Jedro

Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik (sedaj tožnik) navede dejansko podlago toženčeve obveznosti, tvori tožbo. Navedbe tožeče stranke iz njene prve pripravljalne vloge v fazi postopka, ko je le-ta prešel v pravdo, tako ne pomenijo spremembe tožbe, temveč so njen sestavni del.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom razveljavilo sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka ter s sodbo zavrnilo zahtevek za plačilo na podlagi menice, ugodilo pa zahtevku za plačilo na podlagi poroštvene pogodbe kot temeljnega posla.

2. Pritožbeno sodišče je pritožbi tožencev ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo na podlagi temeljnega posla.

3. Zoper tako odločitev pritožbenega sodišča tožeča stranka vlaga revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge. Predlaga, da se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oziroma razveljavitev sodbe višjega sodišča ter priglaša revizijske stroške. Revidentka se ne strinja s kvalifikacijo pritožbenega sodišča, da je v vlogi 30. 9. 2009 tožbo spremenila, glede česar sicer priznava lastno napako v poimenovanju vloge (da postavlja podredni zahtevek). Tudi če bi pri vlogi res šlo za spremembo tožbe, pa o tem procesno ni bilo pravilno odločeno, saj ne sodišče prve ne sodišče druge stopnje o spremembi tožbe, ki sta ji toženca nasprotovala, nista odločili in o tem nista izdali procesnega sklepa. Položaj v pravdi je tako ostal negotov. Napačno naj bi bilo tudi stališče pritožbenega sodišča, da je zahtevek, ki ga je tožeča stranka opredelila v vlogi 30. 9. 2009, zastaral. Predlog za izvršbo je temeljil na menični zavezi tožencev, ki sta kot poroka lastne bianco menice izdala v zavarovanje obveznosti glavnega dolžnika družbe H. d. o. o. Menična zaveza v primeru lastne menice ni abstraktna, ampak konkretna in odvisna od obstoja in višine temeljne obveznosti, zato mora sodišče v okviru preizkusa utemeljenosti zahtevka na podlagi lastnih bianco menic preizkusiti tudi dejansko podlago in utemeljenost meničnega dolga glede na temeljni posel. Tožnica poudarja, da ni mogoče enačiti klasične trasirane menice, ki je abstraktna, in so pri njej menični ugovori omejeni, z lastno bianco menico v zavarovanje terjatve, ki jo ima upnik do glavnega dolžnika ali izdajatelja menice. Pravna in dejanska podlaga sta pri lastni menici identični. Revidentka utemeljuje postavljeni zahtevek na pogodbeno določeni pravici tožeče stranke do odškodnine zaradi kršitve pogodbe.

4. Revizija je bila tožencema vročena v odgovor, ki ga nista vložila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Terjatev tožeče stranke po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih sprejema tudi pritožbeno sodišče, temelji na sedmih pogodbah o solidarnem poroštvu tožencev za obveznosti glavnega dolžnika iz leasing pogodb. Ker glavni dolžnik obveznosti po leasing pogodbi ni (pravočasno) izpolnjeval, je leasingodajalec zaradi krivde leasingojemalcev odstopil od pogodbe. Ob tem mu je nastala škoda. Obveznost glavnega dolžnika, da tožnici plača vtoževani znesek, temelji tako na pogodbeni kot tudi na zakonski odškodninski podlagi. Zaradi kršitve pogodbe je glavni dolžnik tožnici odgovoren za škodo, ki ji je nastala v višini pozitivnega pogodbenega interesa. Pogodbeni dogovor o načinu obračuna obveznosti tožene stranke v primeru neizpolnjevanja pogodbe predstavlja vnaprej dogovorjeni izračun pozitivnega pogodbenega interesa tožeče stranke. Za slednjega se smeta pogodbeni stranki v okviru pogodbene avtonomije svobodno dogovoriti - omejitev njune svobode je v tem, da dogovorjeni način izračuna ne sme presegati nastale škode (primerjaj sodba VS RS III Ips 103/2013).

7. Po četrtem odstavku 1002. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR (poroštvene pogodbe namreč izvirajo iz časa pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika) porok odgovarja za vsako povečanje obveznosti, nastalo z dolžnikovo zamudo, ali po dolžnikovi krivdi, če ni dogovorjeno kaj drugega. Takih, drugačnih dogovorov med pogodbenicama od zakonskega obsega porokove odgovornosti nižji sodišči nista ugotovili, saj jih toženca niti nista zatrjevala. Zato sta tudi toženca kot solidarna poroka dolžna tožnici povrniti znesek, ki bi ga slednja prejela, če bi glavni dolžnik pravilno izpolnil sklenjene leasing pogodbe (primerjaj sodba VSRS II Ips 712/2009).

8. Stališče pritožbenega sodišča o zastaranju zahtevka je napačno. Iz novejše prakse Vrhovnega sodišča (sklep II Ips 222/2012 z dne 7. 11. 2013, sodba III Ips 69/2011 z dne 21. 5. 2013) izhaja, da se v skladu z drugim odstavkom 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine in po razveljavitvi sklepa o izvršbi v dovolilnem delu postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog. To pomeni, da se postopek nadaljuje kot po tožbi, ki pa je nepopolna (108. člen ZPP). Navedeno utemeljuje sklep, da predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine šele skupaj s prvo pripravljalno vlogo, v kateri upnik (sedaj tožnik) navede dejansko podlago toženčeve obveznosti, tvori tožbo. Navedbe tožeče stranke iz njene prve pripravljalne vloge v fazi postopka, ko je le-ta prešel v pravdo, tako ne pomenijo spremembe tožbe, temveč so njen sestavni del. Tožnikovih navedb iz prve pripravljalne vloge, ki sledi razveljavitvi sklepa o izvršbi, namreč ni mogoče označiti kot spremembe tožbe, saj tožnik do tedaj še ni izčrpal svoje pravice, da navede dejansko in pravno podlago svojega zahtevka. Zahtevek za uveljavitev terjatve je pred sodiščem tožeča stranka tako vložila pravočasno, istega leta, kot je odstopila od leasing pogodb, na katere se vtoževana obveznost nanaša, zato je ugovor zastaranja neutemeljen.

9. Pritožbeno sodišče pa zaradi zmotnega materialnopravnega stališča o zastaranju terjatve in obsegu porokove obveznosti vložene pritožbe tožencev zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem toženca slednji očitata nepravilno ugotovitev višine terjatve, ni izčrpalo. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, drugostopenjsko sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, da presodi še pritožbeno izpodbijano sklepanje sodišča prve stopnje o višini škode, ki je nastala tožeči stranki.

10. Po določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo.