Jedro

Glede na to, da se je postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja začel na predlog osebne zdravnice ter nadalje, da je toženec s pravnomočno odločbo odločil, da bo o pravici do delne invalidske pokojnine in njenem izplačevanju odločeno s posebno odločbo, je torej imel vso potrebno pravno podlago za izdajo odločbe z dne 25. 1. 2010. Toženec je odločitev o pravici in višini delne invalidske pokojnine odložil iz razloga, ker ni razpolagal s podatki o premestitvi tožnice na drugo delovno mesto. V tem primeru sicer ni šlo za izdajo dopolnilne odločbe, temveč za odločitev o samostojni pravici. Iz obrazložitve odločbe z dne 25. 1. 2010 je razvidno, da je tožnica toženca z dopisom z dne 18. 1. 2010 obvestila, da ni bila premeščena na drugo delovno mesto. Delodajalec ji je vročil le aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je še vedno zaposlena na svojem delu s polovičnim delovnim časom. Na drugo ustrezno delo s polovičnim delovnim časom pa bo premeščena kasneje. Ker je toženec ugotovil, da se tožnica ni zaposlila na drugem ustreznem delovnem mestu, je odločil, da nima pravice do izplačila delne invalidske pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodna odločba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. zadeve ... z dne 29. 5. 2023 in št. zadeve ... z dne 6. 12. 2022 in da se odločba toženca št. ... z dne 25. 1. 2010 izreče za nično. Tožbo je zavrglo v delu, da se tožnici prizna pravica do delne invalidske pokojnine v mesečnem znesku 276,79 EUR na mesec za obdobje od 19. 12. 2009 do 8. 4. 2010, in da se ji znesek izplača skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 23. 10. 2010 dalje do plačila. Nadalje je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodno odločbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sporno vprašanje v tej zadevi, ali je odločba toženca z dne 25. 1. 2010 nična iz razloga, ker je bila izdana brez zahteve stranke, stranka pa pozneje v to ni izrecno ali molče privolila. Sodišče napačno navaja, da je toženec o pravici do delne invalidske pokojnine lahko odločil po uradni dolžnosti. Prav tako tudi zmotno navaja, da je šlo v primeru sporne odločbe za dopolnilno odločbo v smislu 220. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP)1. Sporna odločba toženca je bila izdana še v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)2. Po določbi 252. člena navedenega zakona se postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja začne na zahtevo zavarovanca, postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja pa se lahko začne tudi na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali imenovanega zdravnika. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da se je postopek začel na predlog tožničine osebne zdravnice z dne 3. 9. 2009. Po mnenju tožnice pa osebna zdravnica ni vložila zahteve za priznanje oziroma odmero delne invalidske pokojnine. Taka zahteva se namreč lahko vloži šele potem, ko zavarovanec začne delati za krajši delovni čas, na podlagi pravnomočno priznane pravice do dela s krajšim delovnim časom. Prav tako tudi ne gre za dopolnilno odločbo, saj je z njo mogoče odločiti le o nerešenih vprašanjih, ki so bila predmet postopka, ne pa o novi pravici, obveznosti ali pravni koristi, ki je oprta na novo dejansko stanje, ki se ugotavlja po izdaji odločbe. S tem v zvezi se tožnica sklicuje na odločbo Upravnega sodišča RS3. Da sporna odločba ni bila izdana v zvezi s predlogom tožničine osebne zdravnice dokazuje tudi dejstvo, da odločba ni bila vročena osebni zdravnici. Za priznanje oziroma odmero delne invalidske pokojnine, bi tako morala tožnica vložiti vlogo oziroma zahtevo. V konkretnem primeru toženec za odločitev sploh ni imel popolne delovne dokumentacije glede premestitve zavarovanke na drugo delovno mesto. Delodajalca je 5. 1. 2010 pozval, da v roku 45 dni dostavi potrebno dokumentacijo. Še pred potekom tega roka pa je izdal odločbo, s katero je odločil, da tožnica nima pravice do delne invalidske pokojnine. Odločitev je tako izdal ne glede na to, da ni imel zahteve stranke, niti popolne delovne dokumentacije. Tožnica tudi ni privolila v vodenje postopka, oziroma v izdajo odločbe. Čeprav v drugih postopkih ni uveljavljala ničnosti, omenjeno ni mogoče tolmačiti kot privolitev. Tožnica se glede tega sklicuje na sodbo Upravnega sodišča RS4. V pritožbi zoper odločbo z dne 25. 1. 2010 je tudi izrecno navajala, da je bila odločba izdana prezgodaj ter nadalje, da še ni bila premeščena na drugo ustrezno delovno mesto. Prizadevanje tožnice za priznanje delne invalidske pokojnine v zadevi V Ps 1023/2010 nikakor ne pomeni, da je tožnica privolila v to, da je toženec brez njene zahteve in brez popolne dokumentacije izdal sporno odločbo z dne 25. 1. 2010. Dokazno breme, da naj bi tožnica privolila v izdajo sporne odločbe je na tožencu, ta pa temu dokaznemu bremenu zagotovo ni zadostil. Sodišče je tudi neutemeljeno zavrglo tožbo v delu, da se tožnici prizna pravica do delne invalidske pokojnine v znesku 276,79 EUR na mesec, za obdobje od 19. 12. 2009 do 8. 4. 2010 in se ji izplača znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V primeru ugotovitve ničnosti sporne odločbe z dne 25. 1. 2010 nastane pravna podlaga za ponovno odločanje o izplačilu delne invalidske pokojnine za sporno obdobje. Če se odločbo odpravi ali izreče na nično, se namreč odpravijo tudi pravne posledice, ki so iz nje nastale. Čim bo odločeno, da je sporna odločba nična, bo po prvem odstavku 281. člena ZUP nastala pravna podlaga za odpravo pravnih posledic nične odločbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodno odločbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa da izpodbijano sodno odločbo v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Dodatno k pritožbi, vloženi po odvetniku, je tožnica tudi sama podrobno pojasnila potek postopka. Pojasnila je, da se je z dodatnim psihiatričnim izvedenskim mnenjem z dne 7. 12. 2019 ugotovila in potrdila njena resna ovira pri samostojnem in veljavnem opravljanju procesnih dejanj v postopku na račun zdravstvenih težav od leta 2012 do leta 2016. V tem obdobju je bila njena zmožnost sodelovanja v postopku zagotovo motena. Tožnico bi moral vse od leta 2010 do 2016 v postopkih zastopati zakoniti zastopnik.

4. V odgovoru na pritožbo toženec navaja, da je pritožba tožnice neutemeljena. Pri tem se sklicuje na vse dosedanje navedbe, predloge in ugovore. Pri odločitvi je potrebno upoštevati in spoštovati pravnomočne odločitve sodišča, iz katerih izhaja upravičenje oziroma neupravičenje do vtoževane dajatve, tudi v povezavi s časovnimi obdobji. Tako že v temelju ni podlage za zahtevek po priznanju oziroma izplačilu dajatev izven okvira pravnomočnih odločitev toženca oziroma pravnomočnih sodb sodišča. Vse omenjeno je tudi pravilno ugotovilo in upoštevalo sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožnice v celoti zavrne.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodno odločbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)5 v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju: ZDSS-1)6 je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v 2. odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

7. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 29. 5. 2023, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 6. 12. 2022. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ toženca zavrnil zahtevo tožnice, da se odločba št. ... z dne 25. 1. 2010 izreče za nično in da se odpravijo pravne posledice nične odločbe.

8. Tožnica uveljavlja ničnost odločbe toženca z dne 25. 1. 2010. Sklicuje se na 4. točko 279. člena ZUP, kjer je določeno, da se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen ZUP), pa stranka ni pozneje izrecno ali molče v to privolila.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in pa iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bila odločba z dne 25. 1. 2010 izdana v okviru postopka za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Postopek se je začel na predlog osebne zdravnice za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja z dne 28. 8. 2009. Predlog, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa je podpisala osebna zdravnica, prav tako pa je tožnica podpisala, da dovoljuje uporabo osebnih podatkov v zvezi z njenim zdravstvenim stanjem zaradi uveljavljanja in varstva pravic iz invalidskega zavarovanja. Tedaj veljavni ZPIZ-1 je v 1. odstavku 259. člena določal, da se postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja začne na zahtevo zavarovanca. V 2. odstavku pa je bilo določeno, da se postopek za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja začne tudi na predlog zavarovančevega osebnega zdravnika ali zdravniške komisije. Če je bil postopek uveden na predlog zdravnika ali zdravniške komisije, zavarovanec ali njegov zakoniti zastopnik ne moreta predlagati umika predloga. Navedena določba govori o uveljavljanju pravi iz invalidskega zavarovanja, pri čemer pa se nanaša na vse pravice iz invalidskega zavarovanja, med katere skladno s 93. členom ZPIZ-1 spada tudi pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega in delna invalidska pokojnina. Toženec je z odločbo št. ... z dne 27. 11. 2009 tožnici, ki jo je razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni, priznal pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami pri delu ter s polovico polnega delovnega časa od 18. 11. 2009 dalje. Iz izreka tudi izhaja, da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo. Navedena odločba je postala pravnomočna.

10. Toženec je odločitev o pravici in višini delne invalidske pokojnine odložil iz razloga, ker ni razpolagal s podatki o premestitvi tožnice na drugo delovno mesto. V tem primeru sicer ni šlo za izdajo dopolnilne odločbe, temveč za odločitev o samostojni pravici. Iz obrazložitve odločbe z dne 25. 1. 2010 je razvidno, da je tožnica toženca z dopisom z dne 18. 1. 2010 obvestila, da ni bila premeščena na drugo delovno mesto. Delodajalec ji je vročil le aneks k pogodbi o zaposlitvi, s katerim je še vedno zaposlena na svojem delu s polovičnim delovnim časom. Na drugo ustrezno delo s polovičnim delovnim časom pa bo premeščena kasneje. Ker je toženec ugotovil, da se tožnica ni zaposlila na drugem ustreznem delovnem mestu, je odločil, da nima pravice do izplačila delne invalidske pokojnine. Zoper navedeno odločbo je tožnica vložila pritožbo, ki je bila z odločbo št. ... z dne 8. 4. 1010 zavrnjena. Zoper dokončno odločbo je uveljavljala sodno varstvo. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. V Ps 1023/2010 z dne 7. 6. 2011 tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca z dne 25. 1. 2010 in z dne 8. 4. 2010 ter na izplačilo delne invalidske pokojnine, od ugotovitve invalidnosti dalje, zavrnilo. Taka odločitev je bila potrjena tudi na pritožbeni stopnji s sodbo opr. št. Psp 297/2011 z dne 8. 9. 2011. 11. Glede na to, da se je postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja začel na predlog osebne zdravnice ter nadalje, da je toženec s pravnomočno odločbo odločil, da bo o pravici do delne invalidske pokojnine in njenem izplačevanju odločeno s posebno odločbo, je torej imel vso potrebno pravno podlago za izdajo odločbe z dne 25. 1. 2010. 12. Kot je pritožbeno sodišče poudarilo že v drugi zadevi7 gre v primeru izreka ničnosti odločbe za izredno pravno sredstvo, katerega namen je saniranje z zakonom določenih procesnih in materialnih pravnih napak, zaradi katerih je priznanje obstoja odločbe za pravni red nevzdržno. Gre za možnost sanacije najhujših kršitev pravil procesnega in materialnega prava, pri čemer se lahko za nično izreče odločba pred ali po njeni formalni dokončnosti oziroma po pravnomočnosti. Pogojev za izrek ničnosti, ki so taksativno določeni v 279. členu ZUP, zato ni mogoče razširjeno uporabljati.

13. Upoštevaje vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso izpolnjeni z zakonom določeni pogoji, da bi se odločba z dne 25. 1. 2010 izrekla za nično in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.

14. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožnice glede njenega psihičnega stanja in vpliva tega stanja na zmožnost opravljanja procesnih dejanj, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da se tožnica na omenjeno v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni sklicevala in v tem primeru navedeno tudi ni mogoče upoštevati v pritožbenem postopku (1. odstavek 337. člena ZPP). Kot to poudarja že sodišče prve stopnje, tožnica doslej ni nasprotovala izdaji odločbe z dne 25. 1. 2010, temveč se je z njeno izdajo strinjala oziroma je v to privolila. Postopke je vodila zaradi nestrinjanja s samo vsebino odločbe, torej z nepriznanjem pravice do izplačila delne invalidske pokojnine. Tožnica šele sedaj v tem postopku uveljavlja ničnost odločbe z dne 25. 1. 2010. 15. Ker odločba ni nična, je sodišče prve stopnje tudi pravilno zavrglo tožbo v delu, na priznanje in izplačilo delne invalidske pokojnine.

16. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodno odločbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 3 Glej I U 211/2022-12 z dne 30. 6. 2022. 4 Glej U 1311/2008 z dne 1. 10. 2008. 5 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 6 Ur. l. RS, št. 2/2004. 7 Glej Psp 86/2022 z dne 13. 4. 2022.