Jedro

Če je že iz tožnikove prošnje za azil in njegovega zaslišanja ter glede na splošne razmere v njegovi izvorni državi očitno, da prošnja ni utemeljena, odloča pristojni organ o azilu v tako imenovanem pospešenem postopku, zato tudi ne ugotavlja okoliščin, ki so pomembne za odločanje o azilu po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil, o čemer pa se odloča v tako imenovanem rednem azilnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.12.2004 (1. točka izreka); s sklepom je zavrglo tožbo v delu, ki se je nanašal na zahtevek za povrnitev stroškov postopka (2. točka izreka sodbe in sklepa); s sklepom je tožnika oprostilo plačila sodnih taks (3. točka izreka sodbe in sklepa). Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003-UPB 1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora Slovenijo zapustiti v treh dneh od pravnomočno končanega azilnega postopka, ker je prosilec zavajal oziroma zlorabljal postopek s tem, da je lažno predstavil razloge, na katere se sklicuje (1. alinea 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2. alineo 36. člena ZAzil), hkrati pa je očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil).

Sodišče prve stopnje se je strinjalo z odločitvijo tožene stranke v izpodbijani odločbi, ni pa se strinjalo z nekaterimi razlogi, ki jih je tožena stranka za svojo odločitev navedla. Menilo je, da razlog iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil ni podan, torej da ne gre za očitno zavajanje oziroma zlorabo postopka, ker izjavi tožnika v postopku pred izdajo odločbe tožene stranke nista toliko različni, da bi ju bilo mogoče šteti za popolnoma nasprotni, poleg tega tožniku ni mogoče očitati, da je lagal, če je na zaslišanju povedal, da vsebina njegove izjave in prošnje za azil delno ne drži. Sodišče prve stopnje je menilo, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje, kar pa po presoji prvostopnega sodišča pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje azila po 1. členu ZAzil in da je šlo torej za postopek po 1. alinei 1. odstavka 35. člena ZAzil, ne pa za zavrnitev vloge na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Sodišče prve stopnje je pojasnilo tudi, da ni opravilo glavne obravnave pred izdajo svoje sodbe zato, ker tožnik ni navedel konkretnih okoliščin in ni predlagal konkretnih dokazov, ki naj bi se na obravnavi izvedli in bi kazali na zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ampak je pavšalno zatrjeval določene kršitve in trditev ni podkrepil s konkretnimi dejstvi. Pri tem se je sklicevalo na 3. odstavek 39. člena ZAzil in 2. odstavek 51. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnih predpisov. Poudarja, da je bila kršitev postopka storjena s tem, ker prvostopno sodišče ni izvedlo dokaza s tožnikovim zaslišanjem in zato ni razčistilo dejanskega stanja.

Dejansko je tožnik dobil dve grozilni pismi, kar je zadosten pritisk, da je moral pobegniti. Ni resnično, da bi bile varnostne razmere v Občini G. stabilne, saj celo iz časopisnih in TV poročil stalno izhaja, da so v teh krajih na Kosovu strelski obračuni. Tožnik je bil tudi aktiven član stranke PDK in je bil izpostavljen grožnjam članov stranke LDK. Že iz teh navedb je razvidno, da mu v njegovi državi grozi preganjanje in torej gre za zakonite pogoje za pridobitev azila v Sloveniji. Tožena stranka je napačno in pristransko ocenila okoliščine za njegovo bivanje v izvorni državi. Neutemeljeni so očitki o tem, da je spreminjal izjave v postopku, saj ne gre za takšne razlike, ki bi lahko ovrgle njegovo verodostojnost. Do razlik je prišlo tudi ob prevajanju zaslišanja. Ne gre za napačen prevod, temveč za nesporazum pri vprašanju in odgovoru, bil je dvakrat zaslišan in vsak izpraševalec ga je spraševal po svoje. Zato bi ga moralo sodišče zaslišati, da bi lahko pojasnil, kje je prišlo do razlik, in se bo lahko sodišče prepričalo, da ni bistvenih razlik v njegovih navedbah. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da se tožnikovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji ugodi.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča pravilna, pritožba pa neutemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru tožniku v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje in mu torej ni mogoče priznati azila v Republiki Sloveniji. Pri tem pa pritožbeno sodišče meni, da je to dejstvo očitno že iz tožnikove prošnje za azil in da je torej tožena stranka ravnala pravilno in zakonito, ko je njegovo prošnjo za azil zavrnila v tako imenovanem pospešenem postopku na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Ni torej pravilno stališče prvostopnega sodišča, da gre za tako imenovani redni postopek po 1. odstavku 35. člena ZAzil, v katerem je treba ugotavljati pogoje iz 1. člena ZAzil v posebnem ugotovitvenem postopku.

Azil je namreč posebna oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v izvorni državi v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil, Konvencija o statusu beguncev in protokolu statusu beguncev (v nadaljevanju Ženevska konvencija) in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini in pripadnosti določenemu političnemu prepričanju, oziroma mu ob vrnitvi v izvorno državo grozi trpinčenje oziroma nečloveško ravnanje zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju kot te razloge opredeljuje Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (v nadaljevanju EKČP). V upravno sodni praksi se je tudi uveljavil pravni standard preganjanja. To je trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, pri čemer obstoja nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerimi so državne oblasti seznanjene, pa ga ne preprečijo.

Preganjanje je torej trajna ali sistematična nesposobnost države, da bi posameznika zaščitila pred kršenjem ene izmed bistvenih pravic oziroma svoboščin, priznanih s strani mednarodne skupnosti.

Glede na navedeno vsebino preganjanja se pritožbeno sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da glede na tožnikove izjave ob vložitvi prošnje za azil očitno izhaja, da v izvorni državi ni bil preganjan oziroma ob vrnitvi v izvorno državo ne bo preganjan v smislu prej navedene vsebine preganjanja. Ker je torej že iz njegove prošnje za pridobitev azila in tudi iz nadaljnjega zaslišanja očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, je torej po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka ravnala pravilno in zakonito, ko je njegovo vlogo za azil zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Na odločitev o stvari pa ne vplivajo delno različne izjave tožnika ob podaji prošnje za azil in ob zaslišanju. Pritožbeno sodišče se pridružuje tudi stališču prvostopnega sodišča, da v obravnavanem primeru neoprava glavne obravnave ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka iz 4. odstavka 72. člena ZUS, ker neoprava ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Tožnik namreč ni predlagal nobenih novih dejstev oziroma dokazov, ki naj bi se na obravnavi izvedli, predlagal je zgolj, da se razčistijo razlike v njegovih navedbah v prošnji za azil in v zaslišanju, kar pa po presoji pritožbenega sodišča na odločitev v stvari ne bi vplivalo, saj niti iz ene niti druge tožnikove navedbe ne izhaja, da bi bil v izvorni državi preganjan v smislu ZAzil in da bi mu bilo zato treba priznati azil v Republiki Sloveniji.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.