Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in posledično tudi reintegracijski in reparacijski del tožbenega zahtevka. Odločitev temelji na presoji, da je tožena stranka dokazala obstoj dejanskih razlogov1, ki jih je navedla v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

2. Sodišče druge stopnje je po opravljeni pritožbeni obravnavi prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in je pogodbo o zaposlitvi razvezalo z 31. 12. 2016. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 7. 12. 2016, temveč je trajalo do vključno do 31. 12. 2016. Toženi stranki je naložilo, da tožnika za to obdobje prijavi v matično evidenco ZPIZ, mu obračuna nadomestilo plače ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplača neto nadomestilo plače. Toženi stranki je naložilo, da tožnik obračuna denarno povračilo v višini 11.211,69 EUR (7 tožnikovih mesečnih plač). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več, to je poziv nazaj na delo, plačilo razlike med pripadajočimi plačami in plačami, ki jih je tožnik v obdobju od 1. 1. 2017 do 30. 11. 2017 prejel pri drugem delodajalcu ter višji zahtevek iz naslova denarnega povračila. Ugotovilo je, da so navedbe tožene stranke v odpovedi o nedoseganju plana za leto 2016 v nasprotju z listinami v spisu, izpoved bivšega direktorja tožene stranke v zvezi s tem pa je ocenilo kot neprepričljivo. Odločitev temelji tudi na ugotovitvi, da je tožnik dejansko opravljal delo upravljalca stanovanj, za to delovno mesto pa je tožena stranka v spornem obdobju sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas z novim delavcem A. A. Presodilo je, da je tožnik dokazal, da je bil šikanozno obravnavan zaradi kandidiranja na volitvah v svet delavcev. Odločitev o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi temelji na ugotovitvi, da se je tožnik takoj naslednji mesec po nezakonitem prenehanju delovnega razmerja zaposlil pri drugem delodajalcu.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje tožnik predlaga dopustitev revizije glede naslednjih pravnih vprašanj: - ali je VDSS v konkretnem primeru pravilno uporabilo 118. člen ZDR-1, ko je uporabilo institut sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, in ko je datum razveze določilo na dan 31. 12. 2016; - ali je VDSS v konkretnem primeru pravilno uporabilo drugi odstavek 118. člena ZDR, ko je tožniku priznalo denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 le v višini 7 bruto plač.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Vrhovno sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, zato je na podlagi drugega odstavka 367.c člena ZPP revizijo zavrnilo.

7. Odločitev je sprejelo soglasno.

1 Nedoseganje planiranih rezultatov tržnega sektorja, ukinitev tožnikovega delovnega mesta koordinatorja tržnih dejavnosti ter varstva in zdravja pri delu.