Jedro

V pritožbi tožnik neutemeljeno poudarja, da sta tako osebni zdravnik kot psihiatrinja potrdila, da se je lahko v času bolniškega staleža prosto gibal, saj ne gre za to, da ne bi ravnal v skladu z navodili pristojnega zdravnika v okviru aktivnega bolniškega staleža v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, ampak je odpotoval iz kraja bivanja, za kar pa bi rabil izrecno odobritev (osebnega) zdravnika (drugi odstavek 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za odpravo sklepa toženke št. ... z dne 20. 3. 2019 in sklepa komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 12. 6. 2019, ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi, poziv na delo, prijavo v obvezna socialna zavarovanja, obračun in plačilo plače v višini 1.861,54 EUR z obrestmi za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in dela nadomestila plače do 1.861,54 EUR z obrestmi za čas prepovedi opravljanja dela ter zahtevo za plačilo pravnih stroškov. Odločilo je, da toženka sama krije svoje pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje o pravočasnosti odpovedi neobrazložena, protispisna in materialnopravno zmotna. Listine v spisu dokazujejo, da je tožniku nadrejeni delavec 28. 1. 2019 ugotovil, da je bil tožnik na Hrvaškem, 4. 2. 2019 pa, da ni imel odobritve za pot iz kraja bivanja. Razlog za odpoved je ugotovila generalna direktorica toženke 28. 1. 2019, ko je izdala opozorilo in pooblastilo za ugotavljanje okoliščin v zvezi s sumom zlorabe, oziroma je bilo to 4. 2. 2019. Toženka ni predložila nobene listine, da bi razlog za odpoved ugotovila 20. 2. 2019, izpoved generalne direktorice ni primeren dokaz. Vsa dohodna pošta se evidentira, kar je splošno znano dejstvo. Po 4. 2. 2019 toženka v zvezi s kršitvijo ni ugotovila nič novega. Izpodbijana odločitev odstopa od sodne prakse Delovnega sodišča v Mariboru (Pd 129/2019) in Vrhovnega sodišča RS (VIII Ips 337/2017). Zaradi odstopa od sodne prakse je poseženo v tožnikovo ustavno pravico do enakega varstva pravic. Toženkina trditvena podlaga je bila nezadostna, saj ni navedla, zakaj je toženka šele 20. 2. 2019 ugotovila razlog za odpoved. Do tožnikovih navedb v zvezi z listinami z dne 28. 1. 2019 in 4. 2. 2019 se sodišče prve stopnje ni opredelilo. V zvezi z obstojem razloga za odpoved sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokaznega bremena na strani toženke. Toženka obstoja sploh ni preverjala, dokazovala ga je le s predložitvijo uradnega zaznamka z dne 28. 1. 2019, ki je lažen. Toženka bi lahko preverila prehode državne meje ali pridobila lokacije tožnikovega mobilnega telefona. Iz uradnega zaznamka izhaja, da sta bila pri telefonskem pogovoru navzoča A. A. in B. B., česar nista potrdila. Tudi navzočnosti C. C. in B. B. ne potrjujejo izvedeni dokazi. Toženka razen tega, da naj bi tožnik sam povedal, da je na Hrvaškem, ne ponudi ničesar, kar bi dokazovalo obstoj razloga za odpoved. Tožnik bi lahko povedal tudi, da je nekje, kjer je izkustveno nemogoče, na primer na Luni. Tožnik nikoli ni povedal, da bi bil od 27. 1. 2019 do 4. 2. 2019 na Hrvaškem, ves ta čas je bil v kraju bivanja. D. D. je potrdil, da je bil 29. 1. 2019 pri njem v ordinaciji. Številne druge zaslišane priče so potrdile, da kraja bivanja ni zapuščal. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, kar velja tudi za dejstvo, da bi večkrat poskušali opraviti vročitev. Priče so različno izpovedale o tem, v katerem nadstropju je tožnikovo stanovanje. Tožnik s poskusi vročitve ni bil seznanjen. Najemnika na naslovu E. sta zanikala, da bi ga kdo iskal. Sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo, da sta tožnikov osebni zdravnik in psihiatrinja potrdila, da se je tožnik v času bolniškega staleža lahko prosto gibal. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do pravil o edicijski dolžnosti. V nasprotju z vsebino predloženih listin je štelo, da je tožniku kršitev dokazana. V zvezi s tem je podan utemeljen dvom, ki narekuje odločitev v korist tožnika. Posledično se tožniku neutemeljeno očita naklep, kršitev pa ni hujša. Tožnik je glede nezakonitosti odpovedi podal izčrpno trditveno podlago, do katere se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Onemogočilo ga je v dokazovanju. Storilo je bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ne glede na uveljavljeno načelo iskanja materialne resnice v delovnih sporih je štelo kršitev za dokazano. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je sankcija, ki se uporabi restriktivno. V tožnikovem primeru že iz ravnanj toženke izhaja, da sankcija ni bila primerna, saj gre za vsebinsko manj pomembno kršitev, toženka pa je odpoved podala šele zadnji dan glede na ugotovitev razloga. Toženka ni predložila nobenega dokaza niti glede nemožnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Možnost nadaljevanja je bila podana, kar dokazuje tožnikova izpoved, da je bil dober delavec. Tožnik dvomi v objektivnost in nepristranskost sodišča prve stopnje. Poseženo je v njegovo ustavno pravico do poštenega sojenja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podrejeno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prigaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je odločitev o pravočasnosti odpovedi neobrazložena, protispisna in materialnopravno zmotna. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je v zvezi s tem navedlo jasne in izčrpne razloge, ki jim pritožbeno sodišče pritrjuje. Opredelilo se je do tožnikovih navedb, da je toženka že 28. 1. 2018 (pravilno 2019) oziroma 4. 2. 2019 ugotovila razlog za odpoved, in jih pravilno štelo za neutemeljene. O odločilnih dejstvih ni navedlo nobenega nasprotja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ter med samimi temi listinami in zapisniki, pri čemer tožnik v pritožbi očitka protispisnosti niti ne konkretizira, ampak dejansko graja sprejeto dokazno oceno izvedenih dokazov.

7. Toženka je (tudi) v zvezi s pravočasnostjo odpovedi podala zadostno trditveno podlago; že v odgovoru na pritožbo je navedla, da je razlog za odpoved ugotovila 20. 2. 2019, ko je Služba F. oziroma generalna direktorica mag. G. G. prejela in se seznanila s predlogom Policijske uprave H. za uvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Predlog je predložila (gre za listino pod prilogo B5, predlog je datiran z dne 19. 2. 2019 in sicer res ne vsebuje prejemne štampiljke, kot prvič izpostavlja tožnik v pritožbi, vendar pa to ni bistveno, saj tudi če bi ga prejela isti dan, torej 19. 2. 2019, bi bila odpoved pravočasna).

8. Ob izdaji opozorila ob ugotovljenih razlogih za sum zlorabe bolniškega staleža (temelječem na dejstvu, da so komandir in njegovi pomočniki v času od 11. 1. 2019 do 28. 1. 2019 neuspešno iskali tožnika, da bi mu vročili določene listine) in pooblastila za zbiranje informacij z dne 28. 1. 2019 (33.a člen Zakona o javnih uslužbencih – ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) generalna direktorica že po naravi stvari ni mogla biti seznanjena z dejstvi, ugotovljenimi na podlagi telefonskega pogovora med I. I. in tožnikom, ki se je odvijal kasneje, in še manj z zdravniškim potrdilom D. D. z dne 4. 2. 2019. 9. Poleg tega tožnik v pritožbi izpostavlja, kdaj je nadrejeni delavec (I. I.) izvedel, da je na Hrvaškem (28. 1. 2019), in kdaj je od zdravnika pridobil informacije glede navodil v času bolniškega staleža oziroma da ni imel odobritve za pot iz kraja bivanja (4. 2. 2019), kar za odločitev ni bistveno. Pravice in obveznosti delodajalca v Policiji izvršuje predstojnik (drugi odstavek 33. člena ZJU), ki nastopa v imenu delodajalca (drugi odstavek 20. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), torej generalni direktor Policije, pri čemer je z vidika presoje pravočasnosti odpovedi oziroma subjektivnega roka, določenega v drugem odstavku 109. člena ZDR-1, kot izhaja tudi iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, bistveno, kdaj razlog ugotovi on (na primer novejša sodba VIII Ips 28/2022 z dne 17. 1. 2023). Da je bilo to 20. 2. 2019, je izpovedala mag. G. G., zaslišana kot priča, pri čemer tožnik v pritožbi njeni izpovedi neutemeljeno odreka dokazno vrednost. Sodišče prve stopnje ji je utemeljeno sledilo, saj so jo potrdile druge zaslišane priče (I. I., C. C., B. B., A. A.) in je ne nazadnje skladna z vsebino predloženih listin.

10. Tožnik v pritožbi neutemeljeno poudarja, da je dokazno breme v primeru izredne odpovedi na strani stranke, ki je odpoved podala (drugi odstavek 84. člena ZDR-1), torej toženke, saj je to sodišče prve stopnje dosledno upoštevalo. Pravilno je štelo, da je toženka razlog dokazala (tožnik pa svojih ugovorov ne), pri čemer v ZDR-1 določeno materialno dokazno breme z ničemer ne posega v procesno dokazno breme (212. člen ZPP), v skladu s katerim vsaka stranka dokazuje podanost svojih navedb (ugovorov). Ker je toženka razlog za odpoved dokazala, tudi ni prišlo do odločanja po dokaznem bremenu v smislu 215. člena ZPP.

11. Toženka je tožniku izredno odpoved o zaposlitvi (sklep z dne 20. 3. 2019 v zvezi s sklepom komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 12. 6. 2019) podala iz razloga, določenega v 2. in 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1; očitala mu je, da se je glede na lastne navedbe v času, ko je bil odsoten z dela zaradi bolezni ali poškodbe, nahajal na Hrvaškem, kar pomeni, da je zapustil kraj bivanja, za to pa ni imel odobritve svojega osebnega zdravnika niti ni imel odobritve zdravnice specialistke psihiatrije, ki mu je sicer odobrila aktivni bolniški stalež.

12. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je toženka dejstvo njegovega bivanja na Hrvaškem dokazovala le s predložitvijo uradnega zaznamka z dne 28. 1. 2019, saj so o tem, kakšna je bila vsebina telefonskega pogovora tega dne, izpovedale tudi priče, sodišče prve stopnje pa je upoštevalo še določena dejstva, ki posredno potrjujejo, da se je tožnik v času bolniškega staleža nahajal na Hrvaškem (indici), in sicer predvsem, da so ga delavci toženke neuspešno iskali, da bi mu vročili določene listine, pa ga niso našli.

13. Tožnik v pritožbi neresnično navaja, da je v uradnem zaznamku z dne 28. 1. 2019, ki ga je sestavil I. I. v zvezi s spornim telefonskim pogovorom, navedeno, da sta bila prisotna A. A. in J. J., saj to ne drži (niti ni tožnik tovrstnih navedb podal v postopku pred sodiščem prve stopnje), in s tem utemeljuje, zakaj ne bi bil verodostojen. V uradnem zaznamku ni navedeno, da bi bil kdorkoli prisoten. Da sta bila prisotna, sta izpovedala B. B. in C. C., kar je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo.

14. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, na kakšen način bi toženka (še) lahko preverjala, kje se je nahajal v času bolniškega staleža, in kako bi to dokazovala, saj to ni bistveno. Za svoje navedbe, da ni bil na Hrvaškem, torej da je bil v kraju bivanja, je tožnik predlagal zaslišanje prič, in sicer K. K., žene, L. L. ter M. M., sosedov. Sodišče prve stopnje je predlagane dokaze izvedlo. Izpovedi tožnika in navedenih prič glede tega, da je bil v spornem obdobju v kraju bivanja (doma), utemeljeno ni verjelo, saj so bile neskladne; tožnik je izpovedal, da je čas preživljal zunaj, da je otroka vozil v šolo; K. K. je izpovedala, da je tožnik otroka pripravil za odhod v vrtec, vozili pa so ga sosedje; slednje bi izhajalo tudi iz izpovedi L. L. in M. M. (da sta onadva otroka vozila v šolo oziroma vrtec).

15. Čeprav so s strani tožnika predlagane priče (poleg K. K., L. L. in M. M. še N. N. ter O. O., najemnika v stanovanju na naslovu E.) vse potrdile, da ga ni nihče iskal, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo drugače; da so tožnika vsakodnevno neuspešno iskali tako na naslovu njegovega stalnega (E.) kot začasnega bivališča (P.), sta potrdila I. I. in C. C., pri čemer sta izpovedala tudi, kar je utemeljeno upoštevalo sodišče prve stopnje, da sta preverila, v katerem stanovanju in na katerem naslovu tožnik dejansko biva. Poleg tega sta iskanje tožnika potrdila še B. B. in A. A., to dejstvo izhaja tudi iz predloženih listin (na primer dopis z dne 17. 1. 2019 pod prilogo B14).

16. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da bi v telefonskem pogovoru lahko povedal tudi, da je nekje, kjer je izkustveno nemogoče, saj ni, in da je bil 29. 1. 2019 pri osebnem zdravniku D. D., saj tovrstnih navedb pred sodiščem prve stopnje ni podal (je pa o tem izpovedal D. D., zaslišan kot priča). Gre za nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), ki niti niso bistvene za odločitev, saj bi se tožnik po telefonskem pogovoru 28. 1. 2019 lahko vrnil v kraj bivanja.

17. Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do edicijske dolžnosti, saj ni podal nobenega dokaznega predloga v smislu predložitve listin s strani nasprotne stranke (227. člen ZPP); predlagal je, da sodišče opravi poizvedbe pri R., d. o. o., o gibanju oziroma lokaciji njegovega mobilnega telefona v spornem obdobju, kar je sodišče prve stopnje storilo; prejelo je odgovor R., d. o. o., z dne 4. 11. 2019, da se podatki ne hranijo več. Neutemeljeno izpostavlja načelo materialne resnice, ki ne velja v delovnih, ampak socialnih sporih (61. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).

18. V pritožbi tožnik neutemeljeno poudarja, da sta tako osebni zdravnik kot psihiatrinja potrdila, da se je lahko v času bolniškega staleža prosto gibal, saj ne gre za to, da ne bi ravnal v skladu z navodili pristojnega zdravnika v okviru aktivnega bolniškega staleža v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe, ampak je odpotoval iz kraja bivanja, za kar pa bi rabil izrecno odobritev (osebnega) zdravnika (drugi odstavek 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja; Ur. l. RS, št. 30/2003 in nadalj.). Te odobritve ni imel, kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo iz izpovedi D. D., osebnega zdravnika, pa tudi S. S., psihiatrinje.

19. Sodišče prve stopnje je utemeljeno štelo, da je podan razlog, določen v 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, kar ob izpolnjenem pogoju iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 zadošča za presojo o zakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in je podanost razloga iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za odločitev nebistvena - ali je tožnik s svojim ravnanjem naklepoma huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja).

20. Tožnik v pritožbi neutemeljeno ponavlja svoje navedbe iz tožbe, ki se nanašajo na takojšnjo podajo odpovedi. Dejstvo, da je toženka odpoved podala proti koncu tridesetdnevnega roka (28. dan; od 20. 2. 2019 do 20. 3. 2019), določenega v drugem odstavku 109. člena ZDR-1, z ničemer ne vpliva na presojo obstoja okoliščin in interesov, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1), v zvezi s katerimi je toženka že v odgovoru na tožbo podala ustrezno trditveno podlago; predlagala je izvedbo dokazov. Tožnik tako sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da jo je s svojimi razlogi nadomeščalo. Pravilno je upoštevalo tako naravo oziroma težo tožnikove kršitve kot ugotovljeno porušeno zaupanje med pogodbenima strankama. Tožnikovo poudarjanje v pritožbi, da je bil dober delavec, nad temi ne pretehta, pri čemer gre za navedbo, ki je v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni podal (v pisnem zagovoru, na katerega se je skliceval v tožbi, je navedel le, da je policist z dolgoletnim stažem pri delodajalcu).

21. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

22. Odločitev, da tožnik, ki s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.