Jedro

Ker v konkretnem primeru sodišče ni dajalo prednosti nobeni od strank, temveč je na podlagi 282. čl. ZPP zgolj ugotovilo, da se tožba šteje za umaknjeno, ker nobena od strank ni pristopila na poravnalni narok, kršitev načela kontradiktornosti ni podana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje štelo tožbo za umaknjeno (I. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, naj toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 1.092,60 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov ter zaradi kršitve Ustave RS in Konvencije. Predlaga, ugoditev pritožbi, razveljavitev sklepa ter povračilo stroškov postopka tožnika. Izpodbijana odločitev je nezakonita, saj je sodišče tožniku vročalo pošiljke na napačen naslov. Tožnik se je 01. 12. 2010 preselil na naslov F. 27, zaradi česar mu sodišče ne bi smelo več vročati pošiljk na naslov D. 146. Tožnik je v tožbi zahteval oprostitev plačila sodnih stroškov, postavitev sodnega tolmača ter določitev slovenskega odvetnika. Sodišče te vloge v izpodbijanem sklepu ni upoštevalo oziroma se do nje ni opredelilo. Sodišče ni odločilo o vlogi za brezplačno pravno pomoč niti je ni posredovalo ustreznemu oddelku naslovnega sodišča. Sodišče ne sme razpisati naroka, preden ne odloči o postavitvi odvetnika oziroma o vlogi za brezplačno pravno pomoč. Sodišče je ignoriralo sodno prakso in četrti odstavek 209. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ureja mirovanje postopka in umik tožbe. Šele, če so dvakrat izpolnjeni pogoji za mirovanje postopka, se šteje, da je tožba umaknjena. Sodišče se neutemeljeno sklicuje na določbe 282. in 188. člena ZPP. Sodišče je nadalje kršilo pravico tožnika do kontradiktornega postopka, saj pritožnik zaradi odsotnosti, ki jo je nezakonito povzročilo sodišče, ni imel dovolj časa za obrambo, glede na to da sodišče ni odločilo o vlogi za brezplačno pravno pomoč in o postavitvi odvetnika ter tolmača. Zato je treba sklep razveljaviti. Če bi sodišče izvedlo ponujene dokaze, bi se izkazalo, da toženec zlorablja pravice z namenom, da bi tožnika finančno izcedil in s tem prisilil, da se odpove svojim terjatvam. V nadaljevanju pritožbe tožnik podrobneje obrazlaga, v čem je bistvo pravice do kontradiktornega postopka oziroma pravice do enakega varstva pravic. Meni, da izpodbijana odločba omejuje pravico iz 22. člena Ustave RS, saj pomeni odmik o načela poštenega sodnega postopka. Pravica do kontradiktornega postopka je kršena tudi takrat, če sodišče iz naklepnih ali zmotnih razlogov ugotavlja umik tožbe, da bi preprečilo pravico do enakopravnosti po 14. in 22. členu Ustave RS. Če bi sodišče upoštevalo kontradiktorno pravico tožnika, bi se lahko izkazalo, da toženec v postopku nebi uspel, saj je v tem primeru bilo samo enostransko odločeno, in sicer brez udeležbe tožnika, ki ima enako pravico do enakopravnosti orožja v postopku. Če bi upoštevalo mnenje sodišča, se lahko izbrišejo določbe Ustave RS, saj ta nima nobenega učnika, če postavljamo zakon preko same Ustave, kar pa nikoli ne more biti.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožniku sodna pisanja vročalo na napačen naslov in da zato vročitev ni bila opravljena. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje štelo, da je tožba umaknjena na podlagi tretjega odstavka 282. člena ZPP, po katerem se šteje, da je tožeča stranka tožbo umaknila, če na poravnalni narok ali na prvi narok za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni razpisan, ne pride nobena stranka. Zakonitost navedene odločitve je odvisna tudi od tega, ali je tožnik vabilo na poravnalni narok prejel. Zato je pritožbeno sodišče v luči pritožbenega očitka o vročanju sodnih pisanj na napačen naslov to preverilo. Na podlagi podatkov v spisu (vročilnice pripete k red. št. 31) je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tožniku vabilo vročalo na naslov, ki ga je tožnik navedel v tožbi, ter da je vročilnica s strani prejemnika (tožnika) podpisana. Ker je vročilnica javna listina in velja za resnično, kar je na njej zapisano, in ker tožeča stranka domneve resničnosti njene vsebine ni uspela izpodbiti (niti ni zatrjevala njene neresničnosti), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je tožnik vabilo na narok osebno prejel. Ker se skladno s šestim odstavkom 139. člena ZPP na kršitev pravil o vročanju ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejeme pisanje, že iz razloga, ker je izkazan prejem vabila s strani tožnika, ne more biti uspešno pritožbeno navajanje o vročanju na napačen naslov.

6. Prav tako neutemeljene so pritožbene navedbe, da je izpodbijana odločitev nezakonita iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni reagiralo na predlog tožnika v tožbi, da se ga oprosti plačila vseh stroškov postopka, se mu postavi sodni tolmač za nemški jezik in določi slovenski odvetnik za celotni postopek. Za odločanje o predlogu za oprostitev plačila stroškov postopka in za dodelitev brezplačnega odvetnika je po določbah 2. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) pristojen predsednik okrožnega sodišča (v nadaljevanju pristojni organ za BPP), zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni odločalo o takšnem tožnikovem predlogu, temveč je pravilno poslalo predlog skupaj s priloženo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči pristojnemu organu za BPP. Ta je o tožnikovi prošnji tudi že odločil, in sicer je z odločbo Bpp 1030/2010 z dne 31. 08. 2010, ki je bila tožniku vročena, kar je pritožbeno sodišče preverilo pri organu za BPP, tožniku dodelilo izredno brezplačno pravno pomoč kot oprostitev plačila stroškov v pravdnem postopku. Tožniku ni dodelilo odvetnika za zastopanje v tej pravdi, saj je tožnik v prošnji (fotokopija prošnje se nahaja pod prilogo A1), v mejah katere odloča organ za BPP, zaprosil za odvetnika le za morebitno revizijo, kar pa je preuranjeno. Glede na to, da je tožnik odločbo organa za BPP prejel in je bil torej seznanjen, da mu odvetnik ni bil dodeljen, bi na narok moral priti sam ali s svojim odvetnikom, ali pa bi moral dati novo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči in v njej zaprositi za dodelitev odvetnika za zastopanje v celotnem pravdnem postopku, česar pa ni storil. V zvezi s tožnikovo prošnjo za postavitev tolmača pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ima stranka sicer pravico spremljati ustni postopek pred sodiščem v svojem jeziku po tolmaču (102. člen ZPP), vendar pa sodišče prve stopnje o tožnikovem predlogu za postavitev tolmača skladno z ZPP ni bilo dolžno odločati, preden je razpisalo narok za glavno obravnavano. O takšnem predlogu stranke lahko sodišče odloči šele na naroku, saj do samega naroka postavitev tolmača ni potrebna. To pa pomeni, da bi tožnik moral priti na razpisani narok in se prepričati o tem, ali mu bo sodišče tolmača postavilo.

7. Zmotno je nadalje stališča tožnika, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo tožbo za umaknjeno, glede na to, da je v četrtem odstavku 209. člena ZPP določeno, da se šteje, da je tožba umaknjena, če so istem postopku ponovno izpolnjeni pogoji za mirovanje postopka, pri čemer so po prvem odstavku 209. člena ZPP pogoji za mirovanje izpolnjeni med drugim, če nobena od strank ne pride na narok. Tožnik spregleda, da je bila z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 45/08, v nadaljevanju ZPP-D, začetek veljavnosti 01. 10. 2008), določbe katerega je treba v tem postopku uporabiti, saj je bila tožba vložena v marcu 2010, 209. člen ZPP spremenjen tako, da sedaj določa le še, da mirovanje postopka nastane, če se obe stranki pred koncem glavne obravnave o tem sporazumeta ter da se mirovanje postopka začne z dnem, ko stranki to naznanita sodišču. Z ZPP-D pa je bil noveliran tudi 282. člen, ki v tretjem odstavku določa, kot je bilo že zgoraj povzeto, da, če na poravnalni narok ne pride nobena od strank, se šteje tožba za umaknjeno. Ker v obravnavanem primeru nobena od strank ni pristopila na poravnalni narok, kljub temu, da ju je sodišče v vabilu opozorilo na nastop pravne posledice iz 282. člena ZPP, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na navedeno določbo, pri čemer se je pravilno sklicevalo tudi na določbo 188. člena ZPP, po kateri sodišče postopek ustavi, če je tožba umaknjena.

8. Ker so pritožbeni očitki v zvezi z nepravilnim vročanjem in neodločanjem o tožnikovi vlogi oziroma predlogu za brezplačno pravno pomoč in za postavitev odvetnika ter tolmača, kot je bilo zgoraj obrazloženo, neutemeljeni, pa tožnik tudi ne more uspeti s pritožbenim navajanjem, da mu je sodišče z očitanim nezakonitim postopanjem kršilo pravico do kontradiktornega postopka. Prav tako ni moč pritrditi pritožbi, da je bila tožniku kršena pravica do kontradiktornega postopka, ker je sodišče iz naklepnih ali zmotnih razlogov ugotovilo umik tožbe. Podlago za sprejem izpodbijane odločitve namreč predstavlja določba 282. člena ZPP in ne naklepni, zmotni razlogi sodišča. V zvezi s pritožbeno navedbo, da je bilo v tem primeru samo enostransko odločeno, in sicer brez udeležbe druge stranke (tožnika), ki ima enako pravico, t.j. pravico do enakopravnosti orožja v samem postopku, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni dajalo prednosti nobeni od strank (ni upoštevalo dejstev in dokazov tožeče stranke kot tudi ne dejstev in dokazov tožene stranke), temveč je na podlagi dejstva, da nobena od strank ni pristopila na poravnalni narok, v skladu z ZPP zgolj ugotovilo, da se šteje tožba za umaknjeno. Sodišče prve stopnje ni enostransko odločilo, meritorna odločitev sploh ni bila sprejeta. Ker torej tožeča stranka ni bila v slabšem položaju nasproti tožene stranke, kar se tiče možnosti predstaviti svoja stališča, vključno z dokazi (bili sta v enakem položaju), oziroma ker sodišče ni upoštevalo procesnega gradiva nobene od strank, o kršitvi tožnikove pravice do enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem v konkretnem primeru ni moč govoriti.

9. Ker torej uveljavljanji pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa niso podani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka (2. točka 365. člena ZPP). Posledično je potrdilo tudi odločitev o pravdnih stroških.

10.Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).