Jedro

Tožnica je toženki (nesporno) na podlagi pravnomočne sodbe in pod grožnjo izterjave 29.11.2012 izplačala 13.414,92 EUR s pridržkom, da bo v primeru uspeha z revizijo izplačano zahtevala nazaj. Toženki bi na dan doživetja 1.9.2016 (nesporno) pripadla po zavarovalni pogodbi zavarovalna vsota v višini 13.558,60 EUR. Predmetna zneska sta le navidezno podobne višine, saj tožnica upoštevaje omenjeni pridržek utemeljeno in skladno s sodno prakso omenjeno plačilo zahteva s pripadki (zakonskimi zamudnimi obrestmi in procesnimi obrestmi).

Tožnica je namreč z modificiranim zahtevkom v ponovljenem sojenju upoštevala toženkin zahtevek po nasprotni tožbi, ki izhaja iz zneska zavarovalne vsote na dan doživetja v višini 13.558,60 EUR, na način, da je opravila materialno pravni pobot s svojim zahtevkom, ki ima podlago v neupravičeni obogatitvi, na dan 1.9.2016 (dan doživetja). Povedano drugače, toženkina (manjša) nasprotna terjatev do tožnice na dan doživetja je bila v celoti pobotana s tožničino (zaradi do takrat nastalih pripadkov večjo) terjatvijo, zato je toženkin nasprotni tožbeni zahtevek neutemeljen in je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožničinega modificiranega tožbenega zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v ponovljenem sojenju razsodilo, (I.) da je tožena stranka (toženka) dolžna plačati tožeči stranki (tožnici) v roku 15 dni 4.076,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.11.2016 dalje in ji povrniti pravdne stroške v višini 403,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila, ter zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim je toženka zahtevala plačilo 4.667,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 2.9.2016 dalje do plačila in povrnitev pravdnih stroškov.

2. Zoper predmetno sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V njej navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni izvedlo dokaza z angažiranjem finančnega izvedenca aktuarske stroke, ki bi ocenil utemeljenost višine tožbenega zahtevka. Že sama tožnica je nihala med zneski, ki naj bi jih dolgovala toženka. Izvedenec bi sodišču podal izhodišče za pravilno uporabo materialnega prava in dejstvo, da je bil znesek 8.747,00 EUR sporazumno dogovorjen. Vsa izračunavanja glede na sodbo P 420/2016 z dne 28.6.2018 in sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (VS RS) II Ips 324/2013 z dne 27.8.2015 so tako nepravilna. VS RS je navedlo, da je odpadel pravni temelj za izplačilo odkupne vrednosti zavarovanja s strani tožnice, saj zavarovalna pogodba ni bila prekinjena, nikjer pa ni izpostavljeno, da je bila tožnica s čim oškodovana. Tudi glede višine pridržne pravice je treba višino vračila dokazati. Tožnica je vtoževane zneske navajala pavšalno. Materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno in je napačen sklep, da naj bi toženka tožnici karkoli še dolgovala. Gre za absurd in nelogično sklepanje, saj je toženka več let varčevala pri tožnici, izplačani znesek pa je bil „skontiran“ na dan izplačila prav za sedaj vtoževani znesek. Toženka predlaga, da sodišče pregleda vse pravnomočne odločbe, ki so bile sprejete v njeno korist, in še posebej sodbo VS RS. Toženka stroškov po sodbi VS RS ne dolguje in ne gre za nobeno pomoto pri tožnici, kajti le-ta vodi konto toženke skupno, kar bi lahko ugotovil le izvedenec, sodišče pa je preprosto verjelo tožnici glede zneskov, ki jih je le-ta navajala. Sodišče naj natančno preuči prvotno odločitev ter pravilno razlaga sodbo VS RS, ki tožnici ne daje podlage, da od toženke zahteva še kaj, saj je glede na očitno še vedno veljavno zavarovalno pogodbo toženki izplačala manj kot bi ji morala. Toženka se glede vseh treh pritožbenih očitkov v celoti sklicuje tudi na svoje obsežne siceršnje navedbe iz postopka na prvi stopnji sojenja.

3. Tožnica na pritožbo toženke ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da je pritožba samostojno pravno sredstvo. Posledično je treba pritožbene razloge v pritožbi konkretno opredeliti in zato pritožbeno sklicevanje na vse toženkine dosedanje navedbe v postopku na prvi stopnji sojenja ne zadošča oziroma ni upoštevno.

6. Sodišče prve stopnje izvedenca aktuarske stroke ni angažiralo, ker je bil dokaz z njim nepotreben, saj je imelo dovolj podlage za odločitev že na podlagi izvedenih dokazov in, kot je še razvidno iz vsebine izpodbijane sodbe, v siceršnji trditveni podlagi obeh pravdnih strank. Utemeljenega razloga za zavrnitev dokaznega predloga toženka s pritožbo konkretizirano ne izpodbija. Prav tako toženka niti v prvem niti v ponovljenem sojenju ni nemudoma na naroku grajala zavrnitve tega dokaznega predloga. Med pravdnima strankama ni bilo mogoče zaznati spornih pravno relevantnih dejstev, ki bi terjala izvedbo dokaza z omenjenim izvedencem, in takšnih dejstev toženka tudi v pritožbi ne izpostavlja. „Nihanje“ tožnice med tem, koliko naj bi ji toženka dolgovala, je posledica nekaterih iz prvega sojenja zmotnih materialno pravnih stališč, da je zavarovalna pogodba v vsakem primeru prenehala z izplačilom odkupne vrednosti zavarovanja z obrestmi in pravdnimi stroški v letu 2012 in (ne)upoštevanjem odkupne vrednosti zavarovanja. V ponovljenem sojenju je tožnica tožbo modificirala in jo prilagodila upoštevaje materialno pravne zaključke o relevantnosti datuma doživetja, s čimer se je posledično oprla tudi na drugačno dejansko podlago. Vsekakor pa navedeno ni terjalo izvedbe dokaza z izvedencem. Sporna odkupna vrednost zavarovanja v višini 8.747,00 EUR, ki tudi sicer v pravdi, ki jo je toženka vodila zoper tožnico, ni bila sporazumno dogovorjena, ampak je bila ugotovljena z izvedencem, v tej pravdi ni pravno relevantno dejstvo, saj ni prišlo do prenehanja zavarovalne pogodbe v letu 2012. 7. Toženka v pritožbi le pavšalno navaja o nekakšnih napačnih izračunih, kar ne more biti upoštevno, saj gre za nekonkretizirane pritožbene očitke. Ker je po sodbi VS RS II Ips 324/2013 z dne 27.8.2015 odpadel pravni temelj za izplačilo tožnice toženki v letu 2012 (izplačilo odkupne vrednosti zavarovanja s pripadki in pravdnih stroškov), je bila tožnica z izplačilom prikrajšana, toženka pa je bila obogatena. Prav sodba VS RS torej daje pravno podlago za tožničin tožbeni zahtevek. Gre za pravdo na podlagi neupravičene obogatitve, pri čemer je bila toženka ob izvedenem izplačilu opozorjena, da bo tožnica v primeru uspeha z revizijo izplačano terjala nazaj. Ne gre torej za odškodninsko pravdo in tudi ne za uveljavljanje pridržne pravice, kot zmotno meni toženka. Tožnica je v zvezi z uveljavljanim modificiranim zahtevkom pojasnila vsa pravno relevantna dejstva, ki jim toženka konkretizirano ni nasprotovala. Pritožbeni očitek, da je treba višino vračila dokazati in da je tožnica vtoževane zneske navajala pavšalno, je zato neutemeljen. Ne gre za nikakršen absurd in nelogično sklepanje. Tožnica je toženki (nesporno) na podlagi pravnomočne sodbe in pod grožnjo izterjave 29.11.2012 izplačala 13.414,92 EUR s pridržkom, da bo v primeru uspeha z revizijo izplačano zahtevala nazaj. Toženki bi na dan doživetja 1.9.2016 (nesporno) pripadla po zavarovalni pogodbi zavarovalna vsota v višini 13.558,60 EUR. Predmetna zneska sta le navidezno podobne višine, saj tožnica upoštevaje omenjeni pridržek utemeljeno in skladno s sodno prakso1 omenjeno plačilo zahteva s pripadki (zakonskimi zamudnimi obrestmi in procesnimi obrestmi). Okoliščine v zvezi z navedenim s strani toženke niso bile konkretizirano prerekane, hkrati pa se je na nekatera dejstva sklicevala celo sama, zato skladno z 214. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče prve stopnje glede zneskov ni „preprosto verjelo tožnici“ ter ni bilo dolžno izvesti dokaza z izvedencem aktuarske stroke.

8. Tožnica v predmetni pravdi ne uveljavlja izplačila pravdnih stroškov na podlagi omenjene sodbe VS RS, zato so pritožbene navedbe v tej smeri pravno nerelevantne.

9. Na tem mestu velja še dodati, da je relevantno dejansko stanje pravilno ugotovljeno in razvidno že iz sodbe sodišča prve stopnje, zato ga pritožbeno sodišče na tem mestu podrobneje ne ponavlja. V zvezi z nasprotno tožbo je sodišče prve stopnje sicer očitno zmotno menilo, da toženka uveljavlja izplačilo premij, vendar zaradi navedenega ni prišlo do zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter je (tudi upoštevaje siceršnjo trditveno podlago obeh pravdnih strank) odločitev o zavrnitvi zahtevka po nasprotni tožbi pravilna. Tožnica je namreč z modificiranim zahtevkom v ponovljenem sojenju upoštevala toženkin zahtevek po nasprotni tožbi, ki izhaja iz zneska zavarovalne vsote na dan doživetja v višini 13.558,60 EUR, na način, da je opravila materialno pravni pobot s svojim zahtevkom, ki ima podlago v neupravičeni obogatitvi, na dan 1.9.2016 (dan doživetja). Povedano drugače, toženkina (manjša) nasprotna terjatev do tožnice na dan doživetja je bila v celoti pobotana s tožničino (zaradi do takrat nastalih pripadkov večjo) terjatvijo, zato je toženkin nasprotni tožbeni zahtevek neutemeljen in je pravilna odločitev sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožničinega modificiranega tožbenega zahtevka.

10. Po ugotovitvi, da niso podani niti s strani toženke uveljavljani pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Toženka pritožbenih stroškov ni priglasila.

1 Glej npr. odločbe VS RS II Ips 306/2017 z dne 7.6.2018, II Ips 194/2014 z dne 31.3.2016, II Ips 193/2010 z dne 21.11.2013.