Jedro

Samostojni podjetnik ni pravna oseba in nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete podjetnika kot fizične osebe. Podjetnica xx je ista oseba kot fizična oseba xx. Torej ima procesno sposobnost le xx kot fizična oseba.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da izrek pod točko I poslej glasi: Tožena stranka R. K. je dolžna tožeči stranki plačati znesek 419,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2006 dalje do plačila.

Presežni tožbeni zahtevek tožeče stranke se kot neutemeljen zavrne.

Nadaljnja pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih, še izpodbijanih delih potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju s sodbo z dne 14. 3. 2012, izdano v postopku v sporu majhne vrednosti, ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in razsodilo, da sta toženi stranki A. A., R. K. s.p. in R. K. dolžni plačati tožeči stranki v 15 dneh 419,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2006 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v višini 973,39 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Sodbo sodišča prve stopnje je s pritožbo izpodbijala toženka R. (prej K. sedaj) K. V pritožbi je zatrjevala, da uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne. V pritožbi je navajala, da je bilo s sodbo obema toženima strankama naloženo plačilo zneska turističnega aranžmaja po pogodbi o turističnih storitvah, ki bi jo naj sklenila tožnica, prvotožena stranka pa bi jo naj enostransko razdrla, pri tem pa tožnici ni povrnila plačanega denarja, zato pa bi naj bila prvotoženka neupravičeno obogatena, tožnica pa oškodovana. Vendar pa iz izpovedbe N. S. izhaja, da je bil ta naročnik in sklenitelj pogodbe, zato pa je vprašljiva aktivna legitimacija tožnice. Iz dokazov torej izhaja, da pogodbe ni sklenila tožnica, zato pa tudi ni mogla biti oškodovana. Tudi iz zapisov v točki 12 in 14 sodbe, iz katerih je mogoče razbrati kako bi se naj odvijal celoten dogodek, ni mogoče izluščiti podlage, ki bi zadostovala za izrek sodbe. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjalo z vsebino splošnih pogojev poslovanja glede določitve rizika odpovedi pogodbe, pa tudi ni obrazložilo v čem ti odstopajo od temeljnih načel Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje tudi ni zadosti razčistilo dejansko stanje glede tega, kako in kdaj je prišlo do spremembe potnikov in katerih ter zakaj je bila potrebna menjava obeh potnikov. Navedlo je zgolj, da bi morala tožena stranka počakati na odločitev tožnice, kar pa iz določbe člena 901/III OZ ne izhaja. Sodišče prve stopnje si tako nepravilno razlaga določbe materialne zakonodaje v zadnjem odstavku 14. točke sodbe. Sodišče ob navedbi, da bi smela tožena stranka zadržati le znesek stroška, ki ga je imela z zamenjavo, ni razčistilo, kakšen znesek bi to bil. S tem bi lahko prišlo do zmanjšanja tožbenega zahtevka. Če bi sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti.

Nasprotna stranka na pritožbene trditve ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP se sme sodba, s katero je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Na takšno omejitev pritožbenih razlogov so bile pravdne stranke z vabilom na glavno obravnavo in s pravnim poukom izpodbijane sodbe poučene. Takšna omejitev pritožbenih razlogov pomeni, da pritožbeno ni dopustno uveljavljati pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Pomeni tudi, da je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve in dejanske zaključke sodišča prve stopnje vezano, izpodbijanje popolnosti in pravilnost takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje pa pomeni uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbene trditve toženke, ki se nanašajo na pritožbene očitke sodišču prve stopnje, da ni razčistilo kdaj in kako je prišlo do zamenjave potnikov in katerih in zakaj je bila potrebna zamenjava obeh potnikov, ter da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov zmotno zaključilo, da je bila skleniteljica pogodbe tožnica in ne njen mož N. S., pomenijo izpodbijanje dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje in zato uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na to, da toženka trditev o tem, da tožnica ni bila skleniteljica pogodbe v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, pa v pritožbi prvič podane trditve o N. S. kot sklenitelju obravnavane pogodbe predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, ki je pritožbeno sodišče glede na omejitve iz določbe člena 337/I ZPP ne sme upoštevati.

Kot je bilo izpostavljeno že v sklepu pritožbenega sodišča z dne 8. 10. 2010, s katerim je bila razveljavljena prva sodba sodišča prve stopnje, predstavljajo pravno podlago za presojo tožničinega zahtevka določbe OZ in sicer določbe XIII poglavja tega zakona (to so členi od 883 do 903), ki urejajo pogodbo o organiziranju potovanja. Glede na to, da je bilo v konkretnem sporu odločilno sporno dejstvo to, ali je tožnica ob moževem poškodovanju nekaj dni pred nastopom aranžmaja od pogodbe o turističnem aranžmaju odstopila ali pa je določila druga potnika, ki bi namesto nje in njenega moža izkoristila dogovorjene storitve, so tako bila odločilna določila členov 899 OZ in 901/IV OZ, ki jih je sodišče prve stopnje ne samo upoštevalo, ampak v sodbi tudi v celoti povzelo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica skleniteljica pogodbe o turističnem aranžmaju in da je po poškodbi moža kot drugega koristnika aranžmaja, nekaj dni pred nastopom aranžmaja v poslovnih prostorih toženke poskušala prestaviti termin nastopa aranžmaja, ko pa ji je bilo s strani delavke tožene stranke pojasnjeno, da to ni mogoče, lahko pa poišče nekoga, ki bi aranžma koristil namesto njiju z možem, pa je še istega dne našla takšno zamenjavo zanju, nadomestna oseba pa je skupaj s tožničinim sinom pri toženi stranki že istega dne popoldan želela urediti formalnosti glede zamenjave potnikov, vendar je delavka tožene stranke to zavrnila, ker naj ne bi bilo mogoče, saj je organizator potovanja v tem času aranžma že prodal tretjemu, zato pa ga ni mogla izkoristiti niti tožnica niti nadomestna oseba, ki jo je zagotovila tožnica. Iz takšnih ugotovitev in nadaljnjih ugotovitev sodišča, da iz pogodbe o turističnem aranžmaju, ki jo je kot primerljivo z vsebino s tožnico sklenjene pogodbe, predložila toženka (kot prilogo B3), ne izhaja, da bi z njo pogodbene stranke izključile možnost, da sme potnik določiti drugega potnika, ki bi namesto njega izkoristil dogovorjene storitve, pa izhaja materialnopravna pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je tožnica poskusila izkoristiti upravičenje do zamenjave potnikov, kot ji to dopušča OZ v 899. členu in je tako toženka s tem, ko ji tega ni omogočila, dogovorjeni aranžma pa je že bil prodan tretjemu, tako da ga ni mogla izkoristiti niti tožnica niti njena zamenjava, kršila navedeno določbo, zato pa je tožnici dolžna povrniti vse kar je od tožnice prejela kot plačilo aranžmaja (člen 902/III OZ).

Ker ob zgornjih ugotovitvah toženka z nedopustnim ravnanjem tožnici ni omogočila zamenjave potnikov z drugima potnikoma, niti ni tožnici omogočila koriščenja dogovorjenega aranžmaja, po določbi četrtega odstavka 901. člena OZ toženka tudi ni upravičena do povračila svojih stroškov. Navedeno zakonsko določilo daje organizatorju potovanja pravico do povračila stroškov (zamenjave potnikov) le v primeru, ko je potnik (ali organizator sam) našel ustrezno zamenjavo potnika in je prišlo do zamenjave. Tudi sicer pa bi sodišče smelo (glede na določbo člena 7 in 212 ZPP) o povračilu morebitnih stroškov tožene stranke odločati v predmetnem postopku le, če bi tožena stranka trditve o takšnih stroških zatrjevala. Sodišče v pravdnem postopku sme namreč razsojati le v okviru trditev in postavljenih zahtevkov pravdnih strank. Tožena stranka pa trditev o stroških, ki bi ji nastali in povrnitev katerih bi uveljavljala v predmetnem postopku, ni podala.

Z navedbo zgornjih dejanskih zaključkov, ki jih je sodišče prve stopnje sicer zapisalo v točkah od 13 do 15 obrazložitve sodbe (dokaze, na podlagi dokazne ocene katerih je te zaključke sprejelo pa že v razlogih od točk 9 do 12 sodbe), je sodišče prve stopnje navedlo zadostne dejanske in pravne razloge za sprejeto odločitev. Zato pa so neutemeljeni smiselni pritožbeni očitki o podani absolutni bistveni kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi vsebovala jasnih razlogov za sprejeto odločitev.

Pritožbeni razlogi pritožnice so tako delno nedopustni, delno pa neutemeljeni.

Določba drugega odstavka 350. člena ZPP pritožbenemu sodišču nalaga, da ob pritožbenih razlogih sodbo sodišča prve stopnje preizkusi tudi po uradni dolžnosti glede kršitev iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je s predmetno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice, s katerim je ta od A. A. R. K. s.p., Š. c. ..., V. kot prvotoženke in R. K. (kasneje K.), C. ..., V. kot drugotoženke, zahtevala, da ji plačata znesek 419,12 EUR s pripadki. Sodišče prve stopnje je po takšni tožbi tožnice postopek vodilo zoper R. K. kot samostojno podjetnico in zoper R. K. – kasneje K., kot fizično osebo, kot zoper dve samostojni stranki, obema pa naložilo v plačilo iztoževani glavnični znesek s pripadki. Vendar pa samostojni podjetnik in fizična oseba nista različni osebi s samostojnima procesnima sposobnostima. Po določbi šestega odstavka 3. člena in prvega odstavka 7. člena ZGD-1 izhaja, da je podjetnik fizična oseba, ki na trgu opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja in za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem. Samostojni podjetnik torej ni pravna oseba in nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete podjetnika kot fizične osebe. Podjetnica R. K. (kasneje K.)je ista oseba kot fizična oseba R. K. – kasneje K. Torej ima procesno sposobnost le R. K. – kasneje K. kot fizična oseba, njena pa je tudi materialnopravna obveznost do tožnice iz naslova kršitve pogodbenega razmerja tožnice in toženke v zvezi z njeno poslovno dejavnostjo kot podjetnice. Z zgornjim obravnavanjem je tako sodišče prve stopnje kršilo tako določbo 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko I izreka delno spremenilo tako, da je R. K. kot toženi stranki naložilo v plačilo po sodišču prve stopnje prisojeni znesek s pripadki, nadaljnji tožbeni zahtevek tožnice pa zavrnilo. Nadaljnjo pritožbo tožene stranke je kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanih nespremenjenih delih potrdilo (5. alineja 358. člena ZPP in člen 353 ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker ti niso bili priglašeni.