Jedro

Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo tožnikove omejitve (gibalna sposobnost), ki jih je imel že pred škodnim dogodkom dne 31.8.1987 in ki so bile posledice poškodbe noge dobljene v nezgodi leta 1978. Tako je izhajalo iz tistih življenjskih aktivnosti, ki jih je tožnik opravljal pred poškodbo iz v tej pravdi obravnavanega škodnega dogodka oziroma, ki bi jih opravljal tudi v bodočnosti, če te poškodbe ne bi bilo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da tožniku plača odškodnino v znesku 4.245.633,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.3.1993 do plačila ter pravdne stroške v znesku 283.016,00 SIT prav tako z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Tožbeni zahtevek v preostalem delu, in sicer za znesek 25.990,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in za zakonite zamudne obresti od zneska 45.633,00 Sit za čas od 31.8.1992 do 15.3.1993 pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je po pritožbah obeh pravdnih strank delno ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o znesku 800.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Tožena stranka je tako dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 3.400.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Hkrati je ugodilo obema pritožbama glede zneska 71.623,00 SIT in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožeča stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje glede pravnomočno zavrnjenega dela tožbenega zahtevka v znesku 800.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da pritožbo tožene stranke v kolikor se nanaša na navedeni znesek zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. V reviziji navaja, da sodišče druge stopnje ni imelo nikakršnega dejanskega niti pravnega temelja za znižanje odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 300.000,00 SIT oziroma 500.000,00 SIT. Tožnik je zaradi hudih poškodb leve noge prestajal telesne bolečine v velikem obsegu. Bolečinsko obdobje je trajalo sedem mesecev, poleg tega pa bo moral tožnik prestajati bolečine do konca svojega življenja pri obremenjevanju levega gležnja oziroma stopala, saj je vsak njegov korak boleč. V času dolgotrajnega zdravljenja je moral prestati tudi številne neugodnosti. Sodišče je tudi spregledalo, da je tožnik utrpel tako obsežne poškodbe, da bi postal invalid I. kategorije, četudi ne bi bilo prejšnje poškodbe leve noge. Dodatno zmanjšanje življenjske aktivnosti je bilo za tožnika, ki je bil invalid že pred spornim škodnim dogodkom, še toliko bolj destruktivno. Pred to poškodbo je tožnik lahko na svoji manjši kmetiji opravljal vsa dela, pri katerih ni bilo potrebno upogibati kolena. Tudi na daljše razdalje je lahko hodil povsem neboleče. Po spornem škodnem dogodku je tožnik nesposoben za kakršnokoli delo, vsak korak je boleč, zato se mu je mobilna sposobnost občutno zmanjšala. V nadaljevanju revizije revident očita sodišču druge stopnje, da je pri presoji višine odškodnine slepo sledilo zgrešeni usmeritvi Vrhovnega sodišča RS v prisojanje nizkih odškodnin. Navaja tudi, da sodbi sodišč prve in druge stopnje glede stroškovnega izreka nimata razlogov, zato je v tem delu izpodbijane odločitve podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13.točki 2.odstavka 154. člena ZPP.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni. Pri tem pa po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP in ali je materialno pravo pravilno uporabljeno (386. člen ZPP). Revizijsko sodišče je ugotovilo, da kršitve pravdnega postopka iz navedene določbe ni bilo, materialno pravo, ki je hkrati tudi predmet tožnikove revizijske graje, pa je bilo pravilno uporabljeno.

Predmet revizijskega preizkusa materialnopravne pravilnosti izpodbijane odločitve je bila določitev višine denarne odškodnine za tožnikovo negmotno škodo zaradi telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo je utrpel oziroma jo trpi kot posledico poškodb dobljenih v prometni nezgodi dne 31.8.1987. Odmera odškodnine za negmotno škodo pomeni uporabo pravnega standarda pravične denarne odškodnine. Uporaba tega standarda pa mora biti v vsakem konkretnem primeru indivdualizirana. Pri določitvi njegove vsebine v konkretnih primerih oziroma pri njegovi individualizaciji je sodišče vezano na kriterije določene v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). To pa so: - stopnja telesnih in duševnih bolečin in njihovo trajanje (1. odstavek 200. člena ZOR), - pomen prizadete dobrine, namen odškodnine ter negativni kriterij po katerem odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odstavek 200. člena ZOR).

Glede na navedene kriterije poteka odmera odškodnine na dveh nivojih: konkretnem in abstraktnem. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje, in glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo. To omogoča sodna praksa, ki je oblikovala (oblikuje) navedeno razmerje oziroma določila (določa) vsebino tega abstraktnega zakonskega kriterija. Le tako je mogoče omejiti arbitrarnost pri določanju višine odškodnine za negmotno škodo in hkrati zagotoviti spoštovanje načel nepristranosti, enakosti in predvidljivosti.

Ob upoštevanju navedene metode za odmero odškodnine, ki ima podlago v zakonu, ne pa morda v usmeritvi Vrhovnega sodišča o kateri revident na neprimeren način razpreda v reviziji, je v izpodbijani sodbi priznana odškodnina za tožnikovo negmotno škodo pravična. Sodišče druge stopnje je pri odmeri odškodnine za telesne bolečine v znesku 1.200.000,00 SIT upoštevalo vse konkretne okoliščine na katere opozarja tožnik v reviziji in sicer tako prestane telesne bolečine, neugodnosti med dolgotrajnim zdravljenjem, kot tudi bodoče telesne bolečine. Enako velja tudi glede določitve odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti v znesku 2.000.000,00 SIT. Pri tem je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo tožnikove omejitve (gibalna sposobnost), ki jih je imel že pred škodnim dogodkom dne 31.8.1987 in ki so bile posledice poškodbe noge dobljene v nezgodi leta 1978. Tako je izhajalo iz tistih življenjskih aktivnosti, ki jih je tožnik opravljal pred poškodbo iz v tej pravdi obravnavanega škodnega dogodka oziroma, ki bi jih opravljal tudi v bodočnosti, če te poškodbe ne bi bilo. Ob takšnem izhodišču je duševne bolečine za dodatne omejitve v tožnikovi življenjski aktivnosti in ki se izkazujejo v tem, da se sedaj tudi na krajše razdalje ne more več gibati brez palice (na daljše se že prej ni mogel) in da sedaj tudi lažjih del ne more več opravljati, pravilno ovrednotilo.

Tudi umestitev dosojenih odškodnin za obe obliki negmotne škode v razmerje med različnimi škodami in odškodninami zanje in primerjava z odškodninami za podobno primerljivo škodo izkazuje njuno primernost. Uveljavljani revizijski razlog tako ni podan, zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Kot ugotavlja v reviziji že sam revident, revizije zoper odločitev o stroških ni mogoče vložiti. Odločitev o stroških postopka se namreč ne šteje za sklep v smislu 1. odstavka 400. člena ZPP, in ki je lahko predmet revizije. Revizijsko sodišče zato te odločitve ni moglo presojati.