Jedro

Tožnik je zgradil objekt, ki bi bil sicer po prilogi 2 Uredbe o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje enostaven, vendar gradnja ni v skladu s prostorskim aktom, ki jo na tem območju prepoveduje. Poleg tega je v varovalnem pasu ceste in plinovoda, tožnik pa za gradnjo ni pridobil soglasja upravljavca, zaradi česar se objekt po tretjem odstavku 6. člena te uredbe ne more šteti za enostavnega.

Izrek odločbe je nedvomno izvršljiv tudi, če bi bila navedena napačna parcelna številka, saj očitno ni nobenega dvoma o tem, za kateri nadstrešek gre. Opredeljen je z izmerami, prav tako pa je dejstvo, da je en sam in da je njegov investitor tožnik. Zato ne more biti dvoma o tem, kateri objekt mora tožnik odstraniti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo odločil, da mora tožnik takoj po njeni vročitvi ustaviti gradnjo armiranobetonskega nadstreška tlorisne velikosti 3,00 m x 4,00 m, enoetažne višine 3 m, z ravno pohodno streho v obliki bazena, na južnem delu zemljišča parc. št. 253/5 k.o. ... in delno na zemljišču parc. št. 993 k.o. ..., ker ga gradi brez gradbenega dovoljenja (1. točka). Nadalje je odločil, da mora tožnik do 1. 6. 2018 na svoje stroške odstraniti objekt iz 1. točke in zemljišče vzpostaviti v prejšnje stanje (2. točka izreka), sicer se bo opravil postopek izvršbe (3. točka izreka). V 4. točki izreka so bile določene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je gradbena inšpektorica dne 26. 3. 2014 na ogledu na kraju samem ugotovila, da je v gradnji armiranobetonski nadstrešek tlorisne velikosti 4,0 m x 3,0 m, višine 3 m. Tožnik je po pooblaščencih podal izjavo, da je na zemljišču parc. št. 253/3 k.o....leta 2006 – 2007 zgradil nadstrešek. Soglasja Mestne občine Kranj za gradnjo v varovalnem pasu ceste – javnega dobra ni pridobil. Šteje, da je objekt enostaven, zato ne potrebuje gradbenega dovoljenja. Na podlagi uradnih podatkov ATLAS in GURS ugotavlja, da je nadstrešek deloma zgrajen na zemljišču parc. št. 253/5 k.o. ... in deloma v dolžini 1,02 m tudi na zemljišču parc. št. 993 k.o. ..., ki je javno dobro. Na podlagi lokacijske informacije pa ugotavlja, da se zemljišče parc. št. 253/5 k.o. ... nahaja na območju kulturne dediščine – Staro mestno jedro, kjer niso dopustne novogradnje, poleg tega pa se nahaja tudi v varovalnem pasu plinovoda in občinske ceste. Uredba o razvrščanju objektov glede na zahtevnost gradnje (v nadaljevanju Uredba) v prilogi 2 določa, da nadstrešek s površino do 20 m2 sodi med enostavne objekte. Po določbi 3a. člena ZGO-1 se gradnja enostavnega objekta lahko začne brez gradbenega dovoljenja, vendar se objekti ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskim aktom. Poleg tega tretji odstavek 6. člena Uredbe določa, da se štejejo objekti, za katere je predpisana pridobitev soglasja v varovalnem pasu ali varovanem območju za enostavne samo pod pogojem, da je soglasje pridobljeno. Ker tožnik teh soglasij nima, poleg tega pa gradnja po določbah prostorskega akta sploh ni dovoljena, gre za nelegalno gradnjo. Zato so izkazani pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa in prepovedi iz 158. člena ZGO-1. Sodni spor glede lastništva nepremičnine parc. št. 253/5 k.o. ... na ugotovitev, da je objekt nelegalna gradnja, ne vpliva, prav tako pa na to ne vplivajo morebitne naknadne spremembe lastninskega stanja. Ker so v zemljiški knjigi kot lastniki nepremičnin vknjižene osebe, ki niso investitorji, pa prvostopenjski organ ni izrekel prepovedi vpisa sprememb v zemljiški knjigi, saj bi bil s tem neupravičeno prizadet njihov interes. Parcelna meja med zemljiščema parc. št. 993 in parc. št. 253/5 k.o. ... ni dokončno urejena, vendar inšpekcijskega postopka iz tega razloga ni bilo potrebno prekiniti, saj je zavezanec seznanjen, kateri objekt je treba odstraniti.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil, saj tožnikovi očitki o kršitvah 14., 34. in 22. člena Ustave RS niso podprte s konkretnimi okoliščinami. V zvezi z zatrjevano kršitvijo 22. člena Ustave še ugotavlja, da je bila tožniku večkrat dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so bila ugotovljena v postopku, tako da načelo zaslišanja ni bilo kršeno. Tožnikova pooblaščenka se je o zadevi tudi ustno in pisno izjavila. Ker se objekt nahaja v varovalnem pasu občinske ceste in plinovoda ter v varovalnem območju kulturne dediščine, je prvostopenjski organ pravilno štel, da bi moral tožnik pridobiti ustrezna soglasja, česar pa ni storil. Prav tako po Odloku o zazidalnem načrtu revitalizacije starega mestnega jedra ... novogradnja na predmetnem zemljišču ni dopustna in zato tudi ne gre za enostavni objekt, saj se glede na 3a. člen ZGO-1 enostavni objekti ne smejo postavljati v nasprotju s prostorskim aktom. Prvostopenjski organ je tudi pravilno ugotovil lego objekta, zato izvedba dokaza s postavitvijo izvedenca ni potrebna. Poleg tega je lega objekta na zemljišču le eden izmed identifikacijskih elementov objekta in v obravnavani zadevi gotovo ni sporno, na kateri objekt se nanaša inšpekcijski ukrep. V primeru odstranitve nelegalne gradnje tudi ni mogoče govoriti o posegu v zasebno lastnino.

4. Tožnik vlaga tožbo, v kateri navaja, da je odločitev prvostopenjskega organa tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti. Odločitev ni utemeljena s pravnimi argumenti, saj teh v odločbi sploh ni. Tudi v drugostopenjski odločbi manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, s čimer je tožniku onemogočeno učinkovito pravno varstvo. Tudi odločitev toženke o pritožbi bi morala zadostiti standardom, ki so se v zvezi z obrazložitvijo upravnega akta izoblikovali v upravno sodni praksi na podlagi določil prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Izpodbijana odločba takšne obrazložitve ne vsebuje, kar predstavlja bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Tako odločanje predstavlja kršitev pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave in pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Izpodbijana odločba je nezakonita, ker upravni organ pred izdajo odločbe ni upošteval tožnikove izjave. Tožnik je podal pisno opredelitev z dokumentom z dne 19. 3. 2018, kar je pravočasno. Rok, ki ga je določila inšpektorica, je namreč instrukcijski rok, torej podaljšljiv in ker je bila izjava podana do izdaje izpodbijane odločbe, bi jo bilo potrebno nedvoumno upoštevati. Ker je prvostopenjski organ ni upošteval, je storil absolutno bistveno kršitev, saj stranki ni dopustil podati izjave, kar predstavlja grobo kršitev načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Te kršitve drugostopenjski organ ni saniral, čeprav je bil nanjo posebej opozorjen. Iz izpodbijane odločbe tudi izhaja, da naj bi prvostopenjski organ dne 28. 5. 2014 izvedel zaslišanje tožnikovega sina in pooblaščenke, ki nista stranki v postopku, zaradi česar ju ni mogoče zasliševati o dejstvih in okoliščinah zadeve. S tem, ko je toženka storila prav to, je kršila pravila ZUP in pravico enakosti pred zakonom iz 22. člena Ustave, saj ni omogočila izvrševanja pravic tožniku. Inšpekcijski postopek ni bil voden po skrajšanem ugotovitvenem postopku, ampak je toženka vodila redni ugotovitveni postopek. V tem postopku pa je bila dolžna dati strankam možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, opustitev takega ravnanja pa pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka. Toženka tudi ni navedla razlogov, zaradi katerih je določila rok za odstranitev domnevno nelegalne gradnje. Nasprotuje ugibanju inšpektorice o legi objekta, saj slednja za ugotavljanje, na katerem zemljišču stoji nadstrešek, ni usposobljena, ampak bi moral dokaz izvesti geodet. Nadstrešnica je v celoti zgrajena na parc. št. 253/3 k.o. ... in ne na parc. št. 253/5, niti 993 k.o. .... Opozarja še na odločbo Ustavnega sodišča opr. št. U-I-64/2014 z dne 12. 10. 2017, ki je odločilo, da je 152. člen ZGO-1 v neskladju z Ustavo, kar pomeni, da je toženka odločala na podlagi neustavne določbe zakona. Predlaga, da sodišče izpodbijani akt odpravi in meritorno odloči oziroma podrejeno, da izpodbijani akt vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču poslala upravni spis. Stranka z interesom Mestna občina Kranj v odgovoru na tožbo opozarja, da tožnik ne nasprotuje ugotovljenemu dejstvu, da gradi brez gradbenega dovoljenja, kar pomeni, da to med strankama ni sporno. Posledično tožnik nima pravnega interesa za tožbo in predlaga, da jo sodišče zavrže. Toženka tudi ni ugibala, na kateri parceli je postavljen objekt, ampak je pravilno ugotovila, da stoji na južnem delu parc. št. 253/5 k.o. ... in delno na zemljišču parc. št. 993, ki je v lasti stranke z interesom. Česa drugega tožnik ni izkazal. Za to, da je posegel v tuje zemljišče, je vedel, saj je stranko z interesom dvakrat zaprosil za odkup, tej prošnji pa ni ugodila, saj so kategorizirane ceste izven pravnega prometa.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita ter sledi razlogom, zaradi katerih je toženka odločila, da mora inšpekcijski zavezanec odstraniti prizidek. Zato jih skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo, ampak se v nadaljevanju opredeljuje le do tožbenih trditev.

8. Izpodbijana odločba je izdana na podlagi 152. člena ZGO-1, po kateri v primeru nelegalne gradnje pristojni gradbeni inšpektor odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

9. Tožnik neupravičeno ugovarja, da se citirana določba ne more uporabiti. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je ureditev inšpekcijskega postopka pri nelegalni gradnji neustavna, ker ne zagotavlja, da bi poseg v pravico do spoštovanja doma zaradi odstranitve objekta temeljil na sodni odločbi, s katero bi sodišče presojalo sorazmernost posega. Zato je odločilo, da sta 152. in 156a. člen ZGO-1 v neskladju z Ustavo, ker nedopustno omejujeta ustavno pravico do spoštovanja doma, zagotovljeno v prvem odstavku 36. člena Ustave. Odločilo je tudi o načinu izvršitve svoje odločbe, saj je štelo, da 152. in 156a. člena ZGO-1 ni mogoče razveljaviti, ker bi razveljavitev 152. člena ZGO-1 popolnoma onemogočala izvedbo inšpekcijskih ukrepov na področju nelegalnih gradenj tudi v primerih, ko pravica do spoštovanja doma ne bi bila ogrožena. Da ne bi prišlo do nadaljnjih nedopustnih posegov v pravico do spoštovanja doma, je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o ustavnem sodišču določilo način izvršitve svoje odločbe. Odločilo je, da je do odprave ugotovljene protiustavnosti inšpekcijskim zavezancem zoper dokončen sklep o zavrnitvi odloga izvršbe iz 156.a člena ZGO-1 zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu; vložitev predloga za odlog izvršbe iz 156a. člena ZGO-1, vložitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe iz 156.a člena ZGO-1 in vložitev tožbe na Upravno sodišče zadržijo izvršitev inšpekcijskega ukrepa iz 152. člena ZGO-1, pri čemer se sme izvršba odložiti večkrat (3. točka izreka). Ker gre v konkretnem primeru za nadstrešek, ki se ne uporablja za bivanje in niti za gospodarsko dejavnost, uporaba 152. člena ZGO-1 ni neustavna, prav tako pa ne gre za odločanje na podlagi 156a. člena, ki se nanaša na odlog izvršbe inšpekcijskih ukrepov pri nekaterih vrstah nelegalnih gradenj (med katere obravnavana ne sodi).

10. Tožnik svojih očitkov o tem, da izpodbijani akt ne zadosti standardom obrazložene odločbe, kot izhajajo iz prvega odstavka 214. člena ZUP, z ničemer ne konkretizira. Tožba vsebuje zgolj zelo splošne trditve o tem, da naj bi manjkali razlogi o odločilnih dejstvih, pri čemer ni pojasnjeno, kateri so tisti odločilni razlogi, ki manjkajo za (pravilno) uporabo 152. in 158. člena ZGO-1. Po presoji sodišča izpodbijana odločba vsebuje vse sestavine, ki jih mora vsebovati po prvem odstavku 214. člena ZUP. Toženka je namreč ugotovila, da je tožnik zgradil objekt, ki bi bil sicer po prilogi 2 Uredbe enostaven, vendar gradnja ni v skladu s prostorskim aktom, ki jo na tem območju prepoveduje. Poleg tega je v varovalnem pasu ceste in plinovoda, tožnik pa za gradnjo ni pridobil soglasja upravljavca, zaradi česar se objekt po tretjem odstavku 6. člena Uredbe ne more šteti za enostavnega. Tem pravno relevantnim dejstvom tožnik v tožbi ne oporeka. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pa je toženka pravilno zaključila, da gre za nelegalen objekt in je potrebno odrediti ukrep po 152. členu ZGO-1 ter prepovedi iz 158. člena ZGO-1. Obrazložitev izpodbijane odločbe vsebuje ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je oprto, razloge, odločilne za presojo dokazov, navedbo predpisov, na katere se odločba opira, in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo tako odločitev. Zato ne drži, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti in v tožbi uveljavljena bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP ni podana.

11. Prav tako ne drži, da drugostopenjski organ ni presojal tistih pritožbenih navedb, ki so v zadevi relevantne. Toženka je obrazloženo zavrnila vse očitke o zatrjevanih kršitvah Ustave, kot tudi o zatrjevanih procesnih kršitvah. Tožniku je bila večkrat dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Prvostopenjski organ ni upošteval tožnikove izjave z dne 19. 3. 2018, v kateri ugovarja, da se nadstrešek, ne nahaja na parcelah 253/5 in 993 k.o. ..., ampak na parceli 253/3 k.o. ..., kar naj ugotovi geodet, ker je štel, da ni utemeljena. Kje stoji nadstrešek je ugotovil na način, ki je v odločbi obrazložen. To ne pomeni, da tožniku ni bila dana možnost izjave, kot tožnik neupravičeno očita toženki, ampak pomeni, da toženka predlogu za postavitev izvedenca ni sledila, ker je to, na katerih parcelah stoji nadstrešek, ugotovila sama. Pri tem se sodišče pridružuje stališču drugostopenjskega organa, da je izrek odločbe nedvomno izvršljiv tudi, če bi bila navedena napačna parcelna številka, saj očitno ni nobenega dvoma o tem, za kateri nadstrešek gre. Opredeljen je z izmerami, prav tako pa je dejstvo, da je en sam in da je njegov investitor tožnik. Zato ne more biti dvoma o tem, kateri objekt mora tožnik odstraniti.

12. V zvezi s tožnikovim očitkom, da je prvostopenjski organ dne 28. 5. 2014 izvedel zaslišanje tožnikovega sina in pooblaščenke, ki nista stranki v postopku, zaradi česar ju ni mogoče zaslišati, sodišče ugotavlja, da je v uvodu zapisnika sicer navedeno, da je stranka povabljena na zaslišanje, prvostopenjski organ pa je tega dne na zapisnik kot dokaz dejansko povzel izjavo stranke. Ker je stranka pooblastila za zastopanje svojega sina in odvetnico, sta kot pooblaščenca izjavo veljavno podala v imenu pooblastitelja. Pooblaščenca tožnika torej nista bila zaslišana kot priči. Zato po presoji sodišča določbe ZUP tudi v tem delu niso bile kršene.

13. Toženka je tudi primerno obrazložila zakaj šteje, da je rok, določen za odstranitev objekta, primeren, prav tako pa ga je presodil drugostopenjski organ. Zato ne drži tožbena trditev, da toženka razlogov, zaradi katerih je določila rok za odstranitev, ni navedla.

14. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Ker dejansko stanje v delu, ki je relevantno za odločitev (postavitev objekta določenih izmer in neobstoj za postavitev potrebnih soglasij), ni sporno, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.