Jedro

Praksa evropskih sodišč pojem običajnega prebivališča opredeljuje kot kraj, kjer je center posameznikovih interesov. Vendar zaključka, da je imela tožnica v času škodnega dogodka običajno prebivališče v Avstriji, ni moč narediti ne na podlagi podatkov iz uradnih evidenc in tudi ne na podlagi navedb o tožničinem bivanju v času nezgode in takoj po njej.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovor pristojnosti slovenskega sodišča zavrnilo.

2. Zoper odločitev se je iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov pravočasno pritožila toženka in predlagala, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi oziroma podrejeno, da se sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Trdi, da je pri predložitvi ustreznih dokazil v dokazni stiski, ker potrdila iz centralnega prijavnega registra Republike Avstrije na dan škodnega dogodka 31. 7. 2017 za tožnico brez njenega pooblastila ne more pridobiti. Zato naj ga sodišče prve stopnje pridobi po uradni dolžnosti. Poleg tega je že iz predloženih dokazil jasno razvidno, da ima tožnica običajno prebivališče v Avstriji in ne na ozemlju Republike Slovenije, zato ni podana pristojnost slovenskega sodišča. Iz dokazov, ki jih je v spis vložila tožnica, ni mogoče sklepati na pristojnost slovenskega sodišča. Iz predloženega potrdila iz Centralnega registra prebivalstva izhaja, da je imela na dan izdaje potrdila prijavljeno stalno prebivališče na B. v Republiki Sloveniji, začasno pa v Avstriji. Potrdilo izrecno ne izkazuje stalnega prebivališče tožnice na dan škodnega dogodka, pri čemer sodišče prve stopnje tudi ne pojasni, kako naj bi imela tožnica na dan 7. 10. 2019 stalno prebivališče v Republiki Avstriji, kar izhaja iz potrdila, ki ga je predložila toženka, in hkrati prijavljeno stalno prebivališče tudi na B. Bistveno pa je, da je imela tožnica običajno prebivališče v Avstriji, kjer ga je imel tudi njen mož. Poleg tega iz odpustnega pisma izhaja, da je bila tožnica po škodnem dogodku premeščena na zdravljenje v Avstrijo, prav tako iz psihoterapevtskega mnenja izhaja, da sta z možem prebivala v mestu C. v Avstriji, glede na izvid dr. D. pa tam prebivajo tudi njeni otroci.

3. Na pritožbo je tožnica odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba ne izpodbija ravnanja sodišča prve stopnje, ki je pristojnost slovenskega sodišča presojalo na podlagi uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba), ki ureja mednarodno pristojnost med državami članicami EU, in pri tem upoštevalo, da je v točno opredeljenih primerih zaradi predmeta spora ali avtonomije strank upravičena drugačna navezna okoliščina za presojo pristojnosti sodišča, ki je sicer določena po stalnem prebivališču toženca. Tako je pri zavarovalnih pogodbah, potrošniških pogodbah in pogodbah o zaposlitvi. Tu mora biti šibkejša stranka zaščitena s pravili o pristojnosti, ki so za varstvo njenih pravic ugodnejša od splošnih pravil, kar upošteva tudi 11. člen Uredbe, po kateri je zavarovalnica s sedežem v državi članici lahko tožena (a) pred sodišči države članice, v kateri ima sedež oziroma (b) v drugi državi članici, kjer ima tožnik stalno prebivališče v primeru tožb, ki jih vložijo zavarovalnice, zavarovanec ali upravičenec iz zavarovanja.

6. Pritožnica je prepričana, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in nepravilno ugotovilo dejansko stanje, ko je štelo, da je tožnici uspelo dokazati, da je imela na dan škodnega dogodka stalno prebivališče na B., saj v Sloveniji nima običajnega prebivališča. 7. Sodišče prve stopnje je na podlagi podatkov iz uradnih evidenc, ki sta jih predložili stranki, zanesljivo ugotovilo, da je imela tožnica na dan škodnega dogodka (31. 7. 2017) in tudi na dan vložitve tožbe (14. 7. 2021) stalno prebivališče na B. Iz podatkov je namreč razvidno, da je imela tožnica od leta 1988 dalje prijavljeno stalno prebivališče na naslovu Ulica ..., B., da je imela v času od 29. 2. 2012 do 13. 8. 2020 začasno prebivališče na naslovu C., Avstrija, naslov za vročanje v tem času pa je imela na naslovu stalnega prebivališča (torej na B.), da je 14. 10. 2019 na naslovu C., Avstrija, prijavila sekundarno stalno prebivališče, in da je na dan 7. 10. 2019 na tem naslovu imela trenutno stalno prebivališče. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnica svoje trditve, da je njeno stalno prebivališče v Sloveniji in je zato na podlagi 11. (b) člena Uredbe podana pristojnost slovenskega sodišča, z listinami izkazala.

8. Pritožnica pravilno izpostavlja, da praksa evropskih sodišč pojem običajnega prebivališča opredeljuje kot kraj, kjer je center posameznikovih interesov. Vendar zaključka, da je imela tožnica v času škodnega dogodka običajno prebivališče v Avstriji, ni moč narediti ne na podlagi podatkov iz uradnih evidenc in tudi ne na podlagi navedb o tožničinem bivanju v času nezgode in takoj po njej. Pritožbene trditve, da je imela tožnica v času škodnega dogodka običajno prebivališče v Avstriji, ker se je tam nahajala tudi njena družina in kamor je bila po škodnem dogodku prepeljana na zdravljenje, namreč tožnica uspešno izpodbije v odgovoru na pritožbo. Zatrdi, da je bila v času škodnega dogodka na dopustu, sicer pa zaposlena v ... na B. Tudi sicer je bila ves čas redno zaposlena v Sloveniji. Po nezgodi je bila res prepeljana na zdravljenje v Avstrijo, vendar zato, ker ni mogla voziti in tudi sicer ni mogla skrbeti sama zase. Ko se ji je stanje izboljšalo, se je vrnila v Slovenijo. V Avstriji živijo njeni otroci, tam je živel tudi njen pokojni partner. Pritrdi, da je imela začasno bivališče tudi v Avstriji, vendar razlog za prijavo začasnega prebivališča v Avstriji ni bilo njeno bivanje v Avstriji, temveč pridobitev ugodnosti v zvezi s šolanjem sina, ki je tam ostal z očetom že v letu 1997. Tožnica pa je družino v Avstriji, predvsem otroke, le obiskovala. Zato sklepa, da je bilo tožničino običajno prebivališče v Avstriji, ni mogoče narediti. Sodišču prve stopnje se tudi ni bilo treba opredeljevati, zakaj naj bi imela tožnica na dan 7. 10. 2019 stalno prebivališče v Republiki Avstriji in hkrati tudi na B., saj to za presojo ni relevantno. Upoštevaje vse navedeno in glede na že pridobljene podatke iz uradnih evidenc pa tudi dodatno potrdilo (za katerega pritožnica predlaga, da naj se ga pridobi po uradni dolžnosti) tega sklepa ne bi omajalo. Glede na življenjske okoliščine tožnice je bilo (in je) njeno stalno in običajno prebivališče brez dvoma na B., torej v Sloveniji.

9. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP1).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka toženke temelji na prvem odstavku 165. in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta v zavrnilnem delu izreka.

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, številka 26/1999, s kasnejšimi spremembami.