddana – potrjena na spletnem portalu eVŠ do 20. 8. 2012 in torej ni bila oddana na način in v roku, ki je bil določen v razpisu. Na osnovi tega je prvostopni organ ugotovil, da je tožnica vložila prošnjo prepozno in na podlagi 3. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tožničino vlogo zavrgel. Tožnica se je zoper ta sklep pritožila, ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport pa je z odločbo št. 6000-77/2012/2 z dne 25. 10. 2012 njeno pritožbo zavrnilo. Tudi drugostopni organ se strinja s prvostopnimi ugotovitvami in zaključki, zato je tožničino pritožbo zavrnil. Tožnica v vloženi tožbi navaja, da je dne 14. 8. 2012, to je pravočasno oziroma pred iztekom prekluzivnega roka Pisarni za študentske domove v Ljubljani priporočeno po pošti poslala dve vlogi in sicer prošnjo za podaljšanje bivanja v študentskem domu v študijskem letu 2012/2013 s prilogami in prošnjo za premestitev v enoposteljno sobo. Obe prošnji je tudi lastnoročno podpisala. Njena vloga je bila torej vložena v skladu s 63. členom ZUP, če je bila vloga nepopolna, pa je samo zaradi tega ni dovoljeno zavreči, ampak bi moral organ zahtevati, da se pomanjkljivosti odpravijo (63. in 67. člen ZUP). V skladu z določili ZUP se lahko vloga vloži v pisni ali pa elektronski obliki, zakon pa nikjer ne predvideva obeh načinov, kot to navaja tožena stranka. Če pa je pristojni organ menil, da je njena vloga nepopolna, bi moral tožnico v vsakem primeru pozvati, da pomanjkljivosti odpravi, ne pa njene vloge zavreči. Tožnica predlaga odpravo izpodbijanega akta in naj se zadeva vrne organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponoven postopek.

Tožnica je predlagala tudi izdajo začasne odredbe po 3. točki 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), s katero naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega akta. V obrazložitvi navaja, da je vpisana na univerzitetni magistrski študijski program, športna vzgoja II. stopnja. Je pridna študentka in je I. stopnjo končala v predvidenem roku, ne da bi vpisala status absolventa. Izhaja iz socialno šibke štiričlanske družine, kjer je oče brezposeln, mama ima zaposlitev za določen čas, brat pa je tudi študent. Stalno bivališče ima v Lendavi, to je v mestu, ki je najbolj oddaljen od kraja študija v Republiki Sloveniji. Redni študij zahteva ogromno vaj in obvezna predavanja, ki se vrstijo preko celega dne, in bi bil zato študij iz kraja tožničinega stalnega bivališča nemogoč. Na osnovi predmetne odločbe tožnici grozi prisilna izselitev iz študentskega doma, v katerem biva. Tožnica si s svojimi prihodki dražje sobe v zasebnem sektorju ne more privoščiti. Glede na to predlaga izdajo začasne odredbe.

Tožena stranka je vložila odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe in odgovor na tožbo. Najprej navaja, da je tožeča stranka napačno označila toženo stranko, saj kot toženo stranko navaja prvostopni organ in ne ministrstva. Glede na to bi po mnenju tožene stranke moralo sodišče ali pozvati tožečo stranko na dopolnitev, ali pa tožbo v odgovor poslati navedenemu prvostopnemu organu. Sicer pa tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne. Navaja, da je bila odločitev v skladu s pogoji razpisa za sprejem in podaljšanje bivanja študentov visokošolskega študija v študentskih domovih in pri zasebnikih za študijsko leto 2012/2013. Po mnenju tožene stranke pa je njena odločitev tudi v skladu z določili ZUP. Tožena stranka tudi meni, da tožnica tudi pogojev za izdajo začasne odredbe ni izkazala, zato predlaga, da sodišče njen predlog zavrne.

Tožba je utemeljena.

Glede ugovora tožeče stranke v zvezi z navedbo tožene stranke, kot jo je tožeča stranka označila v tožbi, sodišče ugotavlja, da je tožnica v svoji laični tožbi kot toženo stranko res navedla Študentske domove v Ljubljani, Pisarno za študentske domove, Kardeljeva 12, Ljubljana. ZUS-1 v petem odstavku 17. člena določa, da je toženec država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega odstavka.

Predmet obravnavanega upravnega spora je subvencioniranje bivanja študenta v študentskem domu oziroma pri zasebnikih. Bivanje študentov v javnih in zasebnih zavodih ter drugih pravnih osebah registriranih za dejavnost študentskih domov, subvencionira Republika Slovenija (prvi odstavek 73. b člen Zakona o visokem šolstvu). Podrobnejše določbe o subvencioniranju predpiše minister pristojen za visoko šolstvo (tretji odstavek citiranega člena). Ta je to storil s Pravilnikom o subvencioniranju študentov (v nadaljevanju: Pravilnik). Pogoje in merila za subvencioniranje in bivanje študentov ugotavljajo pisarne za študentske domove (prvi odstavek 11. člena Pravilnika). V pisarni za študentske domove izdajajo tudi odločbe o izpolnjevanju pogojev za podaljšanje bivanja (5. alinea 26. člena Pravilnika), ministrstvo pa do 20. dneva v mesecu pošilja sezname študentov, ki izpolnjujejo pogoje za subvencioniranje bivanja in imajo sklenjene nastavitvene pogodbe oziroma anekse k pogodbam.

Iz določil Zakona o visokem šolstvu in Pravilnika tako izhaja, da je Republika Slovenija tista, ki subvencionira bivanje študentov v javnih zavodih, odločanje o tem, kateri študenti izpolnjujejo pogoje in merila za subvencioniranje bivanja, pa je prenesla na pisarne za študentske domove. Pisarna za študentske domove v zadevi odloča na podlagi javnega pooblastila, o pritožbi zoper njeno odločbo pa na podlagi 232. člena ZUP Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Organ, ki je odločal na prvi stopnji, je torej Pisarna za študentske domove Študentskih domov v Ljubljani, ki je o tem odločila na podlagi javnega pooblastila, Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport pa je o pritožbi zoper prvostopni organ odločilo na podlagi 232. člena ZUP. Glede na to je v skladu s petim odstavkom 17. člena ZUS-1 tožena stranka Republika Slovenija, zastopa pa jo navedeno ministrstvo. Ker je ZUS-1 tisti, ki določa, kdo je lahko tožena stranka v predmetni zadevi, sodišče glede tega ni pozivalo tožeče stranke k popravi tožbe, saj je bilo iz podatkov spisa mogoče nedvoumno ugotoviti, kdo je tožena stranka v predmetni zadevi.

Prvostopni organ je vlogo tožeče stranke zavrgel kot prepozno. Dejansko stanje v predmetni zadevi ni sporno. Tožnica je pravilno podpisano prijavo na javni razpis pisarni za študentske domove poslala priporočeno po pošti dne 14. 8. 2012. Prvostopni organ je tožničino vlogo štel za prepozno, ker ni bila oddana tudi elektronsko. Pri tem se sklicuje na javni razpis, ki je omogočal dva načina prijave in sicer prvega s kvalificiranim digitalnim potrdilom in drugega brez kvalificiranega digitalnega potrdila, pri katerem pa je navedeno, da je treba obrazec poslati elektronsko, ga nato natisniti, podpisati in s prilogami poslati priporočeno oziroma oddati osebno pristojni pisarni za študentske domove.

Sodišče se strinja s tožničinim stališčem, navedenim v tožbi, da v obravnavani zadevi priporočeno po pošti in v roku poslane prijave na javni razpis tožeče stranke ni mogoče šteti kot prepozne. ZUP v 63. členu določa, da se lahko vloga vloži v pisni obliki. Pisna vloga je vloga, ki je napisana ali natisnjena in lastnoročno podpisana ali pa vloga, ki je oddana v elektronski obliki in podpisana z varnim elektronskim podpisom s kvalificiranim potrdilom.

Tožnica je pravilno podpisano vlogo poslala priporočeno po pošti v z razpisom določenem roku. To je v skladu z drugim odstavkom 67. člena ZUP. Po presoji sodišča zato tožničine vloge ni mogoče šteti kot prepozne in je kot take zavreči. Način oddaje vloge določa ZUP, zato z javnim razpisom tega ni mogoče spremeniti. S tem, ko je bila vloga tožeče stranke zavrnjena, so bila napačno uporabljena določila ZUP.

Ker je bilo v predmetni zadevi napačno ugotovljeno, da je tožeča stranka vlogo poslala prepozno in torej ni bilo podlage za postopanje 3. točki prvega odstavka 129. člena ZUP, je bila s tem storjena bistvena kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1), zato je moralo sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani akt odpraviti in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrniti organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča, da je tožeča stranka svojo vlogo vložila pravočasno (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), odločiti o prijavi tožeče stranke na predmetni razpis.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. Tožeča stranka je predlagala tudi izdajo začasne odredbe. Sodišče v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče v skladu z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Glede na to, da je s to sodbo v zadevi pravnomočno odločeno, tožeča stranka za izdajo začasne odredbe ne izkazuje več pravnega interesa, zato se le-to zavrže.