Jedro

Zato glede na pritožbi obeh pritožnikov le dodaja, da je v členu 287/II KZ-1B zgolj zaradi uveljavitve doslednejše rabe izrazov otrok oziroma mladoletnik, ta nadomeščena z ustreznejšo zvezo mladoletna oseba. Zato ni nobenega dvoma o tem, da določba velja za vse osebe, ki še niso polnoletne oziroma stare 18 let, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje in kar izhaja tudi iz uvodnih pojasnil Kazenskega zakonika KZ-1A in KZ-1B.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega S.Š. in obdolženega M.M. se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca sta dolžna plačati sodno takso in sicer vsak po 310,00 EUR.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolžena M.M. in S.Š. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja kršitve tajnosti postopka v sostorilstvu po drugem odstavku 287. člena v zvezi s členom 20 Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in jima izreklo denarni kazni in sicer obdolženemu M.M. 40 dnevnih zneskov po 46,00 EUR, to je 1.840,00 EUR, ki jo mora plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če se je ne bo dalo niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta 2 dnevna zneska, to je 92,00 EUR, določilo en dan zapora; in obdolženemu S.Š. 40 dnevnih zneskov po 70,00 EUR, to je 2.100,00 EUR ter odločilo, da jo je dolžan plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Če se je ne bo dalo niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta 2 dnevna zneska, to je 140,00 EUR, določilo en dan zapora. Sodišče prve stopnje je po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolžencema naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in sodno takso, kar bo odmerilo s posebnim sklepom.

2. Zoper takšno sodbo sta se pritožila obdolženi M.M. in zagovornik obdolženega S.Š. zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Oba pritožnika predlagata Višjemu sodišču, da napadeno sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal, da sta pritožbi neutemeljeni.

4. Pritožbi zagovornika obdolženega S.Š. in obdolženega M.M. sta namreč identični, saj obe uveljavljata pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer pa nobena ne konkretizira katere kršitve iz člena 372 ZKP uveljavljata. V pritožbah navajata, da obdolžencema očitano kaznivo dejanje nima vseh njegovih zakonskih znakov, ker Ž.P. v času objave članka ni bil več otrok. Z navedenimi trditvami pa pritožnika uveljavljata kršitev kazenskega zakona iz člena 372/1 KZ-1. 5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da ima obdolžencema očitano kaznivo dejanje kot je opisano in izhaja iz izreka napadene sodbe vse njegove zakonske znake in sicer iz člena 287/II KZ-1. Zato pritožbi, ki skušata prepričati, da obdolžencema očitano kaznivo dejanje nima vseh zakonskih znakov in s tem uveljavljata kršitev iz člena 372/1 KZ-1, nimata prav. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje, ki je na takšne pritožbene navedbe že odgovorilo, kot to izhaja iz točke 4 napadene sodbe. Zato glede na pritožbi obeh pritožnikov le dodaja, da je v členu 287/II KZ-1B zgolj zaradi uveljavitve doslednejše rabe izrazov otrok oziroma mladoletnik, ta nadomeščena z ustreznejšo zvezo mladoletna oseba. Zato ni nobenega dvoma o tem, da določba velja za vse osebe, ki še niso polnoletne oziroma stare 18 let, kot to pravilno ugotavlja tudi sodišče prve stopnje in kar izhaja tudi iz uvodnih pojasnil Kazenskega zakonika KZ-1A in KZ-1B. Iz opisa obdolžencema očitanega kaznivega dejanja izhaja, da je bil sporni prispevek objavljen v reviji R dne 30. 5. 2011, takrat pa Ž.P. še ni bil star 18 let, ampak je imel 16 let, s čimer je obtožbeni očitek, da so bili objavljeni osebni podatki Ž.P., ki je bil v času njihove objave otrok, zadosten. Sicer pa so zmotne navedbe pritožnikov glede tolmačenja člena 21 KZ-1, saj ta člen izrecno določa le mejo kdaj postane oseba kazensko odgovorna, in je ni enačiti s starostjo otroka iz člena 287/II KZ-1, ko gre za osebe, ki še niso polnoletne, oziroma stare 18 let, kot že navedeno. Zato pritožbi, ki trdita, da obdolžencema očitano kaznivo dejanje nima vseh zakonskih znakov, nista utemeljeni.

6. Zmotne so navedbe obeh pritožb iz katerih smiselno izhaja, da so podane okoliščine, ki izključujejo kazensko odgovornost obeh obdolžencev za to, ker je za objavo spornega članka dal soglasje oče Ž.P. in sicer V.P., s čimer pritožbi merita na kršitev kazenskega zakona iz člena 372/2 ZKP. Pristanek enega od staršev Ž.P. in sicer njegovega očeta, za objavo spornega članka, namreč ne izključuje kazenske odgovornosti obeh obdolžencev za očitano kaznivo dejanje, saj je objava takšnih podatkov, kot izhaja iz izreka napadene sodbe dovoljena le z dovoljenjem sodišča in ne z dovoljenjem staršev (člen 460 ZKP), kar pravilno sicer ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe. Zato se v pritožbi uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz člena 372/2 ZKP pokaže kot neutemeljena.

7. Iz opisa obdolžencema očitanega kaznivega dejanja jasno izhajajo njegovi zakonski znaki, ki vsebujejo osebne podatke otroka in sicer Ž.P., ki v času njihove objave še ni bil star 18 let, razen tega pa opis vsebuje tudi druge informacije na podlagi katerih bi bilo mogoče prepoznati njegovo identiteto, to pa so navedbe o imenih njegovih staršev in poklicu njegovega očeta. Zato pritožbi zmotno menita, da z objavo podatkov staršev Ž.P. obdolženca nista storila očitano kaznivo dejanje, saj sta starša na objavo njunih podatkov pristala, saj pri tem v pritožbi prezreta, da obtožbeni očitek niti ne gre v tej smeri. Gre namreč za objavo podatkov, na podlagi katerih je prepoznavnost identitete Ž.P. lažja, kljub temu, da ni pomembno ali je do takšne prepoznave sploh prišlo.

8. Uspešni pa tudi ne moreta biti pritožbi, ki menita, da so v obravnavani zadevi bili podani pogoji iz 4. točke 358. člena ZKP ter se pri tem sklicujeta na oprostilno sodbo, ki je bila izrečena staršem Ž.P. zaradi kaznivega dejanja iz člena 287/I KZ-1, saj to zadevo ni enačiti z obravnavano zadevo. Sicer pa s sklicevanjem na oprostilno sodbo in z ostalimi pritožbenimi navedbami v bistvu pritožnika v okviru pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona, grajata dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Takšna kršitev pa ni mogoča, saj kršitev kazenskega zakona, ki ga kot edini pritožbeni razlog uveljavljata obe pritožbi sicer z navedbo „zmotna uporaba materialnega prava“, vselej predpostavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakon je napačno uporabilo ali pa ga sploh ni uporabilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni zasledilo.

9. Ker pritožba zaradi kršitve kazenskega zakona, ki je podana v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP) je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v teh smeri. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse tiste okoliščine, ki pridejo v poštev pri izbiri vrste in višine kazni, ki jo je izreklo obema obdolžencema. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje obema obdolžencema izreklo ustrezni denarni kazni, določilo primeren rok za njihovo plačilo, zato ni nobenih okoliščin, ki bi narekovale spremembo izrečenih denarnih kazni obdolžencema v korist. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da bosta prav izrečeni denarni kazni na obdolženca tako vplivali, da v bodoče ne bosta ponavljala tovrstnih kaznivih dejanj.

10. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev iz člena 383/I ZKP, je o pritožbah odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

11. Izrek o plačilu sodne takse temelji na določilu členov 95/I v zvezi s 98/I ZKP, višino pa je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah, pri čemer pa je upoštevalo tudi materialne razmere obeh obdolžencev ter zapletenost kazenskega postopka.