Jedro

Sklep o izbrisu obsodilnih sodb v času odločanja o podaljšanju pripora še ni bil pravnomočen. Sodišče je zato v izpodbijanem pravnomočnem sklepu kot subjektivno okoliščino na strani obdolženca utemeljeno upoštevalo njegovo predkaznovanost.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom I Ks 24167/2015 z dne 31. 12. 2015 zoper obdolženega S. A. podaljšalo pripor po vloženi obtožnici iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami, nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog po prvem in tretjem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Sodišče je z istim sklepom podaljšalo pripor tudi zoper obdolženega Z. Ž. zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja po prvem in tretjem odstavku 186. člena KZ-1 iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 24167/2015 z dne 26. 1. 2016 pritožbo zagovornika obdolženega Z. Ž. in pritožbi obdolženega S. A. in njegove zagovornice zavrnilo.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila: - zagovornica obdolženega S. A. dne 15. 2. 2016, kot navaja v uvodu zahteve, iz razloga kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost napadenega sklepa. V obrazložitvi zahteve navaja, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi z neustrezno dokazno podlago utemeljenega suma, da višje sodišče v izpodbijanem sklepu zgolj pavšalno ugotavlja, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, da sodišče kot subjektivno okoliščino v okviru ponovitvene nevarnosti ne bi smelo upoštevati obdolženčeve predkaznovanosti ter da izpodbijani sklep ne vsebuje ugotovitev v zvezi s sorazmernostjo odrejenega ukrepa. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi; - zagovornik obdolženega Z. Ž. dne 11. 2. 2016, zaradi, kot navaja v uvodu zahteve, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve 20., 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), torej iz razlogov po 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve navaja, da obdolžencu v preiskavi ni bila zagotovljena pravica do zaslišanja obremenilnih prič, da v izpodbijanem sklepu ni navedenih argumentiranih razlogov v zvezi z obema pripornima razlogoma, da pripor v obravnavanem primeru ni sorazmeren ukrep ter da bi ga bilo mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi oziroma izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje pred „drugi zunajobravnavni senat“.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevi za varstvo zakonitosti, ki ga je Vrhovno sodišče prejelo dne 25. 2. 2016, predlagala zavrnitev zahtev. V zvezi z zahtevo zagovornice obdolženega S. A. je navedla, da če bi se sodišče želelo opredeliti do navedb obrambe, tako kot to pričakuje zahteva, bi se že spustilo v sojenje, da so v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedeni ustrezni razlogi v zvezi z obstojem pripornega razloga, sodišče pa je presodilo tudi, da je pripor v obravnavanem primeru sorazmeren in neogibno potreben, zato ga ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom. V zvezi z zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega Z. Ž. je navedla, da zahteva v veliki meri izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, da je ustrezna obrazložitev sodišča, zakaj ni sledilo obrambi pri njenih dokaznih predlogih, prav tako je ustrezno obrazložilo tudi oba priporna razloga, sodišče pa ni dolžno posebej obrazložiti, da z milejšimi ukrepi ponovitvene nevarnosti ni mogoče odpraviti, če pride do sklepa, da je pripor zoper obdolženca neogibno potreben zaradi varnosti ljudi.

4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obdolženca in njuna zagovornika seznanjena. O odgovoru vrhovne državne tožilke se je zagovornica obdolženega S. A. izjavila z vlogo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 29. 1. 2016. V njej je navedla, da je izjemno „neverjetno“, da bi obdolženec lahko sam izvrševal očitana kazniva dejanja v hudodelski združbi, upoštevaje, da so vse ostale osebe, s katerimi naj bi sodeloval, v priporu, da je bil obdolženec s pravnomočnim sklepom o izbrisu sodb iz kazenske evidence zakonsko rehabilitiran in velja za neobsojenega ter da je subjektivna okoliščina slabega premoženjskega stanja obdolženca v nasprotju z moralo, saj bi pomenila „inkriminacijo revščine“. Obdolženi S. A. se je o odgovoru vrhovne državne tožilke seznanil z vlogo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 2. 3. 2016. V njej je izrazil nestrinjanje z odgovorom vrhovne državne tožilke ter navedel, da z očitanim kaznivim dejanjem ni imel nič, da živi v urejenem okolju, ter da ima ostarele in bolne starše. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pripor nadomesti s hišnim priporom.

B-1.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice obdolženega S. A. 5. Obdolženčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je bila obdolžencu kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker se pritožbeno sodišče ni argumentirano opredelilo do navedb pritožbe, da v obravnavanem primeru ni ustrezne podlage za obstoj utemeljenega suma.

6. Zatrjevana kršitev ni podana. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbe I Ips 52008/2011 z dne 13. 11. 2014, XI Ips 35331/2015 z dne 15. 10. 2015) presodilo, da je standardu obrazloženosti drugostopenjskega sklepa zadoščeno, če pritožbeno sodišče ne ponavlja argumentov prvostopenjskega sklepa, če se z njimi strinja in jim zato zgolj pritrdi. V obravnavanem primeru je višje sodišče v 5. točki na 5. in 6. strani razlogov sklepa presodilo, da je sodišče prve stopnje za vse obdolžence utemeljenost suma v izpodbijanem sklepu izčrpno predstavilo, ne zgolj z naštevanjem zbranih dokazov, pač pa z njihovo konkretno vsebino, nato pa je v nadaljevanju razlogov odločbe (točka 33 na 20. strani sklepa) navedlo, da obstoj utemeljenega suma pri obdolženem S. A. temelji na izsledkih prikritih preiskovalnih ukrepov, iz katerih je mogoče povzeti, da je obdolženec sodeloval pri organizaciji transporta kokaina iz Brazilije v Evropo v vrednosti med 10,000.000 in 20,000.000 EUR, v ta transport pa naj bi vložil večjo količino denarja, ki si ga je izposodil od S. P., kateremu je v telefonskem pogovoru dejal, da je za denar, ki bi ga moral dobiti, tvegal dvajset let zapora. Pritožbeno sodišče je v 34. točki na 20. strani sklepa tudi izrecno presodilo pritožbene navedbe obdolženčeve zagovornice, da obdolženec nikoli ni govoril v šifrah, ter da je S. P., zaslišan kot priča, potrdil, da je obdolžencu posodil le 1.300 EUR, ki po stališču pritožbenega sodišča nimajo vpliva na pravilen sklep o obstoju utemeljenega suma.

7. Prav tako je neutemeljena tudi navedba zahteve, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu zgolj pavšalno ugotavlja, da je pri obdolžencu podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Višje sodišče je v 35. in 36. točki na 21. strani sklepa ugotovilo obstoj tako objektivnih (teža in vsebina kaznivega dejanja, pri katerem je šlo za mednarodni transport izredno velike količine prepovedane droge v okviru hudodelske združbe), kot subjektivne okoliščine na strani obdolženca (njegovo šibko premoženjsko stanje, predkaznovanost za kaznivo dejanje goljufije in ponarejanja listin), ki tudi po presoji Vrhovnega sodišča omogočajo utemeljen sklep, da je pri obdolžencu podana ponovitvena nevarnost. Takšne utemeljene presoje sodišča o obstoju ponovitvene nevarnosti ne morejo omajati navedbe zahteve, da ne drži, da si obdolženec sredstva za preživljanje pridobiva z izvrševanjem kaznivih dejanj, da je obdolženec le eden od devetindvajsetih soobdolžencev v obsežni kazenski zadevi ter da ni dokazno podprta ugotovitev, da je imel v združbi pomembno vlogo. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijane s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

8. Neutemeljena je tudi trditev zahteve, da sodišče obstoja ponovitvene nevarnosti v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ne bi smelo utemeljiti z obdolženčevo predkaznovanostjo, ker so bile obsodilne sodbe s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani II Kr 28180/2013 z dne 25. 1. 2016 izbrisane. Obdolženčeva zagovornica v zahtevi za varstvo zakonitosti sama ugotavlja, da je bil sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani okrožnemu državnemu tožilstvu vročen dne 29. 1. 2016 ter da se je rok za pritožbo zoper njega iztekel dne 9. 2. 2016, zato omenjeni sklep v času odločanja o podaljšanju pripora zoper obdolženca še ni bil pravnomočen. Sodišče je zato v izpodbijanem pravnomočnem sklepu kot subjektivno okoliščino na strani obdolženca utemeljeno upoštevalo njegovo predkaznovanost. Obdolženčeva zagovornica z obsežnimi navedbami v zahtevi, s katerimi skuša izpodbiti obstoj utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, da poznanstvo med obdolžencem in M. ni izkazano, da v SMS sporočilih ni niti besede o tem, da je N. naročil obdolžencu, naj ne govori o nesoglasjih glede delitve denarja, da v spisu ni podatkov, kdaj in od koga naj bi Č. izvedel za okvaro jadrnice, da se obdolženec v razgovoru s P. ni pogovarjal o očitanem poslu ter da ni potrjen očitek, da si je obdolženec od priče H. kar dvakrat izposodil denar, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč ponovno v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP izpodbija v pravnomočnem sklepu ugotovljeno dejansko stanje.

9. Prav tako ni mogoče pritrditi navedbi zahteve, da izpodbijani sklep ne vsebuje presoje o neogibni potrebnosti pripora za varnost ljudi. Sodišče prve stopnje je v 236. in 237. točki na 136. strani sklepa o podaljšanju pripora izrecno presodilo, da varnosti ljudi in njihovega zdravja ni mogoče zagotoviti s katerim od milejših ukrepov ter da pripor upoštevaje težo kaznivega dejanja predstavlja sorazmeren poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Takšne razloge sodišča v zvezi z neogibno potrebnostjo pripora je potrebno povezati z konkretnimi okoliščinami, ki izkazujejo visoko stopnjo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti in tudi po presoji Vrhovnega sodišča omogočajo sklep, da varnosti ljudi ni mogoče zagotoviti drugače kakor z odreditvijo pripora.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obdolženega Z. Ž.

10. Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave, v zvezi s kršitvijo prvega odstavka 177. člena ZKP. Zatrjevano kršitev utemeljuje z navedbo, da je obramba med preiskavo predlagala zaslišanje S. M., da sodišče z ogledom fotografije oziroma videoposnetka ugotovi, ali je na fotografiji oziroma videoposnetku obdolženec, oziroma, da s tem v zvezi postavi izvedenca, da sodišče pridobi identifikacijske podatke o tajnih delavcih, podatke o delavcu, ki je sestavil poročilo z dne 30. 10. 2014 ter podatke o tajnih delavcih, ki so pred odreditvijo pripora obdolžencu imeli z njim sestanek ter nato te priče tudi zasliši. Poudarja, da so vsi predlagani dokazi za obdolženca obremenilni, saj tožilstvo na njihovih izjavah gradi očitek obdolžencu o njegovem članstvu v hudodelski združbi.

11. Iz podatkov kazenskega spisa izhaja, da je obdolženčev zagovornik med preiskavo res predlagal izvedbo navedenih dokazov, katerih izvedbo pa je zunajobravnavni senat zavrnil z obrazložitvijo, da obramba ni utemeljila, zakaj bi bilo potrebno izvesti predlagane dokaze.

12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru obstoj utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ugotovljen že s pravnomočnim sklepom o uvedbi preiskave, sodišče prve stopnje (strani od 81 do 113 sklepa okrožnega sodišča) pa je obsežno navedlo vsebino med preiskavo zbranih dokazov ter tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno presodilo, da je še vedno podan obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici preizkuša predvsem, ali je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ustrezno argumentiran obstoj utemeljenega suma, pripornih razlogov, ter opravljena presoja o sorazmernosti in neogibnosti odrejenega ukrepa. V tej fazi postopka Vrhovno sodišče, upoštevaje argumentirano ugotovitev nižjih sodišč, da je zoper obdolženca tudi po končani preiskavi še vedno podan obstoj utemeljenega suma, ne more presojati zatrjevane kršitve pravice obdolženca do soočanja z obremenilnimi dokazi. Obdolženec mora namreč med kazenskimi postopkom imeti vsaj enkrat možnost, da se sooči z obremenilnimi dokazi. Takšno možnost bosta obdolženec in njegova obramba imela v fazi glavne obravnave, če bo do nje v obravnavanem primeru prišlo.

13. Neutemeljena in v nasprotju s tem, kar je sodišče navedlo v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o podaljšanju pripora je trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da v izpodbijanem sklepu ni najti argumentiranih razlogov o obdolženčevi ponovitveni nevarnosti. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu (246. točka na 38. strani sklepa sodišča prve stopnje, 18. točka sklepa višjega sodišča) navedlo konkretne razloge, ki tudi po presoji Vrhovnega sodišča kažejo na visoko stopnjo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Sodišče je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti navedlo, da je šlo v obravnavanem primeru za dobro organiziran način preprodaje velike količine droge, da so neugotovljeni storilci še na prostosti in bi se obdolženec utegnil z njimi povezati ter nadaljevati s kriminalno dejavnostjo, da se obdolženec nahaja še v dveh kazenskih postopkih zaradi kaznivega dejanja goljufije v sostorilstvu ter kaznivega dejanja izsiljevanja, ki sta, tako kot v obravnavanem primeru obdolžencu očitano kaznivo dejanje, premoženjski kaznivi dejanji. Kolikor se obdolženec s temi razlogi ne strinja ter navaja, da je navedba takšnih razlogov le špekulacija, ter da gre zgolj za namigovanja, da bi se obdolženec lahko povezal z še neugotovljenimi storilci kaznivega dejanja, ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč v nasprotju z izrecno določbo drugega odstavka 420. člena ZKP izpodbija s pravnomočnim sklepom ugotovljeno dejansko stanje.

14. Obdolženčev zagovornik tudi v zvezi z obstojem pripornega razloga begosumnosti po vsebini ne uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi bila podana, ker je v odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijanega sklepa in samimi listinami, temveč z navedbami, da se je obdolženčeva partnerka skupaj z otrokom iz Kube preselila v Slovenijo, da ima njegov otrok slovensko državljanstvo, ter da se je obdolženec na Kubi zadrževal tudi zaradi vzpostavljanja gospodarskih stikov s kubanskimi gospodarstveniki, ponovno nedovoljeno posega v pravnomočno ugotovljeno dejansko stanje.

15. Neutemeljena je tudi navedba vložnika, da je v obravnavani zadevi podana kršitev 20. člena Ustave, ker pritožbeno sodišče ni opravilo testa sorazmernosti ter ugotovilo, ali ne gre morda za prekomeren poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode, ter da bi bilo v obravnavanem primeru mogoče pripor nadomestiti z milejšim ukrepom, npr. z odvzemom potnega lista. Pritožbeno sodišče je v 20. točki na 11. strani sklepa, enako kot pred njim že sodišče prve stopnje v 247. točki na 139. strani sklepa presodilo, da obdolženčevo ponovitveno nevarnost in begosumnosti ni mogoče odvrniti z milejšim ukrepom, pripor pa je še vedno sorazmeren poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode.

C.

16. Kršitve zakona, na katere se sklicujeta zagovornika obdolženčev v zahtevah za varstvo zakonitosti, niso podane, zahtevi pa sta v veliki meri vloženi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato ju je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.