Jedro

Pripor bi lahko ocenili kot okoliščino, zaradi katere je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek, da se ugotovi, da sta sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 6. 2010 in sklep z dne 11. 8. 2010 nezakonita in brez pravnih učinkov ter da se odpravita ter da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo (točka I izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožnika prijavi v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje za čas brezposelnost, to je od 24. 8. 2010 dalje in mu prizna delovno dobo ter ga pozove nazaj na delo (točka II izreka). Zavrnilo je tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da tožniku za čas brezposelnosti od 24. 8. 2010 dalje izplača bruto plačo v znesku 1.475,07 EUR mesečno, za vsak mesec brezposelnosti, od te plače obračuna in plača dolžne davke in prispevke za socialno varnost ter neto zneske izplača tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamične mesečne plače, to je od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec (točka III izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka IV izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da se je tožena stranka sama sklicevala na to, da tožniku ni bila dolžna zagotoviti zagovora, ker naj bi pripor spadal med okoliščine, zaradi katerih je od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo takšne trditvene podlage in je presojalo, ali je tožnik imel možnost podati oziroma sestaviti ugovor. Tožnik je želel zagovor podati ustno ob prisotnosti pooblaščenca, tožena stranka pa je dobro vedela, da se tožnik nahaja v priporu in da svoje pravice ne bo mogel izkoristiti. Rok štirih dni za zagovor ni bil primeren, glede na to, da se je tožnik nahajal v priporu. Njegov pooblaščenec je za dostop do tožnika potreboval posebno dovolilnico preiskovalnega sodnika na ..., za pridobitev te dovolilnice pa je potrebno podati vlogo s pooblastilom, kar je bilo praktično nemogoče izvesti v tako kratkem času in ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik v priporu. Vse navedeno je tožnik obširno obrazložil v svojih izvajanjih, sodišče prve stopnje pa se do navedenega sploh ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik imel možnost podati pisni zagovor, češ da naj bi v priporu na voljo imel tako pisala kot papir. Česa takšnega tožnik nikoli ni trdil, tega ni trdila niti tožena stranka. Tožnik ni imel dostopa do pisala in papirja, predvsem pa ni imel možnosti, da pred podajo zagovora opravi posvet z odvetnikom. Tožnikova partnerica je za pravno pomoč in zastopanje v tem sporu pooblastila odvetnika S.P., ki pa ni uspel priti v kontakt s tožnikom, saj je dostop do pripornika imel le njegov zagovornik iz kazenskega postopka odvetnik D.P.. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku utemeljeno očita, da naj bi z dejanjem, ki je bilo storjeno v njegovem prostem času, torej povsem izven službenih obveznosti, naklepoma kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do trditvene podlage tožnika, da gre v okviru očitanih dejanj za neko povsem zasebno zadevo tožnika, ki z izpolnjevanjem delovnim obveznosti nima nobene zveze. Tožena stranka je tožniku očitala, da naj bi naklepoma kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, predvsem naj bi kršil 35. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) in 20. člen pogodbe o zaposlitvi. Vse kršitve pogodbenih obveznosti iz 20. člena pogodbe o zaposlitvi se nanašajo zgolj na kršitve, storjene na delu oziroma v zvezi z delom, nikakor pa ta določba ne zajema morebitnih kršitev, ki izvirajo iz osebne sfere delavca. Sodišče prve stopnje se do tovrstnih ugovorov tožnika ni opredelilo, zato se izpodbijana sodba ne da preizkusiti. Tožena stranka tožniku ne plačuje za 24 ur dela, 7 dni na teden in 365 dni v letu. Tožnik plačo prejema le za 8 urni delavnik. Kot moralne kršitve bi bilo kvečjemu možno opredeliti očitke v zvezi s kaznivim dejanjem posilstva, vendar pa je bil tožnik glede tega dejanja pravnomočno oproščen. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik ravnal v nasprotju z ZDR, Zakonom o policiji (ZPol, Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami), kodeksom policijske etike in pogodbo o zaposlitvi ter storil dejanje, ki bi ga policisti morali preganjati. Pri tem je sodišče prve stopnje očitno spregledalo, da je bil tožnik pravnomočno oproščen vseh obtožb v zvezi s kaznivim dejanjem posilstva, zaradi česar so odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ne da preizkusiti. Zaradi navedenega je podano očitno nasprotje med razlogi, na katere se opira sodba in med vsebino listin v spisu, kar utemeljuje še nadaljnjo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje o tem, da naj bi tožnik kvaril ugled tožene stranke. Tožnik toženi stranki ni povzročil nobene škode. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja. Tožena stranka ni predložila nobenega dokaza, zakaj delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Pri ugotavljanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank bi bilo potrebno upoštevati, da je bil tožnik dober policist, z dolgoletnim stažem v policiji, brez enega samega madeža. Možnost nadaljnjega sodelovanja je obstajala vsaj do pravnomočnega zaključka kazenskega postopka. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe (tožnik nima interesa za izpodbijanje odločitve, da tudi tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da je sodišče prve stopnje o možnosti zagovora odločalo izven trditvene podlage tožene stranke, pritožba smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z s 7. členom ZPP. Pritožbeni očitek je nekorekten in protispisen. Ni res, da bi tožena stranka v tem sporu zatrjevala zgolj to, da tožniku zagovora ni bila dolžna omogočiti, ker naj bi pripor sodil med okoliščine, ki pomenijo izjemo od obveznosti delodajalca, da delavcu omogoči zagovor. Tožena stranka je sicer uveljavljala tudi takšno stališče, vendar je v odgovoru na tožbo pred tem navedla, da tožniku ni bila kršena pravica do zagovora, saj ga je v pravočasno vročenem vabilu tožnika izrecno opozorila, da zagovor lahko poda tudi pisno, s čemer mu je dala možnost, da to stori, vendar pa tožnik tega ni storil niti do datuma, ki je bil določen za zagovor, niti kasneje. Razen tega se v tem sporu presoja zakonitost sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (priloga A/2, B/1) in sklepa komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije (priloga A/3 in B/1), ki je odločala o tožnikovi pritožbi zoper sklep o izredni odpovedi. V sklepu o izredni odpovedi tožena stranka navaja, da je tožnika za dne 11. 6. 2010 povabila na zagovor, da je bil obveščen, da lahko svoj zagovor poda tudi pisno, da se je 11. 6. 2010 pri osebi, pooblaščeni za zagovor, zglasil substitut tožnikovega pooblaščenca, ki je povedal, da tožnik, ki se nahaja v pripori, da v celoti zanika očitane kršitve in želi podati zagovor. V nadaljevanju tožena stranka ugotavlja, da je tožnik v zagovoru preko pooblaščenega odvetnika pavšalno zanikal očitane kršitve. Tudi v sklepu Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja ni bilo uveljavljeno, da so podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, temveč se je komisija postavila na stališče, da je bila tožniku dana možnost, da poda pisni zagovor ter da mu pravica do zagovora ni bila kršena. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Tudi obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba uveljavlja v zvezi s tožnikovimi ugovori, da mu ni bila zagotovljena pravica do zagovora. Odločilna dejstva, o katerih izpodbijana sodba nima razlogov, naj bi bila tista v zvezi z oteženim dostopom tožnikovega pooblaščenca do tožnika v času, ko se je ta nahajal v priporu. Vendar pa navedbe tožnika o tem, da bi njegov pooblaščenec za dostop do tožnika potreboval posebno dovolilnico preiskovalnega sodnika na ..., za kar bi bila potrebna vloga s pooblastilom, kar je bilo praktično nemogoče izvesti v tako kratkem času, ne morejo biti odločilna dejstva v tem sporu. Ob ugotovitvi, da bi tožnik zagovor lahko podal tudi pisno in da se je njegov pooblaščenec dejansko udeležil zagovora (pa čeprav preko substituta) in tam zanikal očitane kršitve, je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo, da tožniku pravica do zagovora ni bila kršena.

Obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožba uveljavlja tudi z navedbo, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti glede domnevne kršitve 20. člena pogodbe o zaposlitvi. Vendar navedeno sploh ne more biti razlog za smiselno zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj gre pri tem za vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in ne za vprašanje navajanja razlogov o odločilnih dejstvih.

Po mnenju pritožbe se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti zaradi tega, ker naj bi sodišče prve stopnje spregledalo, da je bil tožnik v kazenskem postopku oproščen obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje posilstva po prvem odstavku 170. člena KZ-1. Kaj takšnega sicer iz izpodbijane sodbe ne izhaja, pa tudi v primeru, če bi sodišče prve stopnje to res spregledalo, bi bilo izpodbijano sodbo še vedno možno preizkusiti, saj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadoščajo že kršitve, za katere pa je tožnik bil pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1. Ni mogoče slediti pritožbeni trditvi, da so štirje dnevi, kolikor je minilo med vročitvijo vabila in dnevom, ki je bil določen za zagovor, prekratek rok, da bi tožnik lahko izkoristil pravico do zagovora. Tak rok je povsem v skladu z določbo drugega odstavka 83. člena ZDR o tem, da je delodajalec delavcu dolžan omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Tožniku so bili zagotovljeni štirje delovni dnevi. Res je sicer, da je tožnik ves čas zatrjeval, da je hotel ustno podati zagovor, ker je želel, da pridejo do izraza njegove emocije, vendar to ne pomeni, da bi tožena stranka morala zagovor odlagati, dokler ne bi potekel tožnikov pripor, v tem času pa bi seveda minil tudi prekluzivni rok, v katerem je še dopustno podati odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da bi tožnik lahko podal tudi pisni zagovor. Povsem neprepričljive so tožnikove navedbe, da v priporu ni mogel dobiti papirja in pisala. Nenazadnje četrti odstavek 213. b člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP-UPB4, Ur. l. RS, št. 32/2007) določa, da si pripornik lahko dopisuje ali ima druge stike z osebami zunaj zavoda. Celo več, peti odstavek 50. člena Pravilnika o izvrševanju pripora (Ur. l. RS, št. 36/1999) izrecno določa, da priporniku, ki nima sredstev, zavod zagotovi vse potrebno za pisanje prošenj in pritožb, dopisovanje z zagovornikom in bližnjimi sorodniki. Zaradi navedenega sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da bi tožnik prav gotovo dobil papir in pisalo, če bi zanju zaprosil. Sicer pa pritožbeno sodišče soglaša tudi s stališčem tožene stranke, da je pripor tista okoliščina, zaradi katere bi se delodajalec lahko postavil tudi na stališče, da bi bilo od njega neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Tožena stranka se je pri tem utemeljeno sklicevala na dopis Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 7. 6. 2007 (priloga B/10) v zvezi s predlogom Ministrstva za notranje zadeve za spremembo 32. člena ZDR. Tožena stranka je namreč predlagala, da se ta člen dopolni tako, da se določi, da zagovor ni potreben tudi v primeru, ko je delavec v priporu zaradi očitane kršitve pogodbenih oziroma drugih delovnih obveznosti, ki imajo znake kaznivega dejanja. Ministrstvo je odgovorilo, da med okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, sodi tudi pripor, zato menijo, da ni potrebno, da se ta primer posebej izpostavi, saj že obstoječe besedilo omogoča izjemo, ki se želi doseči s predlagano spremembo zakona. Vendar pa navedeno niti ni bistveno, saj je tožena stranka tožniku zagovor (vsaj v pisni obliki in preko pooblaščenca) omogočila.

Tožnik je bil v kazenskem postopku pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje nasilništva po 296. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008), napeljevanja h kaznivemu dejanju krive izpovedbe po tretjem odstavku 284. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 37. člena KZ-1 in kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena KZ-1, za kar mu je bila dosojena enotna kazen enega leta in dveh mesecev zapora. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi kršitve, ki ima vse znake kaznivega dejanja posilstva, po prvem odstavku 170. člena KZ-1 in kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1. Navedeno pomeni, da je bilo sodišče prve stopnje v skladu z določbo 14. člena ZPP vezano na pravnomočno obsodilno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno postavilo na stališče, da glede tega kaznivega dejanja ne bo izvajalo dokaznega postopka.

V kazenskem postopku je bilo tako pravnomočno ugotovljeno, da je tožnik: - konec februarja 2010 v gostinskem lokalu ... na ... žalil V.K., da ji smrdi iz gobca in jo nadlegoval, zaradi česar se je pred njim umaknila v ženske toaletne prostore, kamor je prišel za njo, jo prijel za roki, jo porinil ob steno, jo hotel zvleči ven iz lokala, nakar se je mednju vrinila V.Š., zaradi česar je V.K. ušla v glavni prostor lokala, kjer jo je tožnik ponovno prijel za zapestji obeh rok in jo začel vlačiti po lokalu, vendar se mu je izmuznila, - v marcu 2010 na tržnici na .. V.K. dejal, da ne bo šla nikamor, jo prijel za lakti in jo sunil na avto, zahteval od nje, da gre z njim, zaradi česar se je zapeljala do gasilskega doma v ..., tožnik pa ji ves čas sledil, ji pred gasilskim domom dejal, da ji ne dovoli, da gre za na pijačo s prijateljico in jo za tem zasledoval na poti proti domu, jo tam zagrabil in odnesel v avto in odpeljal, jo v avtu držal za roke ter jo spustil šele, ko mu je zazvonil telefon, - v aprilu 2010 pri gostilni ... na ... V.K. pljuval v obraz, jo žalil s besedami, da je „cipa, drolja in prasica“, jo zasledoval do cerkve, kamor se je zatekla, ji sledil iz cerkve in jo suval ob steno cerkve ter ponovno pljuval vanjo in jo žalil ter ji dal zaušnico, zaradi teh ravnanj pa je bila V.K. prestrašena in nemočna.

Zgoraj opisana ravnanja prav gotovo pomenijo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1 in so zato lahko zakonit razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Ta namreč določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če je delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznosti iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja.

Povsem zmotno je pritožbeno stališče, da naj bi šlo pri tožnikovem ravnanju, zaradi katerega mu je bila izrečena zaporna kazen osmih mesecev za kaznivo dejanje nasilništva za nekakšno njegovo prostočasovno dejavnost, ki ne more biti predmet kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Glede tega vprašanja, še zlasti v zvezi s kaznivimi dejanji, ki jih storijo policisti, se je že izoblikovala sodna praksa. Tako je Vrhovno sodišče RS na primer v sodbi opr. št. VIII Ips 450/2008 z dne 23. 2. 2010 zavzelo stališče, da je pomočnik komandirja policijske postaje huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, da po prometni nesreči, ki jo je povzročil izven službenega časa, ni ustavil, ampak je odpeljal naprej. Pri tem je Vrhovno sodišče izrecno zavzelo stališče, da se od pomočnika komandirja Policijske postaje tudi izven delovnega časa pričakuje ravnanje v skladu s predpisi. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik storil dejanje, kakršnega sicer kot policist mora preganjati v skladu z določbami ZPol. Sodišče prve stopnje sicer ni ugotavljalo, ali je tožnik storil tudi kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja posilstva, kar bi sicer lahko storilo, saj je sodišče vezano le na pravnomočno obsodilno sodbo, ne pa tudi na oprostilno sodbo. Vendar navedeno niti ni bistveno, saj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadošča že ugotovitev, da je tožnik storil kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana tudi na podlagi določbe 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Ta določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnikovo nasilniško ravnanje napram oškodovanki V.K. konec februarja 2010, v marcu 2010 in aprilu 2010 prav gotovo pomeni naklepoma storjeno hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Da gre pri tožnikovem ravnanju za kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, je razvidno tudi iz določb 2. točke 3. člena ZPol, 35. člena ZDR in 20. člena pogodbe o zaposlitvi, na katere se je v odpovedi sklicevala tudi tožena stranka. Tako 2. točka prvega odstavka 3. člena ZPol določa, da je naloga policije preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prejemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom in zbiranje dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvirajo iz kaznivih dejanj in prekrškov. Policist, ki sam stori kaznivo dejanje, že s tem krši svoje pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, saj se od policista pričakuje, da bo izvajal naloge policije, torej preprečeval, odkrival in preiskoval kazniva dejanja, ne pa jih sam izvrševal, pa čeprav v svojem prostem času. Tožena stranka se je utemeljeno sklicevala tudi na določbo 35. člena ZDR, ki delavcu nalaga, da se vzdrži vseh ravnanj, ki glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, materialno ali moralno škodijo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca. Instituciji, kakršna je Policija, prav gotovo moralno škodi, če policist izvrši kaznivo dejanje nasilništva. Ni res, kar zatrjuje tožnik, da naj bi se vse pogodbene obveznosti iz 20. člena pogodbe o zaposlitvi nanašale le na kršitve, storjene na delu oziroma v zvezi z delom. Prvi odstavek 20. člena pogodbe o zaposlitvi povsem jasno določa, da med ravnanja, ki glede na naravo dela materialno ali moralno škodijo delodajalcu, sodi tudi vsako dejanje, ki ima znake naklepnega kaznivega dejanja. Tožnikova dejanja nasilništva napram V.K. imajo vse znake naklepnega kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1, zato je tožnik kršil pogodbeno obveznost iz 20. člena pogodbe o zaposlitvi.

Povsem nesamokritične so tožnikove navedbe o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja. Tožena stranka je v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi prepričljivo navedla, da je zaupanje delodajalca v verodostojno ravnanje tožnika tako porušeno, da je nadaljevanje delovnega razmerja z njim onemogočeno ter da je pri izvajanju nalog Policije element zaupanja v zakonitost ravnanja uslužbencev pomembna okoliščina na strani delodajalca. Tudi pritožbeno sodišče soglaša s tem, da je izpolnjen osnovni pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.