Jedro

Delodajalec mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Izvajati mora tudi take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu. Delodajalec mora tako stalno nadzorovati, ali delavec pred in med delovnim procesom ravna po ustreznih varstvenih ukrepih, normativih, standardih in tehničnih predpisih in ali jih pravilno uporablja. Navedene zakonske obveznosti se ne razbremeni zgolj s tem, da nabavi varovalno opremo oziroma pripomočke za varno delo, pač pa mora poskrbeti za uporabo le-teh, saj le z uporabo varnih pripomočkov zagotovi varno delo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožnika delno ugodi ter vmesna sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da je toženka tožniku 60 % odgovorna za njegovo škodo, nastalo pri poškodbi pri delu dne 16. 4. 2003. V preostalem se pritožba tožnika zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Sicer se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je toženka tožniku 25 % odgovorna za njegovo škodo, nastalo pri poškodbi pri delu dne 16. 4. 2003. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP), ker mu pripravljalna vloga toženke z dne 14. 6. 2005 ni bila vročena. Nekonkretizirano uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede zmotne uporabe materialnega prava pa revident opozarja, da soprispevek tožnika k nastanku škode ne more biti 75 %, ampak je lahko le manjši oziroma ga ni. Zavarovanec tožene stranke je namreč grobo kršil določbe Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. list RS, št. 56/99 in nasl., v nadaljevanju ZVZD), ker ni zagotavljal ukrepov za varno delo, saj je dopuščal, da so se vsi delavci na nevaren način vzpenjali na predmetno prikolico. V skladu s 5. členom ZVZD je delodajalec dolžan zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev z ustrezno organiziranostjo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Delodajalec je dolžan izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu ter bodo vključene v vse aktivnosti delodajalca in na vseh organizacijskih ravneh. Zavarovanec toženke očitno ni izvajal takšnih ukrepov in s tem ni zagotavljal varnosti in zdravja delavcev, saj ni zahteval oziroma ni odredil uporabe pomagal oziroma lestev ob vzpenjanju na tovorno prikolico, niti ni ustaljenega načina vzpenjanja brez pomagal nikoli sankcioniral. Očita tudi materialnopravno zmotno uporabo 9. člena ZVZD. Tožnik je namreč v celoti in vedno spoštoval ter izvajal vse ukrepe za varno delo, ki so mu bili odrejeni, vendar nikoli ni bil opozorjen na nevarno vzpenjanje na tovorno prikolico brez pomagal oziroma pripomočkov. Z nevarnostmi njegovega delovnega mesta tožnik ni bil seznanjen. Meni, da je podana tudi objektivna odgovornost zavarovanca toženke.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. list RS, št. 42/2002 in nasl., v nadaljevanju ZDR) v 184. členu določa, da mora delodajalec delavcu, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom povrniti škodo po splošnih načelih odškodninske odgovornosti. Odškodninsko odgovornost ureja Obligacijski zakonik (Ur. list RS, št. 83/2001, v nadaljevanju OZ), in sicer kot krivdno in objektivno. V prvem odstavku 131. člena OZ je določeno, da je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. V drugem odstavku navedenega člena OZ pa je navedeno, da se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Nižji sodišči sta pravilno presodili, da v konkretnem primeru ni podana objektivna odgovornost tožnikovega delodajalca, ki ima svojo odškodninsko odgovornost zavarovano pri toženki, temveč gre za krivdno odgovornost. Da gre za objektivno odgovornost, je sodna praksa namreč štela le v okoliščinah in primerih, ko je šlo za veliko in nepredvidljivo nevarnost škode, ki se ji ni mogoče izogniti, tudi če se ji pri opravljanju dejavnosti ali uporabi stvari posveti vsa dolžna skrbnost. Vzpenjanje na 90 cm visoko prikolico s tal pa ni moč opredeliti kot delo, pri katerem bi bila lahko podana objektivna odgovornost delodajalca za škodo.

7. Jedro dejanskih ugotovitev, ki so v izpodbijani sodbi služile za razmejitev odškodninske odgovornosti, je v tem, da se je tožnik vzpel na prikolico, ki je bila od tal dvignjena 90 cm, brez da bi uporabil lestev, čeprav bi bila njena uporaba potrebna za varnejši dostop. Lestev je bila na razpolago v bližnji delavnici. Delodajalec od tožnika ni zahteval uporabe lestve. Takšnega načina vzpenjanja so se posluževali tudi ostali delavci; delodajalec ga je dopuščal in delavce, vključno s tožnikom nikoli ni opozoril, da naj uporabijo lestev. Tožnik je opravil izpit iz varstva pri delu. Glede na navedene ugotovitve je materialnopravno zmotna odločitev nižjih sodišč, da je le 25 % odgovornosti za tožniku nastalo škodo na strani zavarovanca toženke. Res je, da je delavec dolžan delo opravljati s takšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih oseb (9. člen ZVZD), vendar pa je predvsem delodajalec tisti, ki mora skrbeti za varno delo. V ta namen mora delodajalec izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja pri delavcev, vključno s preprečevanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organizacijo ter potrebnimi materialnimi sredstvi. Izvajati mora tudi take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale večjo stopnjo varnosti in zdravja pri delu (5. in 6. člen ZVZD). Delodajalec mora tako stalno nadzorovati, ali delavec pred in med delovnim procesom ravna po ustreznih varstvenih ukrepih, normativih, standardih in tehničnih predpisih in ali jih pravilno uporablja. Navedene zakonske obveznosti se ne razbremeni zgolj s tem, da nabavi varovalno opremo oziroma pripomočke za varno delo, pač pa mora poskrbeti za uporabo le-teh, saj le z uporabo varnih pripomočkov zagotovi varno delo. Zaradi ustaljenosti drugačnega načina vzpenjanja na prikolico, bi moral zavarovanec toženke dodatno ukrepati. Z nadzorom, ali delavci med delovnim procesom ravnajo po ustreznih varstvenih ukrepih, bi pripomogel k doslednejši uporabi varstvenih pripomočkov. Ne more biti dvoma o tem, da je tožnik za nastalo škodo soodgovoren (opravil je preizkus znanja iz varstva pri delu, lestev mu je bila na razpolago v bližnji delavnici, a je ni uporabil), vendar pa je pri porazdelitvi odškodninske odgovornosti, ob upoštevanju dejstva, da zavarovanec toženke ni poskrbel za ustrezen nadzor glede uporabe lestve pri vzpenjanju na prikolico in je takšen, nevaren način vzpenjanja dopuščal, da je postal ustaljena praksa, treba primarno izhajati iz dejstva, da je zagotavljanje varstva pri delu v skladu ZVZD zakonska obveznost delodajalca in pravica delavca, zato prispevek tožnika k nastali škodi ne more biti večji od 40 %. Ker sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, je revizijsko sodišče tožnikovi reviziji delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP).

8. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.