Jedro

Določba 3. odstavka 46. člena ZIZ ureja samo opravo izvršbe in je kot taka specialnejša in kasnejša (argument specialnosti v povezavi s časovnim elementom - lex specialis posterior derogat legi generali priori) od določbe 1. odstavka 138. člena ZIZ, ki na splošno ureja vsebino sklepa o izvršbi pri izvršbi na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Upnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovor dolžnika z dne 6. 5. 2013 zavrnilo (I. točka izreka), odločilo, da dolžnik sam krije svoje stroške vloge z dne 6. 5. 2013 (II. točka izreka), dolžniku naložilo, da mora v 8 dneh upniku povrniti 940,56 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) ter zavrnilo dolžnikovo zahtevo z dne 6. 5. 2013 za odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe (IV. točka izreka).

2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po pooblaščencu pravočasno pritožila dolžnica. Res je sicer, kot trdi sodišče, da iz izvršilnega naslova izhaja, da je dolžnica dolžna dedičem po pokojnem V.J. - M.P., F.J., M.N. in A.P. nerazdelno izplačati razlastitveno odškodnino, vendar to ne pomeni, da je upnica sama aktivno legitimirana za izterjavo denarne terjatve v celoti. Sodišče pravilno citira določbo 406. člena OZ, vendar jo v povezavi s 393. členom OZ napačno interpretira. Gre za izterjavo denarne terjatve, ki se, če ni dogovorjeno kaj drugega, med upnike deli na enake dele. Upnica lahko tako zahteva le svoj del terjatve. Aktivna solidarnost upnikov se tako nikoli ne domneva, ampak mora vselej temeljiti na pravnem poslu ali zakonu. Upnica ni z ničemer dokazala, da bi bil v notranjem razmerju z ostalimi sodediči sklenjen izrecen dogovor, da lahko sama razpolaga s to denarno terjatvijo. Upnica tudi ni dokazala, da bi bila začasna skrbnica zapuščine. Ponovno poudarja, da je v izreku prvostopenjskega sklepa opr. št. N prišlo do očitne pisne napake, ko naj bi bila M. nerazdelno dolžna plačati razlastitveno odškodnino. Solidarna obveznost je predvidena tedaj, ko je več dolžnikov zavezanih upniku, ki tako lahko izpolnitev zahteva od vsakega dolžnika. V konkretnem primeru pa je dolžnik samo en. Da upnica nima pravice terjati celotne terjatve, izhaja celo iz obrazložitve sklepa opr. št. N z dne 29. 3. 2012. V skladu z določbo 154. člena Zakona o dedovanju do delitve z dediščino dediči razpolagajo skupno, kar pomeni, da bi lahko zoper dolžnika nastopali le vsi upniki. V ugovoru je dolžnica sodišču tudi očitala, da je prišlo do prenosa terjatve na upničin račun pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, kar je v direktnem nasprotju z določbo prvega odstavka 138. člena ZIZ. Sodišče se ni lotilo vprašanja oziroma ni dalo odgovora na zatrjevano neskladnost med noveliranim tretjim odstavkom 46. člena ZIZ in specialno določbo prvega odstavka 138. člena ZIZ. Po njenem mnenju določbi povzročata nejasnost pri sojenju v izvršilnem postopku. Ena od temeljnih funkcij sodišča je tudi ta, da opozori Ustavno sodišče RS, da iz pravnega reda izloči neustavne oziroma nezakonite norme oziroma norme, ki so si same s seboj v nasprotju. V konkretnem primeru je tako napako pri opravi izvršbe storilo sodišče, ker je dovolilo izvršbo pred pravnomočnostjo, ne da bi v fazi dovolitve izvršbe pred poplačilom preverilo izvršilni naslov glede aktivne legitimacije strank.

3. Upnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Navaja, da v izreku prvostopenjskega sklepa opr. št. N ni prišlo do nikakršne pomote, kot to želi prikazati dolžnik. V tem postopku je bilo več upravičencev le za prejem odškodnine, zavezana za plačilo pa je bila zgolj ena oseba, to je dolžnik. V kolikor je dolžnik menil, da je sodna odločba v tem delu nepravilna ali vprašljiva, bi to odločitev lahko izpodbijal v samem rednem postopku določitve odškodnine, česar pa ni storil. Prav tako je treba opozoriti, da je imel dolžnik na podlagi drugega odstavka 407. člena OZ možnost, da lahko obveznost izpolni kateremukoli upniku, vse dokler eden od upnikov ni zahteval izpolnitve. Tudi iz obrazložitve sklepa opr. št. N izhaja, da gre za solidarnost na upniški strani. Glede pravilne uporabe tretjega odstavka 46. člena ZIZ se upnica načeloma strinja s stališčem dolžnika, da bi se bilo glede na namen zakonodajalca pri sprejemu ZIZ-H vprašati o smiselnosti prvega odstavka 138. člena ZIZ, je pa sodišče v konkretnem primeru ravnalo pravilno in v skladu z namenom zakonodajalca, da se pospešijo izvršilni postopki, ko je dovolilo prenos pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah uveljavljenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, oba v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ).

6. Sodišče dovoli predlagano izvršbo na podlagi izvršilnega naslova (prvi odstavek 17. člena ZIZ). Izvršilni naslov je med drugim tudi izvršljiva sodna odločba, pri čemer je odločba izvršljiva, če je postala pravnomočna (takšna po določbi prvega odstavka 319. člena ZPP, postane, ko se ne more več izpodbijati s pritožbo) in je pretekel rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove obveznosti, ki teče od dneva vročitve odločbe dolžniku (prvi in drugi odstavek 19. člena ZIZ). V izvršilnem postopku velja načelo stroge formalne legalitete, kar pomeni, da je izvršilno sodišče na izvršilni naslov vezano in se ne sme spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti. Nanj je vezano toliko časa, dokler izvršilni naslov obstaja (dokler ni razveljavljen, odpravljen ali spremenjen). Izvršilni naslov je rezultat predhodnega postopka, v katerem je bila ugotovljena upnikova terjatev. Prav tako je v izvršilnem naslovu ugotovljena procesna in stvarna legitimacija strank (aktivno legitimiran je tisti, ki je v izvršilnem naslovu označen kot upnik, pasivno pa tisti, ki je označen kot dolžnik). Izvršilni postopek je namreč namenjen izključno temu, da se obveznost iz izvršilnega naslova izpolni, torej, da upnik pride do uveljavitve svoje terjatve.

7. V konkretnem primeru je upnica izvršbo zoper dolžnico predlagala na podlagi izvršilnega naslova, sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. N 182/89 z dne 29. 3. 2012 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Cp 1894/2012 z dne 22. 8. 2012 in sklepom Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 287/2012 z dne 7. 2. 2013, po katerem je dolžnica dedičem po pokojnem V.J. dolžna nerazdelno plačati odškodnino v znesku 213.675,90 EUR. Kot je dolžnici že pojasnilo in obrazložilo sodišče prve stopnje, je sodišče vezano na izvršilni naslov, kot se glasi. Iz predmetnega izvršilnega naslova torej izhaja solidarnost na upniški strani, torej lahko vsak upnik od dolžnice zahteva celoten znesek denarne terjatve. Dolžnica bi morala svoje nestrinjanje s takšno obveznostjo doseči v okviru pravnih sredstev zoper izdani izvršilni naslov. Upnica je torej po izvršilnem naslovu aktivno legitimirana za izterjavo celotnega zneska. Sodišče druge stopnje tako v celoti pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča. Ne drži torej pritožbena trditev, da lahko zoper dolžnico nastopajo le vsi dediči hkrati. Splošno pravilo namreč je, da koncept nujnega sosporništva na aktivni strani ni sprejemljiv.

8. Prav tako je sodišče prve stopnje pri dovolitvi izvršbe pravilno uporabilo novelirano določbo tretjega odstavka 46. člena ZIZ, po kateri se upnik poplača pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi na podlagi izvršilnega naslova na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, pod pogojem, da predlogu priloži izvršilni naslov. Navedena določba je bila v zakon vnesena z novelo, Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-H), ki velja od 13. 7. 2010, in sicer z namenom pospešitve izvršbe in povečanja finančne discipline, pri čemer je zakonodajalec tu izhajal iz dejstva, da je v primeru izvršbe na podlagi izvršilnega naslova sodišče praviloma že presojalo utemeljenost zahtevka. Navedena določba torej ureja samo opravo izvršbe in je kot taka specialnejša in kasnejša (argument specialnosti v povezavi s časovnim elementom - lex specialis posterior derogat legi generali priori) od določbe prvega odstavka 138. člena ZIZ, ki na splošno ureja vsebino sklepa o izvršbi pri izvršbi na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet. Sodišče druge stopnje se tako ne strinja s pritožnico, da navedeni določbi povzročata nejasnost, katero uporabiti, in meni, da v tem delu ZIZ ni protiustaven. Ustavno sodišče pa ne presoja medsebojne skladnosti zakonskih norm (odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-177/01 z dne 10. 4. 2003). Pritožba dolžnice je glede na navedeno neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter sklep sodišča prve stopnje potrditi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Glede stroškov upnice za odgovor na pritožbo je sodišče druge stopnje odločilo, da jih krije sama, ker so bili nepotrebni. V odgovoru na pritožbo namreč ni navedla ničesar, kar bi prispevalo k razjasnitvi obravnavane zadeve oziroma k odločitvi sodišča druge stopnje (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).